.. so besede, s katerimi so najpogosteje označevali njeno igralsko umetnost, in to od prvih do zrelih, že antologijskih vlog. Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti,« je v obrazložitvi o letošnji prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo Ljerki Belak zapisala žirija. V njeni brunarici, vili Čira Čara, sva govorili o življenju in neizmerni ljubezni do svojega poklica.

Ste že kot deklica sanjali, da boste igralka?

Od samega začetka me je zanimalo samo gledališče. Hodila sem v baletno šolo pa v glasbeno šolo. A nič me ni tako prevzelo kot gledališče. Saj v bistvu niti ne vem, zakaj. To pač v človeku tako pride in nosi s seboj. Zmeraj sem nekaj nastopala, zmeraj nekaj recitirala. Še v gimnaziji, ko smo imeli plese, sem nastopala. Veste, takrat smo morali najprej deklamacije Prešerna poslušati, šele potem pa smo lahko dali plošče na gramofon.

In kot kaže vaša kariera, ste se zelo pravilno odločili.

Nič mi ni žal, da sem se tako odločila. Saj je fajn imeti denar. To je perfektno – imeti denar in ga zapravljati. Da je pa to pogoj za nekaj ... niti pod razno. Bistveno je, da delate to, kar radi počete. Veste, kaj, to, da se sprostiš v drugo figuro, se mi zdi zares božansko. V bistvu si na neki način samemu sebi tudi psihiater. Toliko različnih ljudi oživiš skozi svoje telo, svoj glas, misli in izkušnje. Mislim, da imaš kar nekako prednost pred ostalimi.

Več v novi številki Vklopa!