S tem vprašanjem se je soočil soustanovitelj mednarodno najbolj uspešne bosanske skupine Dubioza Kolektiv, Brano Jakubović, ko je izgubil očeta. Zato se je odločil, da mu bo kar napisal, kaj se mu dogaja v življenju, in nastala je knjiga. Pred decembrskim koncertom priljubljene skupine se je ustavil v prestolnici in se razgovoril o knjigi, očetovstvu ter Sloveniji.
O čem govori vaša knjiga Moje Dubioze?
Najprej moram reči, da to ni klasična, suhoparna avtobiografija, kjer vse poteka kronološko od rojstva naprej. Bolj je zbirka različnih zgodb, ki sem jih pisal iz neke potrebe po samoterapiji – ne zato, ker bi res mislil, da bo to kdo bral, bolj je bilo v obliki osebnega dnevnika. Takrat sem se spopadal z nekaterimi izgubami in osebnimi težavami, in to je bil edini način, da sem vse to nekako uredil v sebi. Takrat sta papir in svinčnik najboljša prijatelja. Pisal sem brez pritiska, da bo to nekoč nekdo bral. Kadar se mi je kaj utrnilo, kakšen spomin iz otroštva, bližnje preteklosti ali nekakšen dogodek, bi se iz tega rodila zgodba. To bi zapisal, čisto neobremenjeno. Jezik je zelo preprost, ker sem se v bistvu pogovarjal sam s seboj. Všeč mi je, da je to neambiciozno čtivo. Mnogi so mi rekli, da jim je prav zato všeč, ker je lahkotno napisano in se tudi bere lahkotno.
Papir, svinčnik in pisanje vam niso tuji, saj pišete pesmi. Torej so vam besede blizu. Pa vendar, kako se razlikuje to pisanje od pisanja pesmi?
Kar precej se razlikuje. Ko napišeš 120 pesmi v življenju, že razviješ tehniko pisanja. A pesem je kratka forma, ni poezija v klasičnem smislu, ampak besedilo, ki je prilagojeno glasbi. To precej omejuje, vsaj v mojem primeru. Zato to vrsto čustev ne bi mogel izraziti v pesmi, ker je zahtevalo malce daljši tekst.
Dejali ste, da ste se v knjigi pogovarjali sami s seboj, a pogovarjali ste se tudi s svojim pokojnim očetom. On je imel pomembno vlogo v vašem življenju, tudi pri glasbi. Prva zgodba govori prav o bas kitari, ki so vam jo starši kupili z zadnjim denarjem med vojno.
Knjiga je nastala prav zaradi velike izgube, ki sem jo doživel. Preprosto sem moral najti način, da predelam v sebi in razumem, kaj se je zgodilo. Moj oče je bil zame velik steber podpore. Vedno je podpiral vse, kar sem počel, v vseh skupinah, v katerih sem igral. Bil je precej nenavaden starš. Po navadi ti starši govorijo: 'Najdi si normalno službo. Imaš jih čez dvajset, končal si fakulteto, zdaj delaj nekaj normalnega.' Ampak meni je oče govoril nasprotno. Navsezadnje me je že to, da sta med vojno zadnjih sto mark porabila za mojo bas kitaro, ne pa za kilogram moke, nekako zadolžilo, da dokažem, da se nista zmotila.
Zdaj ste tudi sami oče. Glede na to, da je on vaš vzor, se kdaj vprašate, kaj bi on naredil, če bi bil na vašem mestu? Kako gledate na njegova dejanja, ko veste, kaj vse je vaš oče naredil za vas?
V trenutku, ko sem postal oče, sem začel razumeti vse, kar mi je bilo prej čudno pri njem. Na primer, ko sem bil star okoli 19 let in sem bil v skupini še pred Dubiozo. To je bil nekakšen eksperimentalen elektronski bend. Vedno se mi je zdelo čudno, zakaj moji starši vedno stojijo v prvi vrsti. Večina ljudi sploh ni razumela, kaj delamo, ampak moji starši so nas podpirali. To je dvajsetletniku zelo čudno in neobičajno. Mislil sem si: »Bodite normalni starši, glejte novice in pustite nas pri miru.« Ko pa sem dobil otroke, sem dojel, kako pomembno je bilo to in kako veliko pomeni taka podpora. Tudi ko ti to ni všeč, to nekje v tebi ostane. Kasneje je moj oče še naprej hodil na moje koncerte, ampak ni hotel nobene interakcije, ni se hotel pogovarjati. On je rad prišel na naš koncert, na katerikoli koncert, ker je imel zelo rad glasbo, in gledal, brez kakršnegakoli kontakta. In ker je moj brat tonski mojster v bendu, smo ugotovili, da je za očeta najboljše mesto zraven njega za mešalno mizo, ker je tam tudi najboljši zvok. Postavili smo mu stol – imel je še majhno blazino, ki jo je nosil s seboj na koncerte – tam se je usedel, nihče ga ni motil, on pa je poslušal koncert. Spomnim se nekega koncerta, za katerega sem zdaj zelo vesel, da je posnet. Zadnje leto njegovega življenja smo nastopali v Budimpešti, v klubu A38 na ladji. Ker je bila tako grozna gneča, ga nismo imeli nikamor za posedet, ker je bil moj brat nekje v kotu z mešalko in se je še sam težko premikal. Potem pa smo pomislili, da ga posedemo kar zraven mene na oder. Zdaj sem res vesel, ko vidim, da je oče vsake toliko na posnetku. Ko vidim tisti njegov zadovoljni izraz na obrazu, je, kot bi zdaj jaz gledal svoje otroke, ko počnejo nekaj, kar imajo radi, jim gre dobro in so zadovoljni. Velikokrat si ogledam ta posnetek na YouTubu.
Knjiga je bila hitro razprodana. Kakšni so odzivi ljudi?
Prvi natis je izginil v prvem mesecu. Veseli me, da se mi ljudje oglašajo. Kar me najbolj veseli, pa je, da prepoznajo nekaj svojega in se spominjajo stvari. Zgodbe iz otroštva ljudje po navadi pozabimo, potisnemo. Kakšen tak dogodek, pogosto žalosten, sproži, da se začneš spominjati stvari. Zato sem vesel, da knjiga sproži nekaj spominov, ni pomembno na kaj. Lepo je, da se spomniš, zakaj si nekaj naredil, da se malo ozreš nazaj nase. Mislim, da ljudi moje generacije, morda tudi starejše, opomni na naše starše, ki jih v tej mrzlici življenja pogosto nekako pozabimo. A ne bi bilo nič narobe, če bi vsak dan dvignili telefon, poklicali in slišali, kaj počnejo. Pokličimo jih in pojdimo na kosilo ali kavo. Morda bo ta knjiga koga opomnila na kaj takega, kajti ko jih ni več, pomisliš, da si neumen, ker bi lahko malo več naredil.
V knjigi govorite tudi o absurdih današnjega časa. Kaj vas danes najbolj moti?
Svet postaja iz dneva v dan bolj nor in absurden. Kar me najbolj skrbi, je to, da stvari, ki bi si jih izmislili kot virtualni absurd, ki je duhovit in naj bi odvračal pozornost, da se ne gre v popolno norost, jutri ali pojutrišnjem že nekdo res izgovori ali naredi kakšno takšno norost. Tako da ne vem, v katero smer gre naš planet. Tehnološki razvoj in podobno … – namesto da bi umetno inteligenco uporabili za iskanje zdravila za raka, se raje navdušujemo, da računalnik lahko ustvari popolno animacijo, ki jo potem objavimo na TikToku ali Instagramu. In to vse skupaj potem ne služi ničemur. Vsak dan se porabljajo trilijoni gigabajtov, a nekje je treba naložiti nekaj premoga, da dobimo elektriko. Živimo v popolnoma nori zanki. V seriji Top lista nadrealista je bil skeč, ki briljantno opisuje današnji čas. Obstaja tovarna za proizvodnjo ničesar. Ves čas se ukvarja z ničimer, zato nimajo ničesar v rokah in na koncu ne proizvedejo ničesar. Mislim, da smo že nekje v takem absurdu, v katerem se planet neprekinjeno onesnažuje na globalni ravni, da bi proizvajali nič. O politiki, vojnah in tako naprej pa sploh nočem govoriti. To je šele idiotizem.
Dubioza se v svojih pesmih s temi absurdi ukvarja že od začetka. To vodi vaše ustvarjanje. Kako ste se odločili, da bo to pomemben del vaše glasbe?
Ne razumem, zakaj bi v takšnem času nekdo ustvarjal glasbo, ki ne pove ničesar. Počutil bi se, kot da sem v tem skeču v tovarni, ki proizvaja nič. Preprosto živimo v nekem norem svetu in zame umetnost, ki v ozadju nima sporočila, niti nima smisla, da bi jo konzumiral.
Dvajsetega decembra boste imeli koncert v Ljubljani. Slovenija ima posebno mesto v zgodovini Dubioze kolektiv.
Resno, brez praznih fraz. Včeraj sva se z ženo peljala v to smer, iz Hrvaške smo prišli do Vinice, in sva se vozila po Beli krajini ter lokalnih cestah. Mi smo pri vas igrali v vsaki, mislim, da celo v vsaki vasi v Sloveniji, ne samo v vsakem mestu. Tiste rumene table za majhne lokalne skupnosti? Igrali smo tam, igrali smo tam, igrali smo povsod. Med vožnjo sem gledal – Črnomelj, tam smo igrali v klubih ... Veliko stvari pozabiš, ampak ko greš po teh cestah, se spomniš: tukaj smo igrali, tukaj je bil oder, v Metliki smo igrali tam, spomnil sem se tudi nekaterih ljudi. Začne se ti vrteti film nazaj. Imam še eno anekdoto o tem. Mi smo začeli nastopati leta 2003, v Sloveniji pa že leta 2004, 2005. Nas je Slovenija prva sprejela. Mi smo bili skupina, ki je pela izključno v angleščini. Takrat je bilo to precej čudno za preostali Balkan, tako da so nas večinoma zavračali, nihče nas ni hotel najeti. Slovenija je bila prva, ki nam je odprla svoja vrata, in včasih smo neprestano igrali v Sloveniji, v ostalih državah pa sem in tja nekaj malega. Ampak kar mi je bilo zelo zanimivo … Okrog leta 2005, kakšnih 10 let po vojni, je bilo pri nas še vedno videti luknje od orožja, še vedno so bila mesta napol uničena, ko pa sem prišel v Slovenijo, je bilo vse v najlepšem redu. Takrat sem si mislil: 'Ali je to sploh mogoče?' Včeraj sem se spomnil, da sem takrat imel težave z želodcem. Najbolj mi je bilo fascinantno, da kjerkoli smo se ustavili v Sloveniji za stranišče – na primer v neki vasi blizu Črnomlja, kjer je bila bencinska črpalka – nepojmljivo mi je bilo, da so bili povsod toaletni papir in brisačke. To smo imeli samo v enem šminkerskem baru v Sarajevu, samo en bar je imel brisačke, tukaj pa so jih imeli na vsaki črpalki. Vsaka vas ima brisačke za roke. Tako dobro je bilo tukaj. V tem času ste tudi vi šli k vragu, tudi pri vas zmanjka papirja. Da bomo povsem iskreni – po količini toaletnega papirja na javnih straniščih lahko vidimo, v kakšnem dreku je država.
