Nenavadna zabava v hiši strahov
Ekscentrični milijonar Fredrick Loren za svojo četrto ženo Annabelle v ogromni, temačni viktorijanski hiši, za katero krožijo govorice, da je prekleta in prežeta z duhovi svojih nekdanjih prebivalcev, priredi nenavadno zabavo. Povabi pet neznancev, naj preživijo noč v njej; vsakemu obljubi 10.000 dolarjev nagrade pod pogojem, da ostanejo v hiši vso noč. Vrata se zaklenejo ob polnoči, vsa okna so zabarikadirana, telefonov in radijskih sprejemnikov pa ni.
Povabljenci so naključno izbrani in nimajo med seboj nič skupnega – razen želje po denarju. Med povabljenci so preizkusni pilot Lance Schroeder, kolumnistka Ruth Bridges, psihiater dr. David Trent, Nora Manning, ki dela za eno od Lorenovih podjetij, in lastnik hiše Watson Pritchard. Vsi so tujci Lorenu ter drug drugemu in nihče ne ve, zakaj je bil izbran. Ko se vrata ob polnoči zaklenejo, se začne prava mora. Dogajajo se grozljive in skrivnostne stvari – slišijo se kriki, pojavljajo se duhovi, trupla, okostnjaki in sence, ki v temi oživijo. Meja med prevaro, norostjo in nadnaravnim postane vse bolj zabrisana, duhovi morda niso resnični, je pa zato napetost med živimi smrtonosna.
Loren in njegova žena imata namreč izredno napeto razmerje, saj je Frederick prepričan, da ga je Annabelle poskušala zastrupiti, da bi si prisvojila njegovo bogastvo. Annabelle to seveda zanika in njegovo sumničavost pripisuje paranoji ter ljubosumju, a hkrati spletkari proti njemu in drugim gostom vceplja sum. Med vsemi prevarami, spletkami in paranojo hitro postane jasno, da je v resnici največja grožnja v »zakleti« hiši kar človek sam.
»Strah lahko ljudi pripravi do neverjetnih dejanj«
To gostom v hiši razkrije dr. David Trent, kar se izkaže za še kako resnično. Jedro zgodbe je mešanica realnosti in grozljivke in ni le zgodba o nadnaravnem in duhovih, ampak predvsem študija mej med prevaro in resničnostjo, med gledališčem in resničnim strahom. Hiša na zakletem griču (House on Haunted Hill) je namreč film, ki je s svojo kombinacijo psihološkega trilerja, gotske estetike in igrivega cinizma zaznamoval začetek obdobja, ko so grozljivke začele prehajati iz preprostih zgodb o pošastih v bolj kompleksne pripovedi o človeškem strahu in pohlepu. Ključna napetost izvira iz gledalčeve dileme – ali verjeti v duhove ali navadni človeški prevari?
Vsi elementi velikokrat le namigujejo na nadnaravno, a hkrati ohranjajo sledi razuma in logike, to pa ustvarja konstantno napetost med strahom in skepticizmom. Da bo vse delovalo kot mora, so tudi liki tipični za žanr »zaprtih v hiši«, vsak posameznik pa prinaša svojo psihološko ozadje, prepričanja in predvsem šibkosti. Zato med njimi nastaja stalna dinamika sumov – kdo je tisti, ki manipulira, in kdo je tisti, ki želi le preživeti? A dejstvo ostaja, da so številni grozljivi pojavi v hiši organizirani in zmanipulirani, kar nakazuje, da v resnici največji strahovi izhajajo iz človeka samega ter iz človeške manipulacije, pohlepa in paranoje.
Legenda ob legendi
Hiša na zakletem griču je legendarna grozljivka iz leta 1959, ki jo je režiral legendarni William Castle, v kateri pa blesti še bolj legendarni kralj srhljivk Vincent Price, v eni svojih najbolj ikoničnih vlog. S svojim značilnim glasom in prefinjeno igro je ustvaril lik, ki je hkrati strašljiv in šarmanten. Price je v več kot pet desetletij dolgi karieri sicer ustvaril okoli 200 vlog, najbolj pa je občinstvu znan prav po svojem delu v žanru grozljivk, kjer je večinoma upodabljal slabe like. Njegova prevlada v žanru se je začela v petdesetih letih preteklega stoletja s filmi, kot so Muzej voščenih lutk (House of Wax), Muha (The Fly), seveda Hiša na zakletem griču in Srhljivec (The Tingler), pri katerem je spet sodeloval s Castlom. Njegov zadnji film je bilo sodelovanje s še dvema legendama, režiserjem Timom Burtonom in igralcem Johnnyjem Deppom. Price je namreč zaigral v z oskarjem nominiranem filmu Edward Škarjeroki (Edward Scissorhands). Za svoje delo je prejel nagrado za življenjsko delo, posebno priznanje Akademije za znanstveno fantastiko, fantazijo in grozljivke ter nagradi Bram Stoker in Združenja filmskih kritikov iz Los Angelesa. Na Hollywoodskem pločniku slavnih ima celo dve zvezdi, eno za filme in drugo za televizijo.
Velik del njegove kariere sta bili tudi sinhronizacija in naracija filmov ter risank, bil je celo nominiran za grammyja za najboljši album z govorjenim besedilom. No, ljubitelji glasbe pa ne bodo nikoli pozabili njegovega glasu, ki se pojavi tudi v kultni pesmi Thriller Michaela Jacksona. Kralj popa je njegovo ime in lik uporabil tudi v videospotu, prvi verz pesmi pa se začne z besedami: »Skoraj je polnoč.« To je citat Priceovega lika prav iz Hiše na zakletem griču.
»Okostnjak – igral samega sebe«
Tako piše v odjavni »špici« med igralci v filmu. Tako »odštekan« je bil pač William Castle, ki mu z razlogom pravijo mojster grozljivk B-filma in tudi grozljivi zabavljač, mojster posebnih tehnik ter trikov, ki so razbijali »četrto steno«, da je gledanje filma za gledalce postalo interaktivna predstava. Znan je namreč po svojem značilnem slogu, ki ga zaznamujejo spektakularni učinki in interaktivni prijemi, predvsem pa po svojih promocijskih trikih, saj je uporabljal številne zvijače, da bi filmsko izkušnjo naredil še bolj strašljivo.
Tako je na projekcijah svojega filma Macabre iz leta 1958 vsakemu gledalcu podaril življenjsko zavarovanje. Če bi morda kdo med gledanjem umrl zaradi strahu, pa bi njihova družina dobila tisoč dolarjev. Nihče seveda ni umrl. V pripravljenosti je imel medicinske sestre, na ulicah, kjer so potekale posebne projekcije, so stali mrliški vozi. Na premiere svojih filmov je Castle včasih prišel v krsti, med občinstvo pa je podtaknil ženske, ki so kričale v določenih trenutkih. Tako so na primer med filmom Srhljivec, ko lik nagovori občinstvo in reče, da je smrtonosni parazit pobegnil v kino, ženske, ki jih je plačal, začele kričati. Med občinstvo je skrival tudi stroje, ki so v ključnih trenutkih filma vibrirali. Pri filmu Homicidal iz leta 1961 je ustvaril »fright break« ali odmor za strah. Ljudje so lahko zapustili dvorano in dobili vrnjen denar. A morali so zapustiti sedež in slediti rumeni črti pred celotnim občinstvom v dvorani do posebne kabine, ki jo je poimenoval kotiček strahopetcev, tam pa je na njih zasvetila luč in napis: »Poglejte ga, kako se trese v kotičku strahopetcev!«
Ob premieri filma Hiša na zakletem griču je uporabil trik, ki ga je poimenoval »emergo«. V nekaterih kinematografih, ki so prikazovali film, so postavili zapleten sistem škripcev blizu platna, ki je omogočal, da je plastični okostnjak poletel nad občinstvom, ko se je podobno zgodilo v filmu. To je postalo ena najbolj znanih filmskih marketinških potez v zgodovini grozljivk. S pomočjo te zvijače je film postal velika uspešnica. Nizkocenovno produkcijo z velikim uspehom v kinoblagajnah je opazil tudi Alfred Hitchcock, ki je nato po Castlovem vzoru posnel še svojo nizkocenovno grozljivko in svet je dobil kultni film Psiho (Psycho). Neverjeten uspeh in status klasike sta seveda pomenila, da je navdihnil številne predelave. Remake iz leta 1999 je bil zelo uspešen pri gledalcih, malce manj pri kritikih. Je pa leta 2007 dobil nadaljevanje, ki ga niso niti predvajali v kinodvoranah. Od leta 2017 načrtujejo tudi predzgodbo originala, scenarij pa piše Castlova hči Terry Castle.
Pionir in navdih
Hiša na zakletem griču na splošno velja za mejnik v žanru in je odličen primer, kako združiti žanrske trope, občinstvo ter teatralno strategijo. Tako je nastal nezamenljiv filmski izdelek. Film je zdaj del kanona klasičnih grozljivk, ki je vplival tudi na kasnejše filme tega žanra. Kreativnost in teatralnost torej lahko tudi nizkoproračunske grozljivke prelevita v komercialen uspeh. Film seveda ni popoln, saj vsebuje nihanje v tonu, nekaj vrzeli in kičastih učinkov, a to ne pokvari vzdušja gledanja. Vrednost je namreč v sposobnosti, da z omejenim proračunom ustvari presenečenje, napetost in občutek groze.
