Glasilke še vedno drsijo gladko, srce pa bije v ritmu melodij, ki so zaznamovale generacije.
Ko Andrej Bergant stopi na oder, je, kot bi se čas za trenutek ustavil. Njegov glas, ki ga poslušamo že desetletja, ima še vedno tisto toplino, ki jo začutiš v srcu. »Glasilke je treba trenirati, nič ne pomaga, če jih samo podmažeš. Ni takega mazila, samo delo pomaga,« pove s svojim značilnim nasmehom in iskrico v očeh.
Pri svojih 86 letih se legendarni pevec nepozabnih Fantov s Praprotna znova odpravlja na koncertno turnejo Slakove glasbe z naslovom To smo mi, prijatelji. Na odru se mu bodo pridružili Rok Švab (Modrijani), Leopold Pungerčar – nečak Lojzeta Slaka, ter Silvo Pliberšek s prijatelji.
»Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom pri teh letih še stal na odru. Ne samo stal – celo pel,« je Andrej povedal v oddaji Veseljak v živo z Darjo Gajšek.
"Če živiš za glasbo, potem je vse lahko"
Andrej priznava, da je bila glasba zanj vedno na prvem mestu – tudi na račun drugih stvari v življenju. »Mi smo bili z glasbo dobesedno zasvojeni. Marsikaj smo dali na stran, zato da je bila glasba na prvem mestu. Če znaš s tem živeti, potem je vse lahko,« pravi.
Ko ga je voditeljica Darja Gajšek spomnila na izjemno vzdušje s prejšnjih Slakovih turnej, se Andrej le nasmehne in tiho doda: »Nepopisno. Kaj takšnega v teh mojih resnih letih nisem pričakoval. Tudi jaz sem bil ganjen, priznam. Zavedam se, da si tega nisem zaslužil samo jaz, ampak naši fantje, ki jih ni več.«
Slakova zapuščina – most med generacijami
Turneja To smo mi, prijatelji bo poklon Lojzetu Slaku in njegovi glasbeni zapuščini, ki še danes povezuje ljudi. »Lojzeta sem občudoval prav zaradi njegove spoštljivosti do poslušalcev. Ko je prišel na veselico, se je z vsakim rokoval, poklepetal, sedel med ljudi. Danes je precej drugače – mnogi pridejo kot zvezde. Lojze pa je ostal človek,« se ga z ganjenostjo spominja nečak Leopold Pungerčar.
Od gasilskih veselic do stoječih ovacij
Andrej Bergant se spominja tudi začetkov, ko so Fantje s Praprotna nastopali na gasilskih veselicah in v dvoranah po vsej Sloveniji. »Ob nedeljah smo imeli tudi po štiri nastope, šli smo iz kraja v kraj. To je bila tista iskrica, ki je spodbudila gasilska društva, da so svoje dejavnosti nadgradila še z veselicami,« pravi. In danes? Dvorane se še vedno napolnijo, ko se zasliši prva harmonika.
»Spomnim se trenutka iz ene od prejšnjih turnej Slakovih pesmi, ko je Andrej stopil na oder in so bile v dvorani stoječe ovacije. Imel sem kurjo polt. Mislim, da je to nekaj najlepšega, kar sem doživel,« dodaja Modrijan Rok Švab, ki bo tudi tokrat skupaj z Andrejem Bergantom, Leopoldom Pungerčarjem ter Silvom Pliberškoms prijatelji znova oživel brezčasne Slakove melodije.
