Najprej na morju, s prijatelji iz kampa, potem še doma, na Križevniški. Oboje je bilo vrhunsko. Polno smeha, objemov, kozarcev vina (pa še kakšnega, ki ga nismo šteli) in odlične hrane. Ne bom se hvalila, ampak mislim, da me imajo moji prijatelji vsaj malo radi tudi zaradi tistega fantastičnega čilija con carne, ki sem ga skuhala. Še zdaj slišim komentarje v stilu »daj še en krožnik« ali »to je bilo pa za prste obliznit«. Ampak, no, šalo na stran – verjamem, da so z mano, ker jim je z mano fajn. In meni z njimi tudi.
Ti dnevi so bili res lepi. Tako zelo, da sem si rekla: 'Okej, ta teden ne bom pisala o vojnah, politiki, katastrofah in vsej ostali teži, ki jo nosimo na hrbtu. Ta uvodnik bo ena velika zahvala. Sebi, življenju, mojim dragim ljudem.'
In ja, ravno preden sem praznovala jaz, je svoj rojstni dan praznoval še moj sin Nikolas. Osemnajst let. Polnoleten. Kot bi mignil, so minili dnevi, ko je bil še mali, skodrani fantič, ki je capljal za mano in me klical »Mimi«. Zdaj pa je pred mano skoraj 190 centimetrov visoki mladenič, ki me seveda ne kliče več tako. In ja, priznam – malo me to zaboli. Prav živo se spomnim tistega jutra, ko sem mu prišla voščit v sobo. Bil je še napol v sanjah in nekaj momljal, jaz pa solzne oči. Solze sreče – ker gledam fanta, ki je res fajn ratal. Ampak tudi solze nostalgije – ker, no, to je tisti trenutek, ko ti postane jasno: otroštva je konec. In verjetno bo kmalu odfrčal iz gnezda. In kdo bo ostal? Jaz. Sama. No, jaz in moj čili con carne.
Ampak iskreno – ni me strah. Ker imam prijatelje. Ker imam ljudi, ki me dvignejo, ko se mi kdaj zdi, da bom sama ostala doma in se pogovarjala s sobnimi rastlinami (pa še te pri meni ne preživijo dolgo). Življenje je kot vožnja z vlakom – bolj ko imaš dobre sopotnike, lepša je vožnja.
Včasih se znajdeš na postaji osamljenosti. Ampak jaz? Jaz si tega ne dovolim. Preveč cenim ljudi okoli sebe. Preveč cenim sebe. In predvsem preveč cenim dobro zabavo, da bi ostala doma in stokala, da me nihče ne pokliče. Če nihče ne pokliče, pokličem jaz! No, sicer jaz raje napišem kakšen SMS … in povabim prijatelje na druženje.
Živimo samo enkrat. In, dragi moji, če že živimo enkrat, naj bo to v dobri družbi, s polnimi krožniki, z glasnim smehom in z ljudmi, ki nas imajo radi. Tudi če je to malo zaradi čilija.
