Foreigner so nastali v času, ko je rock desetletje po britanski invaziji že poznal svoje bogove in svoje žrtve, ko so stadioni postali templji, a je trg hkrati hrepenel po novi formuli. Sedemdeseta so se nagibala k zadnji tretjini, glam je že izpustil zadnji bleščici, progresivni velikani so se trudili prepričati, da se svet še vrti v čudnih taktih, disko pa je grozil, da bo rock poslal v rudnik nostalgije. V Ameriki so radio vodili mehkejši toni, v Evropi pa so kitare iskale nov dom med melodijo in močjo.
V tak svet je leta 1976 stopil kitarist Mick Jones, z izkušnjami z londonske scene, ki je v New Yorku začutil, da mora narediti nekaj več kot samo biti član še enega benda.
Usoda mu je na pot pripeljala pevca Louja Gramma, fanta z glasom, ki je imel ostrino britanskega hard rocka in toplino ameriškega soul radia, je bila iskra prižgana. Bila sta si različna kot dan in noč, Evropa in Amerika v isti sobi, a prav zato je med njima nastala napetost, ki je znala rojevati ne le pesmi, ampak himne. V bendu, ki se je pošalil, da je zaradi številnih tujih potnih listov dobil ime Foreigner, je bila energija, ki ni iskala revolucije, ampak perfekcijo. Najbolj nevaren cilj od vseh.
Korak čez ocean
Mick Jones ni bil neznanec v svetu glasbe, ko je pristal v New Yorku. Za njim je bilo že lepo število let na turnejah in v studiu, od Soul Survivors do sodelovanja s slavno francosko rock pevko Sylvie Vartan, kjer je dobro spoznal, kako glasbeni posel včasih deluje bolj po pravilih loterije kot logike. London mu je dal kitarsko ostrino, Pariz nekaj šarma, New York pa občutek, da je na drugi strani Atlantika mogoče osvojiti še več. Tudi če to pomeni graditi od začetka.
Jones je imel vizijo benda, ki bi presegel oba svetova: britansko natančnost, izbrušen zvok in ameriško neposrednost, v kateri melodija v hipu zadane, refren pa postane skupna molitev. Da bi to dosegel, je moral sestaviti ekipo, ki ne bo padla v klišeje ne ene ne druge strani oceana.
Lou Gramm je bil zadnji košček sestavljanke, čeprav se je ob prvem srečanju zdelo, kot da bi se zaletela dva svetova, vsak prepričan v svojo resnico. Gramm, rojen kot Lou Gramatico v Rochestru v zvezni državi New York, je bil otrok ameriškega radia, kjer so gospel harmonije in soul vibrato rasli skupaj z rokersko neposrednostjo. Bil je pevec, ki ni iskal pozornosti, ampak resnice v glasu. In ko je zapel, je bilo jasno, da ima nekaj, česar se ne naučiš – tisti notranji ogenj, ki zna pesem dvigniti nad aranžma.
Prvenec, ki je govoril glasno
Ko so Foreigner leta 1977 izdali svoj debitantski album Foreigner, je bilo hitro jasno, da niso eksperimentalni projekt, ampak band z izjemno jasnim načrtom. Mick Jones je združil izkušnje iz britanskega rocka, Lou Gramm pa je dodal glas, ki bi stal v hard rocku, a se je enako domače počutil tudi v baladnem prostoru. Rezultat je bil zvok, ki je bil hkrati discipliniran in širok, pisan za velike odrske površine in radijske valove.
Album je prinesel tri velike uspešnice. Feels Like the First Time je v ZDA hitro postala stalnica na radiu, Cold as Ice je pokazala, kako učinkovito lahko združijo klavir, sintetizatorje in ostro kitaro, Long, Long Way from Home pa je odprla tematsko linijo tujstva, poti in ambicije, ki bo band spremljala dolgo. Kritiki so bili sprva zadržani – nekateri zaradi zelo polirane produkcije, drugi zaradi občutka, da band cilja neposredno v mainstream – vendar so številke govorile zase. Album je dosegel 4. mesto na Billboardovi lestvici in se kasneje samo v ZDA prodal v več kot 5 milijonih izvodov.
Novi rock za množice
Formulo uspeha je zaznamovalo ravno to, kar so jim sprva očitali: preciznost, brezhibna produkcija, jasna struktura skladb in izostren občutek za refren. Namesto improvizacije ali studijskih eksperimentov so Foreigner stavili na avtorske ideje in produkcijsko disciplino. Jones in Gramm sta že od začetka oblikovala jedro benda, tudi če so bili odnosi v ozadju včasih bolj napeti, kot je bilo videti navzven. S tem albumom so Foreigner postali eden ključnih predstavnikov novega radijsko usmerjenega rocka, ki še ni padel v klišeje glam scene. Foreigner je bil tako ime, ki ni bilo le domislica, ampak izjava – da so vsi v tej zasedbi nekako tujci, a prav zaradi tega lahko zgradijo svoj svet.
Tako je bend stopil na pot, ki ni obljubljala miru, a je od prvega trenutka dišala po velikih stvareh. In ko je igla prvič zdrsnila na njihov prvenec, je postalo jasno, da so korak čez ocean naredili z razlogom.
Hladni ogenj uspeha
Z uspehom prvenca so Foreigner hitro postali eno najbolj vročih imen poznih sedemdesetih. Že leta 1978 je sledil Double Vision, album, ki je potrdil, da prvencu ni botrovala le sreča. Z več kot sedmimi milijoni prodanih izvodov v ZDA se je vpisal med največje uspehe obdobja. Naslovna skladba Double Vision je postala radijska stalnica, Hot Blooded pa je bandu odprla vrata na koncertne odre, ki so prerasli iz dvoran v arene. Produkcija je ostala natančna, ritmično čvrsta in brez odvečnih ornamentov, Jonesova avtorska vizija pa je dobivala vse bolj jasne konture.
Leto 1979 je prineslo Head Games, ploščo, ki je v ozadju nakazala prve notranje napetosti. Album je bil spet uspešen, komercialno se je prebil med najbolje prodajane tistega leta, vendar je v zasedbi postalo očitno, da so različni pogledi na zvok in vlogo sintetizatorjev začeli pritiskati na odnose. Obenem je band izgubil klaviaturista Ala Greenwooda in basista Eda Gagliardija, kar je pomenilo prvo večjo kadrovsko prelomnico. Pesmi, kot je Dirty White Boy, so pokazale, da se Foreigner znajo nasloniti na ostrejši rock.
Dve različni ideji
Do konca sedemdesetih so Foreigner postali globalna rock znamka. Njihov pristop je bil profesionalen in brez kompromisov, kar je v industriji, ki je pogosto nihala med boemskim kaosom in komercialno računico, predstavljalo redkost. Jones in Gramm sta ostajala osrednja sila, vsak s svojim pogledom na prihodnost banda. Gramm je vztrajal, da mora rock ostati v ospredju, Jones pa je postopoma vse bolj odpiral vrata produkcijskim možnostim in širšemu tonalnemu spektru, ki ga je ponujala nova dekada.
To obdobje je zaznamovalo tudi medijsko vprašanje »britanski band ali ameriški band?«. Foreigner so bili oboje in hkrati nekaj tretjega – rezultat kulturnega križanja, ki je omogočil globalni domet, a je v zakulisju ustvarjal tudi tlak, ki bo sčasoma dosegel vrelišče, a pred njimi je bil album, s katerim bodo dokončno postavili svoj podpis v zgodovino arenskega rocka.
Stadionski imperij in zvok osemdesetih
Leta 1981 so Foreigner vstopili v novo desetletje s ploščo, ki je postala njihov največji pečat v zgodovini rocka. 4 je bil izdelek, ki je nastal pod vodstvom izkušenega producenta Roberta Johna »Mutta« Langa, takrat že znanega po delu z AC/DC, in človeka, ki je znal iz bendov izvleči največ. Rezultat je bil album, ki je bil v svojem izrazu bolj strog, bolj rafiniran in produkcijsko bolj izčiščen kot karkoli, kar so Foreigner naredili prej. Zasedba je bila v tem času skrčena na jedro okoli Jonesa in Gramma, kar je pomenilo več nadzora, a tudi več odgovornosti pri ustvarjanju.
4 je pristal na prvem mestu Billboardove lestvice in tam vztrajal deset tednov. Med uspešnicami sta izstopali Urgent in Waiting for a Girl Like You, skladba, ki je v ZDA preživela neverjetnih deset tednov na drugem mestu lestvice singlov, tik pod Physical Olivie Newton-John. Urgent je prinesla tudi izrazit saksofon, ki ga je posnel Junior Walker, kar je dodatno razširilo zvok benda in potrdilo njihovo pripravljenost na kombiniranje rocka s soul in pop vplivi.
Album je pomenil nadgradnjo formule, ki so jo Foreigner razvijali od začetka: jasna struktura skladb, močna melodija in produkcija brez odvečnih elementov. Hkrati pa je postavil oder za njihove največje uspehe v sredi osemdesetih, ko so arene in veliki refreni postali sinonim njihove znamke. Občinstvo je rastlo, koncerti so postajali večji, band pa je bil v obdobju svojega komercialnega vrhunca.
Hočem vedeti, kaj je to ljubezen
Leta 1984 so Foreigner izdali Agent Provocateur, album, ki ni imel enostavnega nastanka. Snemanje je bilo dolgotrajno, z razhajanji glede aranžmajev in intenzivnim pritiskom, ki ga je prinašal uspeh 4. Jones in Gramm sta se znašla na dveh polih: Jones je vse bolj zagovarjal sofisticiran, orkestralen pristop, Gramm pa je želel ohraniti neposrednost rock banda. Napetosti so bile očitne, vendar so na koncu ustvarile ploščo, ki je band popeljala v globalno pop-kulturno sfero.
Sredi albuma je nastala skladba, ki bo postala največja v njihovi karieri. I Want to Know What Love Is ni bila klasična rock balada. Temeljila je na počasnem, gradiranem aranžmaju, vključila gospel zbor (New Jersey Mass Choir) in sintetizatorske plasti, ki so dale pesmi širino in toplino, ne da bi izgubila emocionalno jedro. Skladba je januarja 1985 dosegla prvo mesto v ZDA in Veliki Britaniji, kar je Foreigner postavilo med redke bande, ki jim je uspelo preseči žanrske meje in zadeti globalno občutje tistega trenutka.
Uspeh za uspehom
Za mnoge je bila pesem simbol zrelosti benda, ki je znal iz surove rock energije preiti v razmislek o intimi in ranljivosti. Hkrati pa je ta uspeh poudaril tudi razlike med avtorjema. Gramm je kasneje večkrat poudaril, da se je včasih počutil potisnjenega iz svojega rockovskega okvirja, medtem ko je Jones v tej smeri videl logičen razvoj. Kljub temu se je Agent Provocateur prodal več kot štirih milijonih samo v ZDA.
Za band je bilo to obdobje absolutnega komercialnega vrhunca. Turneje so polnile arene, njihova glasba je bila stalnica radia in televizije, glasbeni videi pa so jih dodatno približali občinstvu MTV generacije. A z uspehom je rasel tudi pritisk. Gramm je istega leta izdal svoj prvi solo album Ready or Not, ki je pokazal, da ga vleče izven meja skupine. V ozadju je bilo jasno, da se bo zgodba Foreigner začela premikati v novo poglavje, kjer osebne in ustvarjalne razlike ne bodo več ostale zamolčane.
Razpoke v jedru
Po vrhuncu Agent Provocateur je bila navzven slika Foreigner še vedno slika stadionskega stroja, vendar je bilo znotraj benda drugače. Mick Jones je bil vedno osrednja avtorska sila, producent v duši in človek z dolgoročnim načrtom, medtem ko je Lou Gramm čutil, da njegov glas in njegova rock identiteta zahtevata več prostora, kot ga je band v tistem trenutku ponujal. Grammova solo pot, ki se je začela s ploščo Ready or Not leta 1987 in skladbo Midnight Blue, ni bila kaprica, ampak jasen signal, da se odmika od centraliziranega modela znotraj Foreigner.
Napetosti med Jonesom in Grammom so se stopnjevale. Ena je bila ustvarjalna razlika, druga pa je bila vprašanje nadzora in identitete. Gramm je menil, da band izgublja svoje rock jedro, Jones pa je bil prepričan, da je evolucija nujna. Rezultat je bil vzdušje, v katerem sta bila oba ključna člena benda prisotna, a ne več na isti valovni dolžini.
Med delom s Foreigner je Mick Jones začel tudi samostojno producentsko pot. Med drugim je sodeloval pri albumih 5150 skupine Van Halen (1986), Fame and Fortune zasedbe Bad Company (1986) in Storm Front Billyja Joela (1989).
Čudne reči
Album Inside Information (1987) je potrdil to novo dinamiko. Prinesel je uspešnice Say You Will in I Don’t Want to Live Without You, vendar se je slišalo, da band stopa na ozemlje bolj umirjenih, sintetizatorsko podprtih aranžmajev. Gramm je med promocijo plošče in turnejo deloval vedno bolj distancirano, leta 1990 pa je band zapustil. Uradno zaradi koncentracije na solo kariero in nesoglasij glede glasbene smeri, neuradno pa zaradi občutka, da Foreigner ni več prostor, v katerem bi lahko uresničil svojo vizijo.
Brez Gramma so Foreigner nadaljevali z novim pevcem Johnnyjem Edwardsom ter leta 1991 izdali Unusual Heat. Komercialno album ni dosegel pričakovanj, kritiki pa so pogosto izpostavili, da manjkajo tako Grammova vokalna karizma kot kemija med dvema ključnima osebnostma. Bilo je jasno, da je Gravesova odsotnost zaznamovala zvok in dojemanje benda.
Potem se je Gramm 1992 vrnil v Foreigner, kar je omogočilo izdajo kompilacije z dvema novima skladbama, med katerima je izstopala radijska Revolution of the Heart. Toda vrnitev je prinesla še eno preizkušnjo, ki ni bila povezana z glasbenimi razhajanji, ampak z nečim veliko bolj osebnim in nepredvidljivim.
Bitka za življenje in sprememba usode
Leta 1997 je Lou Gramm prejel diagnozo, ki je pretresla tako njega kot skupino. Zdravniki so mu odkrili redko obliko možganskega tumorja, ki je zahteval hitro operacijo. Navzven so Foreigner v tistem času živeli na valu ponovne pozornosti – Gramm in Jones sta se po vrnitvi ponovno povezala in pripravljala novo poglavje, a bolezen je postavila vse plane na čakanje. Preživetje je naenkrat postalo prioriteta.
Operacija je bila zahtevna in rehabilitacija dolgotrajna. Grammov glas se je spremenil – postal je nekoliko globlji in manj prožen, njegov fizični videz pa je odražal težko zdravljenje in hormonske terapije, ki so sledile. Kljub temu je Gramm vztrajal, da se vrne na oder. Leta 1999 so Foreigner izdali Mr. Moonlight, ploščo, ki je združila poskus povratka k bolj organskem rocku z Grammovo novo vokalno realnostjo. Komercialno album ni ponovil uspehov preteklosti, vendar je za številne poslušalce predstavljal iskren dokaz vztrajnosti.
Odmik v mistiko
Gramm je v tem obdobju vse bolj odprto govoril o svoji veri, ki je igrala pomembno vlogo pri okrevanju, in o tem, koliko truda je zahtevalo, da ponovno stoji na odru. Za Micka Jonesa je bila ta faza dvojna preizkušnja: kot prijatelj je spremljal Grammov boj, kot vodja benda pa je moral razmišljati o prihodnosti zasedbe, ki je nosila težko breme lastne zgodovine. Med njima se je ponovno pojavljala napetost, tokrat ne toliko zaradi smeri zvoka, temveč zaradi tempa, vzdržljivosti in različnega pogleda na nadaljevanje.
Do začetka novega stoletja je postalo jasno, da bo Foreigner nadaljeval le, če bo prišlo do nove zasedbe. Gramm je leta 2003 dokončno zapustil band in nadaljeval s solo nastopi, kjer je pogosto izvajal tudi repertoar Foreigner, vendar v bolj intimni, prilagojeni obliki. Jones pa je v naslednjih letih zbral novo ekipo in začel graditi nadaljevanje zgodbe brez glavnega glasu originalne ere.
Ta trenutek ni bil le osebna transformacija za Gramma, ampak tudi simbolno zaprtje največjega poglavja v zgodbi Foreigner. Band, ki je nekoč polnil stadione in na lestvicah konkuriral najbolj prodajanim izvajalcem osemdesetih, se je moral soočiti z vprašanjem identitete in kontinuitete brez ene najprepoznavnejših vokalnih ikon tistega časa.
Brezčasnost in vprašanje identitete
Po odhodu Louja Gramma so Foreigner stopili v novo poglavje pod vodstvom Micka Jonesa, ki je ostal edini ustanovni član. Leta 2005 je v band prišel pevec Kelly Hansen, prej frontman skupine Hurricane. Njegov vokalni razpon in sposobnost interpretacije klasičnega repertoarja sta omogočila, da je Foreigner nadaljeval turneje z visokim standardom izvedbe, tudi če je bilo jasno, da je to že druga faza kariere – bolj usmerjena v živo igranje kot v iskanje novih studijskih presežkov.
Jones je v tem času stopil nekoliko v ozadje zaradi zdravstvenih težav, občasno je nastopal z zasedbo, drugič je band igral brez njega. Kljub temu so Foreigner redno nastopali po svetu, pogosto v formacijah, kjer je bilo malo ali nič originalnih članov, kar je sprožalo pričakovana vprašanja o avtentičnosti. Vendar je občinstvo ostalo zvesto, repertoar pa se je utrdil kot del standardnega klasičnega rocka – Cold as Ice, Urgent, Feels Like the First Time in I Want to Know What Love Is so ostale stalnice radijskih programov in koncertnih setlist.
Od sredine 2010 so se občasno dogajala kratka ponovna snidenja z Grammom in posameznimi člani iz originalne postave. Tovrstni nastopi so bili simbolični, bolj povezani s spoštovanjem do zapuščine kot z resnim poskusom stalne ponovne združitve.
Nikoli tujci
Foreigner so eden tistih bendov, ki so svoje največje delo opravili v desetletju in pol, nato pa svojo glasbo več desetletij ohranjali na odrih. Njihov zvok je pomagal definirati AOR (albumsko orientiran rock) – žanr, v katerem melodija, produkcijska disciplina in močan vokal stojijo pred eksperimentiranjem. Prodali so več kot 80 milijonov plošč, imeli številne uspešnice na singlih in pomembno vlogo v prehodu rocka med sedemdesetimi in osemdesetimi v bolj rafinirano, radijsko obliko.
Mick Jones je bil arhitekt, Lou Gramm glas. Skupaj sta ustvarila glasbo, ki je ostala živa, tudi ko sta šla vsak svojo pot. V novi eri sta nostalgija in profesionalno izveden koncert postali osnovi njihovega obstoja. V času, ko glasbena industrija hitro menja trende, Foreigner predstavljajo primer, kako lahko dobro zastavljena ustvarjalna vizija preživi osebne razkole, zdravstvene preizkušnje in menjave generacij — dokler ostane pesem, ki jo ljudje prepoznajo po nekaj taktih.
