Počasi zato, ker so se morali najprej temeljito pripraviti na posebno sodelovanje, ki so ga pred kratkim predstavili v ljubljanskih Križankah v sklopu Festivala Ljubljana.
Devetnajst skladb – med njimi največje hite in štiri nove, še neizdane pesmi s prihajajočega albuma – so preuredili ter jih namesto v peterici zaigrali kar s 25 glasbeniki na odru. Pridružil se jim je namreč vedno izvrstni Big Band RTV Slovenija. Pred koncertom nam je frontman Matevž Šalehar - Hamo povedal, kako je prišlo do sodelovanja in kako so se soočili z razširitvijo skupine.
Kakšen koncert ste pripravili?
Zanimiva fuzija ljubezni, »okrancljana« z ogromno »pleha«. Tadej Tomšič je pripravil aranžmaje in glasba zveni povsem drugače. V bistvu sem šele zdaj dojel, kakšen potencial ima, ker so pesmi res dobre … nekatere zares odlične. Ko te lastna pesem po 20 letih znova preseneti, je to neverjetno.
Je glede na navdušenje mogoče že kakšna ideja za novo pesem v originalni izvedbi z orkestrom?
Igramo tri ali štiri nove skladbe, ki jih še nikoli nihče ni slišal in bodo že imele orkestrski prizvok. Vprašanje je, ali se bomo lahko znebili »plehovja« v glavi zdaj, ko smo ga slišali in je to zanimivo. Mogoče nas pa »zarotira«, mogoče bomo pa postali Big Band orkester, saj gre dobro skupaj. Samo veliko nas je, potem bomo morali z dvema avtobusoma hoditi na koncerte.
Dolgo ste se pripravljali na ta koncert. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
Začne se seveda z ogromno tremo, ker nas je v bistvu Big Band RTV Slovenija povabil k sodelovanju in ker vem, kateri dečki v njem igrajo. Ti dečki dejansko igrajo. Jaz sem glasbenik že 30 let, ampak oni so pa res glasbeniki. Potem smo prišli na prvo vajo in jim je Tadej Tomšič razdelil note. Mi smo tako ali tako formirana enota, zaigramo prvo skladbo in oni se oglasijo zraven. Ko smo prišli do konca, je bilo meni seveda vrhunsko in smo šli na naslednjo skladbo. Oni pa so šele prvič brali te note! Takoj sem vedel, da bo res dobro. Po vaji z Big Bandom smo se usedli v kombi, odpeljali na lokacijo za vaje in imeli vajo. Potrebovali smo več vaje, ker so bili predobri. V neko drugo okolje prideš, vse skupaj je malo bolj natančno, kot je pri nas. Ko smo zadnje tedne začeli resno skupaj vaditi, smo tudi drug od drugega nekaj pobrali, kajti njim je pa naša »šlamparija« všeč, ker jo imajo premalo v svoji službi. Zdi se mi, da se je naredila dobra kemija in je glasba še bolj zaljubljena, kot je bila.
Že pet ljudi je težko včasih uskladiti, kaj šele celoten orkester.
Meni je bilo super, ker sem lahko rekel, da dirigent »teži«, da moramo biti točni – in so vsi bili zelo točni. Zelo so bili pridni, moji prvič v življenju. Zdi se mi, da bom Tomšiča najel, če se bo dalo, da bo ves čas z mano, da jih on pokliče. Niti minute ni nihče zamudil in sem celo rekel, da smo zdaj pa končno zrela skupina.
Vi ste svojo ljubezen in trdo delo vložili v nastanek teh skladb, potem pa jih je nekdo vzel in preuredil. Vas je mogoče kaj stiskalo pri srcu?
Ne, ker smo vedeli, s kom delamo. S Tadejem Tomšičem se poznava, jaz sem pri njem že na nekaj jazz albumih sodeloval in sem mu povsem zaupal. Nekoč sva se usedla na kavo in zelo hitro ugotovila, da si predstavljava podobne stvari. Moram reči, da me tudi ena nota ni zmotila, ampak je samo naredil neko nadgradnjo. Nedvomno ima veliko več aranžerskih izkušenj kot mi, ki smo nekako samouki. To sicer oblikuje naš zvok, ki ga vedno bolje obvladujemo, a tukaj imaš človeka, ki se s tem ukvarja na dnevni ravni in je brez težav rešil nekaj enačb, ki jih mi že 20 let poskušamo razrešiti. Lahko se zgodi, da bomo na naslednjem koncertu, tudi če bomo igrali brez Big Banda, še vedno uporabili kakšno »finto«, ki smo se je tukaj naučili. Očitno se nas da še kaj naučiti. Jaz vedno pravim, da je treba igrati z boljšimi od sebe, ker lahko le tako postaneš sam boljši – in tole je kar dobra šola.
Kaj vas privlači pri malo drugačnih sodelovanjih?
Da je veliko ljudi. Glasba kar naenkrat dobi nekaj več. Hamo & Tribute 2 Love brez Big Banda je črno-bel, zdaj pa smo 4K. Oziroma Big Band je barvna televizija, če pa imaš simfonike – da imaš še godala – je potem 4K-resolucija. Skratka, glasba dobi neko barvo, ki je mogoče samo s kitarami, z rock'n'rollom ne moreš dobiti, niti je nočemo. Tukaj pa to dobi in meni je všeč, ker sem večinoma avtor teh skladb in je vav. To, kar je v bistvu prišlo iz nekega akustičnega brenkanja na kavču, je zdaj čisto nekaj novega. Jaz sem navdušen.
Prihodnje leto imate veliko obletnico, 20 let. Kaj vse pripravljate?
Delamo nov album 2.0. Ne morem verjeti, da smo že 20 let skupaj in do bo to osmi album. Kar precej glasbe smo že ustvarili, zdaj je drugi del albuma v postprodukciji, eden pa je že zaključen, zato danes prvič igramo nekatere izmed teh skladb. Praznovati bomo začeli že letos decembra, tretjega v Cankarjevem domu. Tradicionalno, kot lani, vendar bo tokrat šlo za akustično verzijo, pri kateri bomo, mislim, že izvedli vsaj 80 odstotkov novega albuma. Prihodnje leto pa bo seveda znova leto ljubezni. Dvajset let – tega pa nima vsak.
Ljubezen je nedvomno vaša rdeča nit, ampak kakšno je trenutno stanje ljubezni, ko se ozrete okoli sebe? Kako gledate na ljubezen v današnjem času nemirov, protestov in vojn? Se imajo ljudje sploh še radi med sabo?
Mislim, da se imamo ljudje enako radi. Zaradi vojn se mogoče celo spomnimo, da se lahko imamo še bolj radi. Super bi bilo, če bi se v dnevnih novicah več pogovarjali o ljubezni in manj o vojni, mogoče bi ljudje druge ideje dobivali. Zdi se mi, da ideje, da greš, ne vem, na srednjo šolo in ustreliš učiteljico, dobiš v bistvu iz teh novic. Ko sem bil jaz otrok in hodil v šolo, ni bilo tega in nihče ni imel takih idej. Potem je to nekdo prvič naredil, kar pomeni, da so take ideje nalezljive. Če bi rekli, naj gre v šolo in da svoji najljubši učiteljici ljubčka na lička, bi mogoče to delali ljudje. Zdi se mi, da je bistveno bolj lepo slišati te novice.
