David Ritz vsekakor ni običajen 66-letnik. Pisatelj, ki se je odločil, da bo na papir med drugim prenesel življenjske zgodbe legendarnih glasbenikov, kot so Ray Charles, Marvin Gaye, Aretha Franklin, Smokey Robinson, Jimmy Scott ter Janet Jackson, nam je v studiu Westlake v Hollywoodu zaupal, kako zleze pod kožo glasbenikom svetovnega formata, kaj se skriva za njegovim tetoviranim telesom in kaj je tisto, kar ga ohranja mladega.

Kako to, da ste se odločili za pisanje, ko menda tako nepopisno ljubite glasbo, in zakaj ravno pisanje biografij zvezdnikov?
V otroštvu sem kot večina sanjal o karieri glasbenika, a sem hitro ugotovil, da nimam potrpljenja za to. Nisem imel volje vaditi glasbil, zato sem sanje o karieri rockovskega zvezdnika hitro vrgel v koš. Pozneje sem odkril svoj talent za pisanje in v slednjem videl način, da delno uresničim svoje sanje iz otroštva. Učil sem se in se trudil postajati boljši in boljši. Odločil sem se, da bom pisal o stvari, ki mi je blizu, in to je bila od nekdaj glasba. Slednja me vedno in povsod navdihuje.

Kako izbirate ljudi, o katerih pišete?
Odvisno. Včasih oni poiščejo mene, spet drugič sem jaz tisti, ki naredi prvi korak. Vedno so to ljudje, do katerih čutim globoko spoštovanje in občudujem njihovo delo.

Prvo knjigo ste napisali pred 35 leti, zapisali ste življenjsko zgodbo Raya Charlesa. Nam zaupate, kako je prišlo do tega sodelovanja?
Za to knjigo se skriva zanimiva anekdota: ko sem takrat skušal priti v stik z Rayem, je bilo to skoraj nemogoče. Moja pisma, v katerih sem ga nagovarjal za sodelovanje, so romala v koš, preden bi jih on sploh utegnil prebrati. Odločil sem se, da iz rodnega Teksasa odletim v Los Angeles in poizkusim srečo tam. Ko sem prispel v mesto angelov, sem mu poslal telegram v braillovi pisavi. Tako sem si zagotovil, da bo pismo zagotovo prišlo v Rayeve roke, saj so ga ponavadi obkrožali ljudje, ki niso znali brati pisave slepih. Potem je Charles stopil v stik z mano in kmalu zatem je začela nastajati moja prva biografija.

Potem so verjetno ponudbe kar deževale?
Pričakoval sem, da bodo, a ni bilo tako. Kljub temu sem vztrajal pri svojem in sledil glasbenikom, ki sem jih odkrito občudoval. Sčasoma sem prišel v stik z velikimi zvezdami, kot so bili Marvin Gaye, Smokey Robinson, B. B. King, Aretha Franklin in drugi – in tako so druga za drugo nastajale knjige o njihovih življenjih.

Ali so vas glasbeniki od nekdaj zanimali ne le kot ikone, temveč tudi osebno?
Verjetno. Že od otroških let sem se vedno spraševal, kaj se skriva za glasbenikom, ki na odru zabava množice. Kaj se dogaja v njihovih srcih, dušah? Kje najdejo motivacijo in energijo, ki jo razdajajo naprej množicam.

Kaj je vaša skrivnost? Kako jim zlezete pod kožo, da vam zaupajo podrobnosti iz osebnega življenja?
Preprosto rad jih imam – in to čutijo. Prepričan sem, da ljubezen odpira vsa vrata, ljudje ti zaradi moči ljubezni zaupajo in se odprejo.

In če ljubezen ni dovolj? Kako se jim približate potem?
Navadno z njimi delim kakšno zgodbo iz mojega osebnega življenja. Pokažem jim, da sem tudi sam ranljiv in da tako kot oni, delam napake. Ne obstaja posebna skrivnost, kako se dotakniti ljudi, a nedvomno je to najlažje doseči s pristnim in ljubečim odnosom.

Nekoč ste izjavili, da jim s tem, ko se z njimi pogovarjate o osebnem življenju, po svoje pomagate.
Nedvomno. Vsi moramo govoriti o svojem življenju. Na ta način se ogromno naučimo. Trudim se jih poslušati neobremenjeno, nikoli jih ne obsojam in ne sodim njihovih dejanj. Tu sem le, da svetu predstavim njihovo zgodbo.

Imate z večino še vedno prijateljske stike?
Seveda. Z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Z večino sem vzpostavil osebni odnos, da sem lahko njihovo življenje prenesel na papir kar se da pristno.

Znani ste po tem, da zvezdnikom pustite, da sami pripovedujejo svojo zgodbo, vi ste le medij, ki jim jo pomaga prenesti na papir.
Tako je. V biografijah nerad uporabljam tretjo osebo in se skoraj nikoli ne postavim v vlogo opazovalca. Največkrat pustim glasbenikom, da sami pripovedujejo o svojem življenju, saj se tako bralci lažje poistovetijo z njimi.

Ali se ne bojite, da bi vam glasbeniki predstavili svoje življenje tako, kot ga želijo videti sami, čeprav daleč od resnice?
Vsak ima pravico do svoje zgodbe. Sestra Arethe Franklin bi verjetno življenje svoje slavne sestre predstavila drugače, kot ga je Aretha sama. Nikoli ne omejujem svojih "strank". Sami se odločijo, s katerega vidika se želijo predstaviti bralcem.

Čigavo biografijo pišete trenutno?
Slabo leto že sodelujem z Janet Jackson, a zaradi smrti Michaela sem moral pisanje za nekaj časa ustaviti, saj je Janet bratova smrt, razumljivo, precej prizadela. V kratkem bom začel pisati tudi biografijo Natalie Cole.

Kot kaže, boste še naslednjih nekaj mesecev polno zaposleni …
Vedno sem in všeč mi je, da je tako, saj svoje delo obožujem. Ob njem se neizmerno zabavam. Nasploh se trudim, da bi v življenju čim bolj užival.

Ne morem mimo tetoviranj, ki krasijo vaše telo. Koliko ste jih našteli?
Če se ne motim, jih imam za zdaj okoli dvajset. Začelo se je z znakom R&B (ritem in blues) na desni rami, sledil je še napis jazz na levi rami. Potem je število napisov iz leta v leto le naraščalo.

Če se ne motim, na desni roki nosite celo samega Kandinskega (ruski slikar Vasilij Kandinsky; op. p.)?
Tako je! Obožujem njegovo delo. Nekoč sem bil na jazzovskem koncertu v New Yorku, kjer sem nad pianistom opazil sliko Kandinskega in se vanjo zaljubil. Poiskal sem umetnico, ki si je upala sliko prenesti na mojo kožo, in ko sem enkrat ugotovil, da lahko na svoji koži nosim skoraj vsa umetniška dela, sem listal po knjigah z abstraktno umetnostjo in sproti izbiral slike, ki sem si jih kasneje preslikal na kožo.

Bi lahko rekli, da vas je tetoviranje po svoje zasvojilo?
Zagotovo! Bili so časi, ko sem si vsakih pet mesecev omislil novo tetoviranje.

Kdaj ste se okrasili nazadnje?
Pred več kot dvajsetimi leti.

Potem je skrajni čas za novo tetoviranje!
(Smeh.) Morda. Razmišljam o tem, a za zdaj še nisem našel primernega navdiha in motiva, ki bi ga želel na sebi.

Verjetno se strinjate z mano, če rečem, da se vaš življenjski slog močno razlikuje od večine 66-letnikov.
Res je. Vesel sem, da je tako.

Kaj je tisto, kar vas ohranja mladega?
Ljubezen do mojega dela, žene, otrok, vnukov, glasbe. Vse to me polni z energijo. Ničesar ne obžalujem, trudim se le živeti vsak dan v skladu s prepričanji. Verjamem v nekaj, kar je večje in močnejše od vseh nas, in hvaležen sem za vse, kar sem imel v življenju priložnost doživeti.