Režijski prvenec Drew Barrymore je videti, kot da bi ga posnel kakšen star hollywoodski rutiner, rahlo utrujen od neštetih pripovednih šablon in klišejev, a še vedno profesionalno korekten in pripravljen na vsak kompromis.

V Divjih mrhah (Whip It) vse teče lepo po načrtu, natančneje po preizkušenem modelu najstniške komedije, sicer obogatenem s prvinami športnega filma, vendar brez kakršnihkoli tveganih potez, izvirnejših domislic ali vsaj sledu kakšne režijske svežine. Dogajanje je jasno zakoličeno, junaki so predvidljivi, dialogi neproblematični, kamera pa nevsiljiva, zlasti v prizorih športnega tekmovanja raje kaj skrije, kakor razkrije.

Glavna junakinja, sedemnajstletna Bliss Cavendar (Ellen Page), je seveda upornica, vendar pri tem ne pretirava in ni niti malo naporna. Čeprav težko prenaša otopelo provincialno okolje, v katerem mora živeti, oblastno mater, ki jo posiljuje z lepotnimi tekmovanji, češ da je to za žensko edina pot do uspeha in dostojanstva, preveč pohlevnega očeta, ki se izogiba konfliktom z ženo in se raje zateka k pivu in prenosom ameriškega nogometa, ne stori nič drastičnega, ekscesnega, presenetljivega. Privošči si le zadovoljstvo, da se na skrivaj pridruži ženski kotalkarski ekipi, ki v bližnjem Austinu nastopa v nekakšnem ligaškem tekmovanju. Bliss, ki doma laže, da hodi na predavanja, trenerju in kolegicam iz ekipe pa, da je starejša, kot je v resnici, je kajpada pravo športno odkritje, neznansko hitra in spretna kotalkarica, ki da sicer neuspešni ekipi neverjeten pospešek in jo spremeni v zmagovalno zasedbo, sama pa je – tudi po zaslugi fanta, s katerim se zbliža – deležna lekcije dozorevanja.

Kombinacija šablonske najstniške, mladinske ali mladostniške komedije, zgodbe o dozorevanju in športnega filma bi bila nemara lahko celo učinkovita, če ne bi tej zmesi manjkalo prav komičnosti in športne dramatičnosti. Humorja pač ne prispevajo karikirani stereotipi, kakršen je denimo upodobitev Blissine mame (Marcia Gay Harden), nebogljene karikature ameriške južnjaške matere in žene, ali smešni vzdevki tekmovalk ter suvanje in padci na tekmovalni stezi. Po drugi strani športna "panoga", kot je nasilno filmsko rolkanje, preprosto ne premore dovolj razvidnih pravil, da bi tekmovanja delovala dovolj dramatično. Še huje, s hitrimi montažnimi rezi, kot je v takšnih primerih že običajno, se ustvarja varljiv vtis dinamike, vendar hkrati še bolj zamegljuje športna logika dogajanja.

Kakšnih drugih možnosti film niti ne poskuša izkoristiti, zato pa toliko temeljiteje obdela motiv dozorevanja in družinske sprave, kjer spet vse poteka v skladu z uveljavljenimi principi in zakoni, tako da ni nobeno presenečenje, da naposled najtemeljiteje dozori prav zadrta mati, ki vendarle spozna, da ima tudi hči pravico do izbire. O zatrtem očetu, ki se prelevi v neznansko razumevajoče bitje, seveda niti ne kaže izgubljati besed. Drew Barrymore si je torej privoščila vajo v režiji, ki pa ne obeta nič dobrega, saj že od začetka podlega slabi rutini.

PLUS

Ellen Page, ki je ohranila nekaj uporniške drže iz filma Juno.

MINUS

Najstniška komedija brez mladostne svežine in omembe vrednega humorja