Potem ko prečkamo čudežno in strašno deželo otroštva, odrastemo. S tako jasno opredelitvijo zgodba seveda izgubi magično privlačnost, toda Tim Burton ne bi bil Tim Burton, če tega ne bi izravnal z ekstravagantnimi kulisami, živobarvnimi kostumi in norimi liki.
Burton je bil otrok, ki je čakal na večer: ko se je stemnilo, so zlezli pod njegovo odejo skrivni prijatelji, pošasti. Drugi ljudje s strahom sanjajo o njih, Tim pa je vabil k sebi bitja, ki podnevi ne najdejo prostora med živimi. Potem ko ugasnejo luči, so deležna naklonjenosti in ljubezni samo pri osamljenih otrocih. Kajti poznajo Dantejev Pekel, ki se z drugimi besedami imenuje otroštvo.
Tako se je godilo v kalifornijskem predmestju v šestdesetih letih: otrok Tim Burton se je igral s pošastmi, ki jih je lahko slišal, ko so mu klicale: Poglej me! Kajti vsak demon, na katerega pade ljubeč pogled, se spremeni v najlepšega človeka.
Poglej me! so rotile Burtonove fantazije. Popij me! prosi zdaj v čudežni deželi čarobna steklenica. Pojej me! želi čudežna pogača. In Tim Burton, ki je medtem odrasel v režiserja s kultnim statusom in se kot komet dvignil iz globin popularne kulture v newyorški Muzej moderne umetnosti, se je naučil resno jemati nevsakdanja povabila vsakdanjih stvari.
Tim Burton je naklonjen Alici (Mia Wasikowska), tudi on ima namreč tako kot vsak veliki otrok dušo Alice. Torej je storil vse, da lahko drugič obišče čudežno deželo. Zlasti ker je tokrat njeno potovanje beg pred sebičnimi in nečimrnimi načrti staršev. Alico hočejo poročiti, in sicer s premožnim, toda najdolgočasnejšim lordom v vsej viktorijanski Angliji.
Popij me! in Pojej me! sta rešilni besedi. Fantastična pijača in čudna pogača, prva jo naredi čisto majceno in druga velikansko, ji bosta pomagali, da pobegne pred nedostojnim zakonskim življenjem. Stopila bo skozi vrata in spet srečala pošasti –vendar tokrat ne tiste Lewisa Carrolla, temveč pošasti Tima Burtona: filmske sanje, tehnično animirane in novo sanjane v daljni galaksiji vizualnih učinkov. Alica jih je že srečala kot najstnica, toda 19-letnici se zdi, kot da jih vidi prvič: Srčno kraljico (Burtonova muza Helena Bonham Carter), Norega klobučarja (Johnny Depp), Cepetina (Matt Lucas), gosenico, ki kadi vodno pipo, mačko Režalko.
Fantazije Tima Burtona si lahko predstavljamo kot lastne, kot je, denimo, bledi mladenič z žalostnimi očmi in z rokami, ki so ostra rezila. Obsojene so na to, da si izmišljajo like, ki jim po žilah teče črna kri, kot so bitja bratov Grimm, cepljena z zlim virusom doktorja Caligarija. Burtonove more imajo prestrašene oči motenih otrok, ki so ponoči prevečkrat sami. Toda kdor pogleda natančneje, bo za njihovo okrutnostjo odkril nedolžnost in v njihovi strahotnosti prošnjo, da postanejo naši prijatelji.
