Dogodek, ki ga mnogi doživljajo kot zgolj del tradicije, ima za Damjana globlji pomen. »Pri nas doma, priznam, nismo vsak dan pri maši, ne nosimo križev okoli vratu, pa vendar verjamemo. Vero doživljamo kot nekaj osebnega, kot tiho sidro, ki te drži, ko zapiha veter življenja. Ni fanatizma, je pa spoštovanje,« pove iskreno Damjan, ki doda, da odločitev, da bo sin stopil tudi na pot vere, ni bila sprejeta zlahka in ne zaradi družbenih pritiskov. »Z ženo verjameva v ljubezen, v odgovornost in tudi v nekaj več. Življenje nas pogosto preizkuša. Včasih si vesel, drugič izgubljen. V takih trenutkih si želim, da bi imel najin sin še eno oporo, vero. Nekoga, ki ga lahko prosiš ali se mu zahvališ.«
Ta dogodek je bil za Damjana tudi trenutek, ko je znova premislil o svoji poti. »Ne morem in nočem sinu vsiljevati, kaj mora verjeti, mu pa lahko dam orodja. Vero mu podarjam kot možnost, kot nekaj, kar mu bo, tako kot meni, lahko pomagalo, ko življenje ne bo idealno. In tudi takrat, ko bo najlepše. Da se zna zahvaliti. To danes pogosto pozabimo.« Slavnostni dogodek je sicer minil v krogu najbližjih, z obilo čustev, a brez velikega pompa. Kot pravi Damjan, so najlepše stvari v življenju ravno tiste, ki jih doživimo z ljudmi, ki jih imamo radi, iskreno in s srcem.
