Fatih Akin se po Solinu (2002) spet loteva "kulinarične" tematike, le da nam tokrat ne ponuja trpke družinske drame, ampak zabaven preplet romantične komedije, zgodbe o bratovski ljubezni, družbene satire in kriminalne farse.
Če je picerija v Solinu prava mala italijanska oaza sredi Nemčije, je zanikrna hamburška restavracija v Kuhinji z dušo (Soul Kitchen) gostinski obrat hitre prehrane brez etničnih značilnosti in potemtakem – navidez v ironičnem neskladju z naslovom filma – "brez duše". Prizadevni Zinos (Adam Bousdoukos), lastnik in glavni, hkrati pa tudi edini kuhar restavracije, je sicer grškega rodu, vendar streže hamburgerje, klobasice in podobno ceneno hrano, na hitro pripravljeno iz večinoma zamrznjenih sestavin, ne da bi se kaj dosti menil za higienske standarde in raznovrstnost ponudbe. Takšna je kajpada le uvodna slika situacije, kajti z Zinosovo poškodbo hrbta in s prihodom kuharskega mojstra Shayna (Birol Ünel) se vse skupaj bistveno spremeni v prid gastronomskim užitkom in uspešnosti restavracije, ki postane – tokrat v skladu z imenom – multikulturno shajališče ljubiteljev "soula" (v glasbenem in kulinaričnem pomenu), glavni junak pa se reši finančnih skrbi.
A Akin ne mara preprostih, premočrtnih zgodb, zato dogajanje razprši na več pripovednih linij, ki vse po vrsti pomembno vplivajo na usodo njegovega junaka. Navidez je ves čas v ospredju Zinosovo ljubezensko razmerje z Nadine (Pheline Roggan), dekletom iz tako imenovane boljše družine, ki se odpravi za dopisnico v Šanghaj, Zinos pa se ji namerava čez čas pridružiti, vendar v zadnjem hipu ugotovi, da mu le ni tako zvesta, kot je obljubljala. Nemara je še pomembnejši odnos med Zinosom in njegovim bratom Iliasom (Moritz Bleibtreu), ki prestaja zaporno kazen, a ga Zinos pooblasti za vodenje restavracije (v času, ko bo domnevno pri svoji izvoljenki na Kitajskem) in mu tako omogoči proste izhode. Lahkomiselni, uživaški, h kriminalu nagnjeni Ilias, ki se rad lepo oblači in mu nihče ne pripisuje sposobnosti za resno delo, sprva začuda prispeva k razcvetu lokala, nato pa ga neke noči preprosto zaigra. Zinos se tako znajde na dnu, brez ljubljene, a nezveste Nadine, brez restavracije in denarja, z razbolelim hrbtom, sprt z bratom, osamljen v svoji bedi. A brez bojazni, navsezadnje imamo opraviti s komedijo, kjer se najde rešitev tudi za najhujše težave.
Akin, ki je že v melodrami Z glavo ob zid (2004) dokazal, da zna etnično, socialno in psihološko netivo dobro izkoristiti za emocionalni zaplet, ne da bi zapadel v patos, ostaja tudi tokrat zvest svojemu režijskemu postopku in se spretno izogne zadevnim skrajnostim, hkrati pa se zna upreti tudi skušnjavi, da bi za vsako ceno zabaval gledalca. Kuhinja z dušo se tako brez težav izmuzne pastem patetike in burkaštva ter zgledno lovi ravnotežje med dinamiko množičnih in umirjenostjo intimnih prizorov, hkrati pa nam postreže z razgibano, mestoma duhovito sestavljeno glasbeno kuliso. Žal se v obilju vzporednih in stranskih dogajanj včasih zateka k nekoliko nasilnim povezavam, ki ne delujejo najbolj dosledno in prepričljivo.
PLUS
Razgibana, zabavna komedija brez cenenih burkaških primesi
MINUS
Pretirana razpršenost dogajanja
