Vse se je začelo leta 2015, ko je deset let mlajši Miha Deželak z urbanim skirojem prvič prepotoval Slovenijo, tako kot poje Vlado Kreslin Z Goričkega v Piran, da bi pomagal otrokom v stiski. Takrat je potoval sam, po poti pa so ga pozdravljali znani Slovenci in dobrosrčni podporniki. Med potjo od ponedeljka do petka je zbral skoraj 55 tisoč evrov za brezskrbno otroško poletje ob morju. Do danes so zbrali že več kot pet milijonov evrov in akcija se je tako razširila, da se je spremenila kar v Deželo junakov. To ime je postalo namreč sinonim za solidarnost, ki povezuje celoten narod – in ker smo junaki vsi, je ta akcija prerasla okvire dobrodelne akcije Radia 1 in postala vseslovenska akcija.
Zato so letos še pred začetkom poti v jutranjem programu svoje zgodbe pripovedovali junaki iz vse države, ki so se mu zdaj pridružili na terenu. Poleg junakov so letos Deželaka na poti spet spremljali tisoči – ali so mu prišli dat »petko« na postajališče, darovali v škatlo na kvadrociklu, se s kolesi zapeljali z njim del poti, ali mu samo pomahali na poti ... Ekipa pa je z vsako interakcijo dobila ponovni zagon, da bo pot izpeljala do konca.
Dolgoletni član ekipe Uroš Bitenc, prav tako radijec, nam je povedal, da je bilo tudi letos vzdušje na poti odlično: »Za zdaj je super, odlično vzdušje, odlično vreme, upam, da bo zdržalo do konca. Kar malo pozabiš na vse, ko tako mine eno leto, in potem takoj, ko začnemo, se spet spomniš, kako 'fajn' je. Toliko ljudi, ki te sprejmejo, ki so veseli, vse pripravijo – in to je top, top, top!«
Etape so bile različno težke, vmes se je Deželak povzpel celo na 1220 metrov visoki Kum. Zanimivo pri Deželaku pa je, da tudi težkim vzponom in etapam, kot je bila na primer do Novega mesta, pravi, da so pač zoprne: »Je bilo kar naporno, bila je taka malo zoprna etapa – Mirna Peč, gor, dol, tam okrog. Naredili smo okoli 80 kilometrov, kar je za rekreativca veliko. Pa še kvadrocikel je težek. Drugače pa je dobra volja – tak sem kot en Kekec, tam sem tudi startal, v Kekčevi deželi. Ljudje so z nami, pridejo že zjutraj, popoldne pa je sploh velika podpora, tudi na šolah in vrtcih. Super se imamo. V Mirni Peči se je zbralo ogromno ljudi, tako da so postavili letvico visoko za druge kraje.«
Obiskali so tudi nekaj novih krajev, ki jih v preteklih letih niso, kar je še izredno zabavno, nam je dejal Deželak. To je sicer izredno naporen podvig, zato mora ekipa, še posebej pa obraz akcije, dobro skrbeti za svoje zdravje. »Veliko vode popijem, to je najpomembnejše. Jem tudi veliko, kar pač moraš, da imaš energijo. S sabo imam tudi magnezijevo kremo za mišice, ki je sicer še nisem uporabil. Pomaga tudi, če se malo namakaš v vodi. Pa Herci, naš novi član, me masira. Ima zelo dobre roke, s komolci res močno pritisne. Sprosti te, ko to potrebuješ,« je razkril Deželak. Herci je sicer Matic Herceg, ki je voditelj na Radiu Antena, v prostem času pa tudi prostovoljni gasilec in animator na porokah in zabavah. Očitno odlična izbira za novega člana ekipe.
Je pa pred tedni po gostovanju v oddaji nonSTOP Deželak razkril, kaj si želi, da bi ga kdaj vprašali novinarji – zato je pač moral odgovoriti tudi na svoje vprašanje, kajti marsikdo se verjetno sprašuje, pa to ne pove na glas … – kako se Deželak med tako težkimi in dolgimi etapami odpravi na veliko potrebo? V smehu nam je povedal: »Drugi dan akcije sem šel velikokrat, ne vem, zakaj, mogoče je kriva tudi nervoza, pa dosti smo jedli. Spomnim se tudi najbolj smešne anekdote. Nekoč na planini je bila res nuja. Po navadi zdržiš do stranišča ali bencinske črpalke, mogoče šole, ko se ustaviš in še tam izkoristiš priložnost. Ampak takrat je bila nuja in je bilo res treba iti takoj. Na srečo je bila tam neka gospa in sem jo kar vprašal, ali je kje blizu doma in ali grem lahko k njej na stranišče. Kaj češ, iz prve, pač to je človeško. Rekla je, da seveda lahko, da je vesela, da grem k njej na WC, in me je povabila v svojo hišo. Bila je velika kmetija. In prav dobro sem se počutil. Na koncu mi je za popotnico dala še salamo, tako veliko, res domačo. Se je pa ekipa glasno smejala, ker sem se že takoj bahal s tisto salamo.«
No, ekipa se mu ne le smeji, ampak zanj tudi odlično skrbi. Po vseh teh letih točno vedo, kaj potrebuje, da bi nemoteno nadaljeval pot. Glasba je rešitev, pravi Bitenc: »Z glasbo se napolnimo. Ko imamo malo časa, v avtodomu nažgemo glasbo, naredimo žurko in je potem veliko boljše. Glasba nam vsem veliko pomaga, drugače pa se mi zdi, da mu velikokrat pomagajo tudi zgodbe ljudi, ki pridejo do njega. V Novem mestu se je neka gospa zjokala, ko mu je nekaj povedala, ampak nisem čisto dobro slišal, kaj je rekla. To Deželaka res napolni.«
To priznava tudi sam Deželak, pa čeprav je žalostnih zgodb ogromno in ga zaradi njih tudi stisne pri srcu: »Meni je všeč, da pridejo tudi ljudje, ki so dobili našo pomoč. V teh trenutkih je tudi to pomembno. V Mirni Peči je prišla neka gospa čisto solzna in jo pač objameš. Ne vem, to je čisto naravna reakcija. Lepo se mi zdi, da nas je prišla podpret in se v bistvu na neki način tudi zahvalit. Zelo sem vesel, da pomagamo otrokom, družinam. Tudi letos bi rad, da bi jih čim več poslali na morje. To je osnovni namen. Če lahko ljudje pošljejo POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 … Kaj pa je to? Za marsikoga je to ena runda kavice, kar res ni taka stvar. Ampak vseeno hvala vsem, ki sodelujejo.«
