Težko bi rekli, da gre za ekranizacijo kratke zgodbe Richarda Mathesona, ki je nastala leta 1970, sredi osemdesetih pa so jo uporabili za eno od epizod znamenite serije Območje somraka, kajti zgodbe zmanjka že po dobri tretjini filma. Vse, kar sledi, je nekakšen avtorski prispevek in dosežek režiserja in scenarista Richarda Kellyja.
Kajpada to še zdaleč ne pomeni, da je s prvo tretjino njegove Škatle (The Box) vse v redu, češ, film ima tu pač trdno podlago in pripoved gladko pluje s tokom, pozneje, ko to podlago izčrpa, pa zaradi pomanjkanja snovi in idej kratko malo potone. Ravno narobe, uvodni del filma deluje precej togo in dolgovezno, kot kakšna za lase privlečena pripovedna konstrukcija, ovešena z nepotrebnimi detajli, v nadaljevanju pa Kellyju nikakor ni mogoče očitati pomanjkanja idej in domislic, težava je le v tem, da jih ne zna ali noče uskladiti z zakoni filmske naracije.
Vse skupaj se začne z rjavim paketom, ki se lepega dne leta 1976 znajde pred hišnimi vrati družine Lewis, v njem pa je lična lesena škatla z rdečim stikalom. Lewisovi, mama Norma (Cameron Diaz), ki poučuje na bližnji šoli, njen mož Arthur (James Marsden), ki je inženir pri NASI in bi rad postal astronavt, ter njun mladoletni edinec Walter, so sicer videti srečna provincialna družina, vendar jih menda mučijo hude denarne težave. Rešitev je povezana prav s skrivnostno škatlo, kajti naslednji dan se prikaže nič manj skrivnostni Arlington Steward (Frank Langella) in Normi razloži, da lahko z enim samim pritiskom na rdeči gumb v hipu zasluži milijon dolarjev. Za boljši vtis ji pokaže poslovni kovček, poln lično zloženih stotakov, hkrati pa navrže, da ji milijon ne bo kar tako podarjen, kajti s pritiskom na gumb bo povzročila smrt nekoga drugega na zemeljski obli. Odločiti se mora v štiriindvajsetih urah, potem bo napravo reprogramiral in jo ponudil komu drugemu.
Kaj pravzaprav pomeni ta absurdna igra z denarjem in smrtjo? O Arlingtonu Stewardu, skrbno urejenem možakarju v elegantnem plašču in polcilindru, ki mu manjka skoraj pol obraza, sicer zvemo, da je nekdanji znanstvenik, ki ga je zadela in ubila strela (od tod gnusni krater na njegovem levem licu), prav nič jasno pa ni, ali imamo opraviti s posmrtno prikaznijo, zombijem ali bitjem iz vzporedne resničnosti. Kakorkoli že, ko Norma pritisne nesrečni gumb in prejme denar, se pred njo odpre brezno moralnih dilem, hkrati pa se sproži zapletena veriga dogodkov, ki še najbolj spominja na moraste sanje. Realnost prične razpadati, pojavijo se portali v druge dimenzije, epidemija krvavenja iz nosu in nekakšni lokalni zombiji; neskončni zasuki v dogajanju, množica stranskih likov, konspiracijskih domnev, nadnaravnih sil, melodramskih odnosov in cenenih učinkov pa prispevajo k popolni nepreglednosti pripovedi. Kelly ima težave s suspenzom in z naracijo sploh, in to ne le zaradi dvomljivih zasukov, pogostih slepih ulic in nasprotujočih si možnosti razvoja, temveč tudi zaradi smešne intelektualne pretencioznosti (med drugim rad citira Sartra), s katero začini svojo absurdno moralko o koristoljubju in "žrtvovanju človeškega dostojanstva".
PLUS
Dostojanstveni Frank Langella
MINUS
Nesmiseln pripovedni blodnjak in vizualna zmeda
