Melodij morja in sonca leta 1999. Oba se spominjata, kako razigrano sta takrat preživela delovne dni na obali, a skupnega vodenja Melodij se še vedno veselita. Tokrat se bosta dopolnjevala že osmič.

Mario ji je strgal vlečko

Lorella Flego je po srcu rokerica, pravi, da je glasbeno še vedno ujeta v obdobju devetdesetih let prejšnjega stoletja, in njen glasbeni izbor so največkrat Bon Jovi, U2, Coldplay, White Buffalo. Kadar potuje po Ameriki, pa se ji hitro prikupi njihov country. Kaj pa, kadar je na Melodijah morja in sonca?

Katera skladba Melodij morja in sonca se vam največkrat »sprehaja« po mislih in vas, takoj ko jo slišite, ne zapusti zlepa? Vas nanjo vežejo kakšni spomini?

Jih je kar veliko in moram reči, da so nekatere prav gotovo večne. Vedno z velikim veseljem poslušam Črto Slavka Ivančiča, poleg glasbe mi je zelo všeč besedilo in mislim, da prej ali slej vsi potegnemo črto v življenju, zato mi je ta pesem še posebej pri srcu. Tudi Rudi Bučar mi je bil zelo všeč z zmagovalno v istrskem narečju ... Zdelo se mi je, da je premaknil jezikovne meje in nam hkrati ponudil zelo lepo in poletno melodijo, ki jo z veseljem poslušam v avtu ali kjerkoli pač sem.

Kako se spominjate svojega prvega vodenja MMS?

Bilo je vznemirljivo, napeto, polno pričakovanj, veselo in hkrati tudi stresno. Zgodilo se je v Kopru, na Titovem trgu, in mislim, da sem bila takrat ravno polnoletna. Oder mi je bil še dokaj tuj, publika je vreščala, osebno pa imam na to noč zelo lepe spomine. Zame je bila ogromna izkušnja in šele začetek poti, ki je torej še nisem poznala, me je pa skozi čas popolnoma prevzela. Ko pogledam nazaj, vedno ugotavljam, kako se je pravzaprav vse skupaj začelo, koliko so mi bile zvezde naklonjene, kako je bila že takrat pot začrtana ... Zelo fascinantno.

Imate morda kakšno simpatično anekdoto, povezano z MMS? Morda celo v duetu z Mariem?

Spomnim se trenutka, ko sem ga spoznala, prav zaradi vodenja Melodij morja in sonca, in pravzaprav nisem vedela, kaj pričakovati. Takoj sva se razumela in tri dni »bandala« po Portorožu kot najstnika. Bilo je fenomenalno in zelo, zelo smešno. Spomnim se tudi vodenja z obleko z vlečko, ki jo je on po pomoti na odru strgal. In sicer tako, da je nanjo stopil, jaz pa sem zaslišala samo 'kraaaaaak' in mi je bilo v hipu jasno, kaj se je zgodilo. V tistem trenutku je bilo grozno smešno in celo ljubko, bila sva kot dva prijatelja, ki sta nekaj ušpičila. Ta občutek prijateljstva je prisoten tudi danes, zato se izredno veselim vodenja z njim in verjamem, da bo čudovito in nepozabno kot vedno.

Več v novi številki revije Vklop!