Leta 2006 je prejela oskarja za stransko vlogo v drami Zvesti vrtnar, spomnimo se je iz filmov Sovražnik pred vrati, Vse o fantu, Pobegla porota, Fontana življenja, Moje borovničeve noči in Brata Bloom. Trenutno jo v naših kinematografih gledamo v pretresljivi drami V mojih nebesih, v katerih igra Abigail, mamo umrle deklice. Ker je tudi sama mama sina Henryja, se je je zgodba precej dotaknila.
Je film V mojih nebesih takšen, kot ste si ga predstavljali?
Ja, v bistvu je vizualno še bolj osupljiv, kot sem mislila. Čudovit je. Peter (Jackson, režiser, op. p.) je takoj povedal, da ne misli posneti depresivnega filma, čeprav je zgodba temačna. V knjigi (film je posnet po romanu pisateljice Alice Sebold, op. p.) je veliko upanja, prav tako v filmu. Film ima tudi elemente nadnaravnega in pravega negativca, ki ga igra Stanley (Tucci, op. p.), zato je tudi dober triler. Ampak veste, to ni temačen, resen izdelek. Tudi na snemanju ozračje ni bilo depresivno, ampak smo se zelo zabavali.
Kaj vas je v zgodbi najbolj ganilo?
Ideja, da mrtva deklica opazuje družino in vidi njihovo bolečino. O čem takšnem ponavadi ne premišljujemo – stvari ne gledamo s stališča mrtve osebe, za katero žalujemo. Je pa ta zorni kot zelo zanimiv. Kljub temu se mi zdi zgodba optimistična. Gre za to, da moramo izkoristiti trenutek. Vidimo čudovito deklico in njen zadnji dan na svetu, tega sama seveda ne ve, polna je življenja, upanja in si želi uresničiti toliko stvari. To nam da misliti: če bi bil tole moj zadnji dan, kaj bi počela? In žal nam je za starše: če bi bil to zadnji dan, ko vidiš svojega otroka, kaj bi storil? To so zelo močne in ganljive reči.
Glavno vlogo v filmu, mrtvo deklico Susie, igra 15-letna Saorise Ronan. Kako se je odrezala?
Čudovito, odlično, ona je prava igralka! Včasih srečaš mlade, ki želijo igrati, ker se jim to zdi zabavno ali si želijo slave, ampak Saorise je preprosto prava igralka. Igra, ker to hoče početi. Njen oče je igralec, verjetno je to vplivalo nanjo. A njeni starši so čudoviti in zelo ozemljeni, popolno nasprotje hollywoodskih staršev. Nič je ne priganjajo, a vedo, da hoče igrati, zato jo podpirajo. Krasna družina so.
Ste tudi sami že delali v najstniških letih?
Ne, hodila sem v šolo. Svoj prvi film sem posnela pri 23, 24 letih. Mislim, da so mi prvo vlogo sicer ponudili pri 14, a mi starši takrat niso dovolili snemati. Če bi mi, bi morda tudi sama imela podobno življenje kot Saorise.
Ste bili razočarani, ker vam niso dovolili sodelovati pri filmu?
Bila sem še otrok in težko se spomnim, kako sem se takrat počutila. Mislim, da sem si želela igrati, ampak ne s takšnim jasnim poslanstvom, kot ga čuti Saorise – ona je resnično prepričana, da si to želi početi.
Kako pa ste sodelovali z Markom Wahlbergom?
Zelo lepo. Na žalost nimava prav veliko skupnih prizorov, nekaj na začetku filma, ko živiva v harmoniji in sreči, potem pa se zgodi tragedija; večino filma se on izgublja v obsedenosti, jaz pa v žalovanju. Ampak uživala sem v delu z njim, zelo je profesionalen in verjetno mu je pri oblikovanju vloge pomagalo to, da je tudi sam oče. Čudovit človek je, realen in preprost.
Tudi sami ste mama, verjetno je tudi vam to pomagalo pri igri. Bi lahko tak film posneli, ko še niste imeli otroka?
Ne bom rekla, da ne bi mogla – saj sem igralka, moje delo je, da si stvari predstavljam in se vživljam v druge ljudi. Seveda pa je sedaj, ko sem mama, ta zgodba zame veliko bridkejša, to je seveda vplivalo na igranje. Samo predstavljajte si, da bi izgubili otroka. To je grozljivo!
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 08, izid 24. februar 2010).
