Od srede do petka, kar dva dneva, se je 18 tekmovalcev trudilo ostati budnih ob gledanju enega in istega filma. V Kinu Bežigrad so si namreč 24-krat ogledal filmsko uspešnico Prekrokana noč (Hangover). Niso pa ves čas gledali samo filma, vmes so si z različnimi igrami priborili nagrade, med drugim uro spanja. Na koncu so vseh 48 ur zdržali kar trije tekmovalci, zmagovalca pa so določili z igro. Slavil je 39-letni Iztok Šporin iz Ruš, ki je life coach, glasbenik, pomaga v pihalnem orkestru, igra bobne, harmoniko in še v fitnes rad hodi.
»Zelo sem vesel te nagrade. Predvsem sem vesel, da sem si privoščil to izkušnjo in da se izvaja tovrstna izkušnja, ker se mi zdi, da lahko marsikaj predelaš in spoznaš, kje so tvoje meje. V ključnih trenutkih vidiš, da vedno obstaja neka možnost, da še malo stisneš, tudi če že misliš, da je konec. Iskreno povedano, ko sem imel krizo, sem mislil, da mi ne bo uspelo dočakati niti 24 ur. A ko sem krizo prebrodil, bi lahko še naprej gledal,« je po zmagi dejal Iztok. Eden od njegovih ciljev pa ni bila samo zmaga, odločil se je, da se bo ves čas tudi postil, a mu ni uspelo, vmes je namreč pojedel en toast.
No, polnoletnost Radia 1 je bila tudi odlična priložnost, da se četverica Denis Avdić Showa spomni svojih začetkov. In prav Avdić je skozi leta postal paradni konj Radia 1, je pa del ekipe že čisto od začetka: »V bistvu sem prišel najprej na avdicijo leta 2006, bilo je več krogov in bilo nas je več kot 180, trije pa smo 'padli notri'. Najprej sem delal na lokalnem radiu, Radiu Orion, enkrat na teden, zvečer po dve uri, potem so me povabili k projektu Radia 1, ki je startal aprila. Imel sem vikend program. Takrat je bil tudi čez teden program samo zjutraj od šestih do šestih zvečer, čez vikend pa je bil od sedmih do dveh. Jaz sem bil od desetih do dveh. Tako sem delal naslednji dve leti, vsak vikend, soboto in nedeljo. V bistvu se odpoveš za dve leti čisto vsem vikendom. No, potem sem dobil ponudbo oziroma priložnost, da delam redno, in januarja 2009 sem začel na popoldanskem programu, kjer sem ostal dve leti. Od januarja 2011 pa sem pač tu, kjer sem še danes, v jutranjem programu.«
Tudi Miha Deželak je prišel z izkušnjami, saj je prej delal na drugih radijskih postajah: »Spomnim se, da sem najprej govoril tablice, terenski poročevalec sem bil in imeli smo akcijo Sanjski avto. Jaz sem razlagal, katero vozilo vozi pred nami, povedal številko tablice in tako naprej. To je bila prva akcija, zdaj pa smo tukaj, toliko let in nove moči imamo.«
Anja Homovec Ramšak, ki je na Radio 1 tudi prišla prek avdicije, je povedala: »In to s pravo avdicijo, brez zvez in poznanstev. Ogromno nas je bilo na avdiciji in potem smo dolgo časa čakali, da nas pokličejo. Ko so me poklicali, je bil potem še drugi, tretji, peti del – in še psihološko testiranje, za katero sem bila prepričana, da ga ne bom opravila. In potem se je začelo. Šla sem čez vse mogoče šole, tudi težko je bilo marsikdaj, ampak res sem se prebijala. Dobesedno si nisem upala nikogar niti pozdraviti, ko sem prišla. Ko me je Avdić nagovoril, sem se tresla še ure.« Občutno krajša je seveda pot najmlajše v ekipi, Lare Tošić: »Ko je Radio 1 začel, sem bila jaz v prvem razredu, zdaj bo pa kmalu tri leta, odkar sem prišla. Torej dosti krajša pot kot od Mihe, Denisa ali Anje. Začela sem pravzaprav kot hostesa, potem sem šla na splet in s spleta v eter ter začela to dolgo, najdaljše pripravništvo – in zdaj sem tukaj.«
No, najbolj zaslužni za toliko let uspehov so seveda poslušalci, meni Miha: »Preprosto imam naše poslušalce najraje, ker so zelo odzivni, zelo dobrodelni, in karkoli se spomnimo, se mi zdi, da so z nami. V dobrem in slabem, tako da mi to pomeni največ.«
