Francoska policija je v prvem tednu prvenstva pridržala nekaj čez dvesto ljudi. Večinoma so jo odnesli s pogojno kaznijo, so jih pa nekaj deset tudi izgnali. Največ težav je bilo z Rusi in Angleži, tudi francoski huligani so si na domačem terenu dali duška, preveč ognja je bilo v Turkih … Spopadali so se večinoma na ulicah, medtem ko so največ nasilja na stadionih zanetili hrvaški huligani. Hrvaško huliganstvo je ta čas izjemno zapletena zgodba, v ozadju izgredov je nasprotovanje njihovi nogometni zvezi, ki jo vodi Davor Šuker, nekoč hrvaški nogometni bog, danes pa precej osovražen in globoko vpleten v spore med političnimi in gospodarskimi krogi iz Zagreba in Splita, ki so dejansko v ozadju vročega nogometnega dogajanja pri sosedih.
'Vatreni' so se, potem ko do novih napovedanih izgredov na srečo ni prišlo, dokaj hitro poslovili, še pred njimi so odšli Rusi in po začetnem divjanju so se začele pisati tudi veliko lepše navijaške zgodbe v režiji ljubiteljev nogometa z Islandije, Irske, Walesa …
Uefo, na čelu katere bo morda kmalu Aleksander Čeferin, čaka tudi na tem področju še veliko dela, marsikoga pa zaradi dogodkov na letošnjem EP skrbi, kako vroče bo med navijači leta 2018 na svetovnem prvenstvu, ki ga bo organizirala Rusija.
Tudi o tem smo se pogovarjali s specialistom filozofije športa Milanom Hosto, vodjo Sportikus fair play kampanje in direktorjem Inštituta Spolint.
Zakaj je z navijaškimi izgredi najbolj obremenjen nogomet?
Huliganstvo v športu je moderen pojav, nasilje kot tako pa ne. Poznali so ga že pri starih Grkih in Rimljanih, na viteških turnirjih v Angliji, srednjeveških vaških igrah ali na javnih trgih in seveda tudi v našem času. Nogomet kot igra korenini v bio-socialni potrebi po izkazovanju moškosti, da nadvlada drugega s spretnostjo v igri in z močnim strelom na gol. Ti občutki moškosti se še okrepijo s pripadnostjo ekipi, krdelu, in ker je v nogometu dovoljen telesni dotik, se v takem kontekstu razvije borba ter z njo močna čustva poistovetenja. Borba v smislu osvajanja ozemlja in ustvarjanja priložnosti za zadetek (nogometna tehnika in taktika) ter na drugi strani preprečevanje nasprotniku, da počne enako. In na to scenografijo se konec 19. stoletja, ko se izteče doba nasilnega kolonializma velesil, postavi institucija, ki nadaljuje imperializem z drugimi sredstvi – kulturnimi, športnimi.
Kakšen je pravzaprav profil sodobnega nogometnega huligana? Predvidevam seveda, da je ta na Poljskem in v Rusiji drugačen od tistega v Italiji ali Angliji in tudi od tistega na Balkanu, če se morda tokrat omejimo predvsem na evropski prostor.
Težko je govoriti samo o enem profilu huligana. Študije si o tem niso enotne. Vsem po vrsti pa je skupno, da gre za asocialno nasilno obnašanje, ki se najbolj pogosto manifestira skozi ultra navijaško kulturo, ki se pogosto spogleduje ali celo strukturno poveže s skrajno desnimi političnimi idejami, ki se napajajo na iracionalnih predsodkih o čistosti etnije, homofobiji, šovinističnih, fašističnih in neonacističnih pogledih na ureditev družbe in podobno. In ta kontekst je seveda od države do države drugačen. Pred vojno na Balkanu, v devetdesetih, smo lahko krepitev nacionalnih čustev skozi šport na lastni koži občutili v Sloveniji. Napetost med Hrvati in Srbi pa se je načrtno testirala na nogometnih tribunah, kjer je ne nazadnje duh tudi ušel iz stekleničke. V Rusiji in tudi na Poljskem se huligani pogosto organizirajo izven nogometnih stadionov in se po vnaprej dogovorjenih minimalnih pravilih srečajo s predstavniki druge ekipe ter pomerijo moči. Gre za organizirano obliko uličnega pretepaštva, ki se, vsaj tako se zdi, ohranja z namenom vzdrževanja nasilnežev v kondiciji, saj se ga ob potrebi mobilizira tudi za paravojaške ali druge politične namene. V tem duhu so na letošnjem evropskem prvenstvu izstopali organizirani ruski navijači/pretepači, ki so več kot očitno provocirali mednarodno javnost v času, ko so napetosti med Rusijo in zahodnim imperijem na višku. Podoben primer je bil tudi v Italiji, ko je Berlusconi ob pomoči ultra navijačev preko nogometa v javnost lansiral svoje politične ideje. Angleški nogomet je seveda zelo dobro zaznamovan tudi s huliganstvom in lahko bi rekli, da so Angleži z nogometno diplomacijo izvozili tudi huliganstvo.
Več v novi številki revije Vklop!
