V komediji Moja grška avantura se skupina turistov, premišljeno, čeprav nič kaj domiselno sestavljena iz samih stereotipov, organizirano potepa po antičnih ruševinah, ki jo seveda strašansko dolgočasijo.
Hollywood se še predobro zaveda, da je film predvsem industrija zabave, zato ni čudno, da mu je turizem tematsko precej bližji kot kulturna zgodovina. Še manj nenavadno je, da so v številnih razvedrilnih proizvodih, s katerimi serijsko zabava kinematografsko občinstvo, tudi najbolj pristni kulturni spomeniki, posneti na avtentičnih lokacijah, največkrat videti kot ponaredki, kot podobe s počitniških razglednic ali kar kot studijske kulise. Vse to potrjuje tudi komedija Moja grška avantura (My Life in Ruins), v kateri se skupina turistov, navidez zbrana z vseh vetrov, v resnici pa premišljeno, čeprav nič kaj domiselno sestavljena iz samih stereotipov, organizirano potepa po antičnih ruševinah, ki jo seveda strašansko dolgočasijo. Zajedljivi ameriški upokojenec, spogledljivi španski ločenki, vzvišen angleški par z depresivno hčerko, razigrana avstralska zakonca, mladi "poslovnež" z nepogrešljivim mobilnikom v roki in drugi tipizirani liki pač niso ravno kakšni ljubitelji starogrške kulture, za katero jih skuša ogreti prizadevna vodnica Georgia (Nia Vardalos). Bolj kot antični ostanki jih zanimajo potovalno udobje, ki v razmajanem avtobusu s pokvarjeno klimatsko napravo resda ni prav zgledno, jedača, pijača, spominki in še zlasti zabava.
Če se morda kdo sprašuje, kako se je Georgia, ameriška učiteljica grškega rodu, omikana, izobražena poznavalka in ljubiteljica antične kulture, sploh znašla v tako nehvaležnem poslu, kot je vodenje turističnih skupin, ima film pojasnilo brž pri roki. Punci je pač spodletelo na vsej črti, poklicno in zasebno, po materialni in emocionalni plati, ostala je sama in brez dohodkov, zato se je oprijela dela, ki je navidez še najbolj ustrezalo njenim interesom, a je tudi tu kmalu pristala na trdih tleh. Drugače povedano, gre za osebo, ukrojeno po arhetipskem vzorcu nesrečne junakinje, ki tako rekoč tone v pogubo. Šefinja bi se je najraje odkrižala, ker ne zna zabavati turistov, pri katerih prav zato ni niti malo priljubljena, kolega, ki vodi drugo skupino, ji s soglasjem šefinje nenehoma meče polena pod noge, za prevoz ji namesto udobnega avtobusa dodelijo nekakšno podrtijo na štirih kolesih, s svojo skupino mora spati v tretjerazrednih hotelih, predvsem pa je osamljena, čustveno zavrta in seksualno podhranjena. Skratka, njeno življenje je v razsulu, “v ruševinah”, kot se glasi izvirni naslov, ker pa imamo vendarle opraviti z romantično komedijo, je očitno, da je junakinja tako zelo nesrečna samo zato, da bi se lahko navsezadnje toliko bolj veselila srečnega konca.
Nemara bi lahko rekli, da se ji sreča nasmehne v trenutku, ko se prilagodi hollywoodskemu konceptu in začne turizmu (zabavi, “spontanosti”) dajati prednost pred kulturno zgodovino. A v romantičnem žanru so stvari bolj preproste: za srečo sta pač potrebna dva. Gre kratko malo za ljubezensko razmerje med Georgio in njenim grškim šoferjem (Alexis Georgoulis), kot katalizator pa nastopi dobri stari Richard Dreyfuss v vlogi ostarelega turista, ki paru (zlasti Georgii) odpre oči in jima z nekaj zimzelenimi nasveti skoz goščavo standardnih komičnih prismodarij utre pot v neogibni happy end. Antične ruševine služijo bolj za dekoracijo, čreda turistov pa za okoren situacijski humor.
PLUS
Prgišče zabavnih domislic
MINUS
Zgolj prgišče zabavnih domislic
