Jesen je sicer res za ovinkom, a za zdaj se še ne damo. Še je čas za sonce, morje in tiste male radosti, ki nas držijo pokonci. Moje bodo letos nekoliko drugačne. September za nas, večne pavšaliste, pomeni predvsem spravljanje.
In ja, tudi jaz sem se že lotila svojega malega rituala, počasi bom morala pripraviti prikolico na zimovanje. Če sem iskrena, ne vem, ali si bom lahko privoščila kampiranje tudi prihodnje leto. To res ni več tisto, kar je bilo včasih. Zdaj je že skoraj luksuz. To niso več stari časi, še iz jugoslovanskih dni, ko smo si lahko skoraj brezskrbno privoščili dopust, čeprav sta bila mama in tata oba zaposlena v šolstvu. »Ta bogati« so šli v hotele in na eksotične lokacije, mi ostali pa smo svoje male raje gradili v kampih, natančneje v Savudriji. Ampak veste, kaj? Imeli smo se božansko. Spomnim se, da sem kot mala deklica plavala z masko in pod vodo pela, brez odpiranja ust seveda, naslovno skladbo takrat izjemno popularne ameriške serije Love boat. Brbotala sem melodijo v masko, delala mehurčke in sanjala, da bom nekoč odrasla in odšla na ladjo, kot v seriji. Tam bom srečala čednega kapitana, v ozadju bo igrala tista pesem in … vse bo mogoče. Potem sem priskakljala iz vode, naravnost do prikolice, kjer je bil zmeraj na voljo paradižnik, večerje pa so bile zelo preproste – skoraj vedno je bila na krožniku pašta. In to najboljša pašta na planetu! Po večerji, ko je sonce začelo svoj potop v morje, smo se s prijatelji odpravili na spodnjo plažo. Takrat so ji rekli SGP-jevska plaža. Tam se je sončilo namreč kar nekaj dopustnikov, ki so bivali v nekoč izjemno priljubljenem počitniškem domu podjetja SGP. Skratka, pogovarjali smo se dolgo po tem, ko je izginila zadnja svetloba. Pogosto smo si pravili precej bizarne, skoraj otroške vice. Bili smo mladi, svobodni in preprosto srečni.
In zdaj, 40 let kasneje, sem še vedno tukaj. V istem kampu. Na isti plaži. S skoraj istimi prijatelji. Zadnjič sem skočila v vodo, se potopila in … spet začela tiho prepevati uvodno skladbo serije Love boat. A nekaj je bilo drugače. Kar stisnilo me je pri srcu. Sanje so šle svojo pot. Mama ni narezala paradižnika pred baldahinom. Zvečer ne bomo jedli skupaj. Sama sem tu. Usedla sem se pred prikolico in gledala okoli. Vse se je spremenilo. Prihodnje leto bodo cene kampiranja baje nore. Najbrž je to moje zadnje poletje tukaj. In potem, tik pred sončnim zahodom … izza ovinka prideta Tjaša in njen Bohinc: »Gremo na plažo!« Zakaj pa ne? Tam nas je že čakala skupina »frišnih« prijateljev iz Zagorja … Miha, Tinkara, Urša in Klara. Dobra volja na kvadrat ali kubik! Sedeli smo na skalah in občudovali sončni zahod. Kmalu sta prišla še Denis in Irena, pa Andreja in Matjaž … Nenadoma je bilo, kot da sem spet v letu 1985. Sedeli smo tam, preprosto. Kramljali, pripovedovali (ne več otroške) vice, se smejali. Novi prijatelji so se tako lepo zlili z nami, da sem bila prav ganjena.
Za nekaj ur smo našli tisto, kar nam v svetu odraslih tako pogosto manjka: pristnost. Prijateljstvo. Veselje. Brez Instagram filtrov, brez pričakovanj, samo mi, morje in smeh. Bilo je lepo. Kot nekoč. Ja, zdaj po 40 letih vem, da so to tisti pravi trenutki, ki resnično štejejo, in ne tisti kapitan na sanjski ladji Love boat, ki pravzaprav sploh ne obstaja.