Prva je, da se je oddaja s petka preselila na soboto ob 20. uri, druga pa, da bo imela Jasna ob sebi dva stalna komentatorja, Iztoka Gartnerja in Saša Dobnika, namesto da bi se, kot prej, komentatorji menjavali v vsaki oddaji. Jasno smo povprašali o spremembah in zgodovini oddaje, o neprimernih vprašanjih in odgovorih ter o dobrih in slabih gostih.
Ste v zasebnem življenju prav tako neposredni kot na televiziji ali si tam kdaj nadenete »mehkejšo« masko?
Neposrednost in iskrenost je nekaj, česar ne moreš vklopiti in po potrebi izklopiti. Tudi zunaj kamer delujem po teh načelih, drži pa, da v nekaterih situacijah resnico lahko poveš na malce mehkejši način. Sicer pravijo, da ni toliko pomembno, kaj poveš, temveč, kako poveš. Vseeno se s tem ne morem čisto strinjati, kajti mnogi »bleferji« lahko prodajajo tudi neresnice ali prazne misli, ki jih znajo mojstrsko zapakirati v lepo retoriko in se zdijo zelo pametni, v resnici pa niso povedali nič pametnega. Jaz vseeno dajem prednost vsebini.
Če bi morali svojo kariero opisati s tremi pridevniki – kateri bi bili?
Pestra, raznolika, filmska. Filmska v smislu, da se je v vseh teh letih nabralo dovolj materiala za kakšno filmsko dramo.
Katere projekte ali oddaje imate za prelomne v svoji karieri?
Val 202, Radio Ga Ga, Na zdravje, nato pa komentatorske oddaje.
Kaj je bil vaš največji izziv, ko ste šele vstopili v medije?
Izziv je bil, kako dobiti čim več dela, priložnosti, da bi se lahko izkazala. Da bi uredniki in urednice prepoznali zagnanost, sposobnost in mi dali priložnost.
Kako je nastala ideja za oddajo Z Jasno in glasno!?
Intenzivno spremljam slovensko glasbeno sceno, predvsem domačo. In zdi se mi, da glasbeniki večinoma hodijo od radia do radia, od televizije do televizije in predstavljajo svoje produkte. Vse je precej klasično in ni prostora, da bi se sploh posvetili vsebini. Zdelo se mi je, da nove pesmi vendarle ponujajo ogromno izhodišč za sočne debate in zabavo. Da potrebujemo prostor, kjer se ne bi toliko ukvarjali s samim predstavljanjem nove glasbe, ampak da bi se pošteno »opralo žehto«. Da bi se šlo bolj v drobovje. In glede na to, da sem vodila že komentatorske šove, kjer smo komentirali od dogajanja na kmetiji do hujšanja, se zdaj počutim, da končno komentiram tisto, kar me resnično zanima, tudi v duši.
V letošnji sezoni se obeta nekaj novosti. Nam jih lahko razkrijete?
Iskrena bom, kolikor se le da. Do zdaj sem vsak teden gostila tri različne goste. Ogromno dela je že z iskanjem gostov, dogovarjanjem, logistiko ... Ko gostje pridejo, je potem zanje vse novo, studio, stol, način snemanja ... Na koncu sem ugotovila, da se večino časa ukvarjamo samo s tem, da gosta vodimo skozi proces, premalo pa se z njimi lahko poglobiš v vsebino, ki jo nudijo različne pesmi. Medtem ko je moj cilj, da bi neko pesem kakovostno komentirali, večina gostov dlje kot do tega, da je neka pesem pač »v redu«, niti ne pride. Saj se niti ne morejo poglobiti v taki meri, kot se jaz, saj so navsezadnje »le« gostje. Tudi humor težko gradiš, če vsakič znova za mizo sedimo štirje različni ljudje. Zato sem si zaželela neke stalnice, kjer bi se lahko tudi sproščeno pošalili, kjer lahko računam, da stalni komentatorji zadevo dovolj dobro proučijo, da bi se lahko o tem pogovarjali. In ko sem se malo ozrla po sceni in premišljevala, kdo se rad oglasi s kakšno mislijo o slovenski glasbeni sceni, kdo jo pravzaprav dovolj spremlja, da bi znal kaj povedati, sem prišla do zaključka, da sta Sašo Dobnik in Iztok Gartner prava za takšno razpravo. Predvsem pa si upata in nista v krču, da bi jima kdo kaj zameril. Upam! (smeh)
Kako izbirate goste – iščete predvsem aktualnost ali tiste, ki vas lahko tudi »izzovejo«?
Ob dveh stalnih komentatorjih, Iztoku in Sašu, bomo vsak teden še vedno imeli stol za gosta. Te seveda vabimo čim bolj po merilu aktualnosti; če na primer opazim, da se v videospotih slovenske domače glasbe pogosto pojavlja voditeljica Radia 1, Lara Tošić, seveda pomislim nanjo. Če je v nekem videospotu Martin Strel, enako. Če Nika Zorjan pripravlja koncert, me seveda zanima kot gostja in tako dalje.
Ste kdaj obžalovali vprašanje, ki ste ga postavili v živo?
Ker sem precej razmišljujoč tip človeka, se vedno pred snemanjem sama s sabo pogovorim, do kod pri komu lahko grem. Čeprav sem brez dlake na jeziku, vseeno vem, do kam iti, če želim neko osebo še kdaj v življenju videti. Zato točno vem, kje sem na spolzkem terenu, in moj cilj ni, da bi komurkoli povzročala težave. Edino, kjer ne popuščam, je, da ne bi smela vprašati nečesa, kar zadeva javno delovanje. Zdi se mi, da tukaj ni dileme, ali se sme ali ne. Opažam pa, da je včasih komu že preveč, če jih vprašaš čisto osnovna higienska vprašanja.
Kaj se vam zdi najtežje pri tem, da goste soočite z vprašanji »na glas«?
Ravno zaradi tega – kot sem omenila – ne želim, da bi na koncu nastal kakšen problem. Verjemite, da imam do svojih gostov vseeno spoštljiv odnos, kar pomeni, da tik pred snemanjem vedno namignem ali potipam, ali je v redu, če gremo v določeno smer, ali pa imajo s tem težave. Še enkrat: rada sem sočna, tudi provokativna, a nikakor ne uživam, če oseba pred kamero doživi strašno nelagodje. To je pomembno poudariti, saj pogosto slišim očitke, da se me je treba bati – popolnoma neupravičeno. Pri meni namreč nič ne prileti »izza hrbta«.
Kateri gost vas je najbolj presenetil – pozitivno ali negativno?
Alfi Nipič vedno preseneti – v pozitivnem smislu. Ko sem ga poklicala in povabila v oddajo, je bil takoj za. Kljub častitljivim letom, ko bi človek pričakoval, da si želi malo miru. V oddaji je bil dobro razpoložen. Ker je Alfi že preživel toliko šovbiznisa, je verjetno človek, ki tudi, če ima slab dan, ve, kaj pomeni, ko se kamere vklopijo, in da vse od sebe. Zna nekaj povedati, zna se pošaliti – skratka, več kot razume, kaj počnemo, ko se lotevamo šovbiznisa. V negativnem smislu pa smo že imeli težave, ko se je nekemu gostu preveč razvezal jezik, zato smo v montaži uporabili škarje, da bi preprečili morebitne zaplete. Vem, kaj lahko povzroči težave, ki si jih na koncu vendarle ne želim, zato pazim tudi na to, kaj povedo drugi v moji oddaji. Je pa res, da smo v tistem primeru še premalo porezali in si kot oddaja vseeno nakopali nekaj težav, čeprav jaz denimo nisem rekla nič neprimernega. Ampak na koncu me lahko tudi gostje spravijo v težave. (smeh) In odgovarjam tudi zanje.
Ste kdaj koga v živo ujeli na laži – in kako ste se odzvali?
Ne spomnim se. Ali to, da nekemu glasbeniku pokažem pesem in ga soočim s tem, da si je nekaj »izposodil«, on pa se dela, da to prvič sliši, tudi spada v to kategorijo?
Kaj je hujše – gost, ki se dela pametnega, ali gost, ki nima nič za povedati?
Uf, zagotovo to drugo. Zato pa so pri mojem delu zaželene tudi vedeževalske sposobnosti, saj moram vnaprej predvideti, kako se bo neka oseba znašla v oddaji. Včasih me že malo boli glava od vnaprejšnjega vizualiziranja določenih situacij, na podlagi česar se potem odločim, kdo je pravi za gosta.
Ste bolj nevarni, ko ste dobre volje ali ko ste jezni?
Ko je človek dobre volje, ni nevaren. Ko si slabe volje, je pa drugače. Tukaj smo si vsi ljudje podobni. Eden najtežjih izzivov je, da ohraniš prijaznost, tudi ko nimaš dobrega dne. In pri tem si včasih bolj, včasih manj uspešen. Jaz nisem prav nič izvzeta iz tega.
Kako se soočate s kritikami – vas še vedno zadenejo osebno?
Glede tega imam izredno trdo kožo. Če v nekem podkastu izrečem nekaj, kar potem na Facebooku sproži na stotine komentarjev, jih sploh ne grem brat. Morda nekoč sem, zdaj pa preprosto nimam časa in moram samo naprej. Če kaj vseeno preberem, se nasmejim. Vse to je del zabave. Danes sem na vrsti jaz, jutri nekdo drug. To se vse tako hitro obrača, da je škoda vsake sekunde razburjanja.
Koga bi si najbolj želeli povabiti kot gosta, pa še niste imeli priložnosti?
S Heleno Blagne sva se že dogovarjali, a se na koncu ni izšlo. Njo bi z veseljem gostila. In bi jo vprašala to, kar me vsi sprašujejo, pa ne vem, kaj naj jim odgovorim. Vprašala bi jo, enkrat za vselej: 'Helena, ali si kaj huda name, ker te imitiram?' Evo, to bi jo vprašala. In upam, da bi me potem ljudje to nehali spraševati. (smeh)
Kakšen stavek bi radi, da bi nekoč ostal zapisan kot vaš osebni moto?
Trikrat preveri, preden kaj rečeš.
Kako sicer krmarite med zasebnim in poklicnim življenjem?
Slabo. Pri meni je to vse prepleteno. Ni uradnih ur. Ampak vseeno nekako peljemo. Dolgčasa pa res ni!
