Na prvi pogled si skorajda ni mogoče zamisliti boljšega recepta za lahkotno filmsko zabavo, kot je romantična komedija s kriminalnim zapletom in z akcijskimi vložki, v kateri blestita hudomušni Gerard Butler in navihana Jennifer Aniston.

Ampak Lovec na glave (The Bounty Hunter), ki sicer premore vse omenjene sestavine in še kakšno povrh, deluje tako vodeno in mlačno, kot da režiserju Andyju Tennantu preprost hollywoodski zabavnjaški koncept povzroča nepremostljive izvedbene težave in kot da s scenarijem ni našel skupnega jezika (v duhu romantičnih komedij bi lahko rekli, da med scenarijem in režijo ni prave kemije). Ne gre le za to, da mu romantika uide izpod nadzora in polagoma zaduši že tako kilavi humor, razvodeni kriminalni zaplet in ubije akcijski tempo dogajanja, bolj nerodno je, da pripoved sploh ne deluje kot povezana celota, ampak kot niz bolj ali manj nedomišljenih epizod. O kakšni zgodbi v pravem pomenu besede je tako komaj mogoče govoriti, dramaturgija zapletov je rudimentarna, karakterizacija pa rutinsko brezkrvna. Negativci, ki so v filmih te vrste praviloma najbolj markantni liki (kajpak tudi po zaslugi izrazito karikiranih potez), so tu blede, puščobne, komaj za silo zarisane figure, ki se gledalcu težko vtisnejo v spomin in ima z njimi težave, ko se znova pojavijo na ekranu, dobri fantje in dekleta pa so tako in tako zgolj ponesrečen okras.

Butler, ki je svoj igralski razpon vsaj za potrebe tega filma skrčil na dva do neke mere različna, a v resnici enako bebava izraza obraza, in na vetrnjaško, a precej enolično gestikulacijo, ter Anistonova, ki je svoj komedijantski talent tako pridušila, da na trenutke deluje naveličano in skorajda zaspano, seveda ne pokata od hudomušnosti ali navihanosti in niti približno ne blestita, vendar si vsaj zaslužita drug drugega. Še vedno zagnani Butler je namreč žilavi, iznajdljivi in nepopustljivi Milo Boyd, nekdanji policist, ki se preživlja kot lovec na nagrade (pravzaprav lovec na ljudi, na katere so zaradi izmikanja roki pravice razpisane nagrade), kar je pač del ameriške folklorne tradicije, izvirajoče iz zlatega obdobja Divjega zahoda.

Še vedno brhka Jennifer pa je Nicole Hurly, žilava, iznajdljiva in nepopustljiva novinarka črne kronike, ki skuša na lastno pest razkriti povezave med kriminalnim podzemljem in oblastmi, kar celo presega omenjeno folklorno tradicijo. Milo in Nicole sta tudi nekdanja zakonca, ki se jima je navidez zalomilo, a si v resnici zaslužita drug drugega in si, čeprav tega še ne vesta, nameravata znova in dokončno planiti v ljubezensko-zakonski objem. Priložnost se ponudi, ko vedno zaposlena Nicole nespoštljivo ignorira sodni poziv zaradi incidenta s policijo, Milo pa prevzame nalogo, da jo bo za nagrado pet tisoč dolarjev pripeljal pred sodnika. Kar sledi, je še najbolj podobno zakonskemu prepiru s standardno nedomiselnimi dialogi, ne pretirano zabavnimi akcijskimi vložki, ne preveč zanimivimi gosti in vsiljivo glasbeno kuliso, ki vsemu navkljub glasno naznanja happy end.

MINUS

Popolno pomanjkanje kemije med scenarijem in režijo, romantično komedijo in akcijsko kriminalko, glavnima igralcema in njunima filmskima likoma