V epizodi AIDEA Podkast 198 bo Klemen Selaković gostil dr. Tino Bregant, zdravnico, ki že več kot dve desetletji dela z otroki in mladostniki ter razlaga razvoj možganov “od prve celice do približno 25. leta”. Pogovor teče od nosečnosti in prvih tednov oblikovanja živčevja, preko ključnega prvega leta, izzivov skrajne nedonošenosti in pomena bližine, do pubertete kot “možganskega dogodka”, ko čelni reženj še dozoreva. Dotaknemo se tudi jezika in zgodb kot goriva za povezave v možganih, spanja in zaslonov, družbene navezanosti, pa vse do trenutkov, ko se umetnost (Sikstinska kapela) in nevroznanost domiselno srečata.
-
Zgodnji razvoj živčevja v nosečnosti in “eksplozija” prvega leta
-
Nedonošenčki: meja preživetja (23.–25. teden) in dolgoročni razvoj
-
“Izolacija kablov”: zakaj je mielin temelj hitrega prenosa signalov
-
Vid in refleksi novorojenčka; kako svet “pristane” na 25–30 cm
-
Puberteta: biološka ura v možganih, zorenje čelnih režnjev, “brez maske” vedenja
-
Jezik in zgodbe kot lepljiv trak za spomin in učenje
-
Spanje, zasloni in pozornost pri otrocih ter najstnikih
-
Navezanost, sirotišnice in nevroznanost odnosa (bližina kot biologija)
-
Skupnost in “cela vas vzgaja otroka”; omejen socialni krog (Dunbar)
-
Umetnost in možgani: Sixtinska kapela kot prerez čelnega režnja
-
Možganska stimulacija (magnet, elektrika) kot “učbenik v živo”
Od prve celice do 25. leta: zemljevid rasti človeških možganov (AIDEA Podkast 198)
Epizoda AIDEA 198 razgrne zgodbo možganov od trenutka, ko se zunanja plast zarodka “ugrezne” in začne nastajati živčevje, do zrelosti okoli 25. leta. Dr. Tina Bregant opiše zgodnje tedne po oploditvi, ko se iz treh kličnih listov začne izrisovati sistem, ki bo nekaj mesecev pozneje eksplodiral v zorenju: poloble, votline z likvorjem, prve funkcionalne poti. V tem okviru dobi prvo leto življenja poseben pomen — takrat možgani postavljajo temeljne povezave, ki jih kasneje utrjujemo z izkušnjami in ponovitvami. Živčni sistem je po naravi plastičen; prilagaja se okolju in ga hkrati prireja sebi, zato je zgodnje okolje – ritem, bližina, predvidljivost – evolucijski “pospeševalnik”. Dr. Bregant pojasni, da se prvi električni utripi zaznajo že okrog osmega tedna, zrelost pa dosegamo šele na koncu mladosti, ko se v ospredje postavi tudi razmislek o “odrasli higieni” spanja, učenja in odnosov. Sporočilo epizode je trezno in spodbudno: razvoj je dolga igra, v kateri je pomembneje vztrajati kot loviti trike.
Puberteta je najprej v glavi: biološka ura, čelni reženj in učenje presoje (AIDEA Podkast 198)
Najstništvo ni le “višje–hitreje–močneje”; je preureditev možganov. V epizodi AIDEA 198 dr. Bregant pokaže, da puberteta ne začne v telesu, ampak v možganih — v osi hipotalamus–hipofiza, ki sproži hormonski val in preuredi ravnotežje med evolucijsko starejšimi sistemi (npr. amigdala, bazalna jedra) ter še dozorevajočim čelnim režnjem. Zato je najstnik “brez maske”: impulzi so močnejši, zavore šele nastajajo. Ključ odraslih ni represija, temveč okvir: jasna pravila, potrpežljivost in vaje presoje, ki čelnemu režnju pomagajo prevzeti “veto” nad trenutnim navalom. Dr. Bregant doda, da prefrontalno mrežo lahko treniramo (npr. z disciplinami pozornosti), a čudežnih bližnic ni; cilj je, da mladostnika pospremimo skozi obdobje, ko se njegova izvršilna funkcija šele finalizira. V takšni optiki konflikti postanejo učenje samoregulacije, ne dokaz “pokvarjenosti” mladih.
Meja preživetja in meja potrpežljivosti: skrajna nedonošenost brez romantike
Ko dr. Bregant opiše skrajno nedonošenost, postane jasno, zakaj medicina govori o “meji preživetja” med 23. in 25. tednom. V tem času mnogi nevroni še niso na svojem mestu, “izolacija kablov” — mielin, ki ga tvorijo (pre)oligodendrociti — pa je šele na začetku. Če se ti krhki mehanizmi poškodujejo (npr. ob pomanjkanju kisika), se razvojna pot zlahka “podre” in ostanejo trajnejše posledice. Zato ti otroci niso “odstopanje”, temveč posebna populacija, ki potrebuje dolgi horizont podpore: mirno senzorično okolje, premišljene terapije in veliko strukture v vsakdanu. Epizoda izpostavi tudi, da je nedonošenih približno 8–9 % vseh rojstev — kar zahteva, da se zdravstveni in vzgojno-izobraževalni sistemi učijo brati počasne, a pomembne napredke. Poanta ni strah, temveč realistična skrb: manj panike, več znanja, rutine in zaupanja v procesa, ki so počasni, a mogoči.
