Pustolovska vojna drama, ki je sovjetska verzija vesterna, je postala tako kultna, da jo še danes gledajo – za srečo.
Zaradi harema v boj
Zgodnja dvajseta leta 20. stoletja, ruska državljanska vojna se je končala, a v Srednji Aziji še vedno delujejo tolpe. Na vzhodni obali Kaspijskega jezera se je bojeval tudi vojak Rdeče armade Fjodor Ivanovič Suhov, ki se skozi puščavo vrača domov, k svoji ljubljeni ženi Katarini. Na poti naleti na lokalnega prebivalca Saida, ki je zakopan do vratu v pesek, in ga reši. Said ne daje obljub, a namerava poplačati dolg, ko bo to za to priložnost. Nato Suhov sreča poveljnika Rdeče armade Rahimova, ki ga prepriča, da mu pomaga zajeti skupino upornikov Basmači in gverilskega vodjo Abdullaha ali pa vsaj spremlja Abdullahov harem, devet žena, do obmorske vasi. Abdullah se je namreč odločil zbežati v tujino, zato je že ubil dve od svojih žena, želi pa ubil še ostale. Suhov si samo želi domov, zato nalogo zavrne, a vseeno pristane kot varuh harema. Poveljnik mu za podporo pusti mladega, neizkušenega vojaka Petruho. Suhov je prisiljen spremljati Abdullahove nekdanje žene, saj ne more dopustiti, da bi jih ubili. Kmalu v obmorsko vas prispe tudi Abdullah s svojo tolpo, ker nameravajo mejo prečkati po morju. Suhov ve, da je sam, saj je Petruha brez izkušenj na bojišču. Na pomoč mu priskočijo nekateri lokalni prebivalci. Abdullahu vseeno uspe ubiti najmlajšo od svojih žena, s sabljo pa zabosti tudi Petruho. In vojna se preseli v obmorsko vasico.
Ostern
Belo sonce puščave (Beloe solntse pustyni) je sovjetska filmska produkcija, ki je na velika platna prišla leta 1970. Pod režijo se je podpisal Vladimir Motil. Film združuje elemente ameriškega vestern žanra ter tipičnih sovjetskih zgodovinskih in ideoloških kontekstov. Hitro je postal eden najbolj kultnih tako imenovanih ostern filmov. Ostern je povsem nov žanr, ki so ga ustvarili v Sovjetski zvezi in Vzhodnem bloku, je pa skovanka iz nemške besede »Ost«, kar pomeni vzhod, in angleške besede »western«. Ima dva podžanra: rdeči vestern, ki se dogaja na ameriškem Divjem zahodu, a vsebuje radikalno drugačne tematike in interpretacije, ter eastern ali ostern, ki se dogaja na njihovih domačih sovjetskih tleh in v Centralni Aziji, po navadi med rusko revolucijo ali državljansko vojno. Prav Belo sonce puščave je najbolj viden predstavnik slednjih in ima še danes pomemben status v ruski filmski kulturi. A ker je nastajal v komunističnem režimu, je bil scenarij večkrat predelan. Režiser Motil je v enem od intervjujev razkril, da sta mu za navdih služila filma Poštna kočija (Stagecoach) in Točno opoldne (High Noon), Belo sonce puščave pa je koktajl ruske pustolovske pravljice in vesterna. Najprej so ga ponudili drugim režiserjem, tudi Andreju Tarkovskemu in Andreju Končalovskemu. Oba legendarna ruska režiserja sta odklonila sodelovanje pri projektu, na eni strani zaradi šibkega scenarija, na drugi pa zaradi mnenja, da bi te vloge lahko dobro odigrali samo ameriški igralci. Tudi Motil je najprej zavrnil režijo tega filma, a mu na koncu ni preostalo drugega, kot da se ga loti, saj mu je grozilo, da ne bo režiral nobenega filma več. Pripeljali so nove scenariste, da bi izboljšali scenarij. Kot strokovnjaka za to regijo, so pripeljali tudi azerbajdžanskega scenarista in producenta Rustama Ibragimbekova, ki pa te regije nikoli niti ni obiskal. Zgodbo o haremu, ki ga je zapustil vodja gibanja Basmači, enega od turkmenskih plemen, ki so se uprli ruskemu imperializmu, jim je povedal vojni veteran. In padla je odločitev, da bo to katalizator v novem scenariju. Predelave se je nato lotil tudi sam Motil, ki ga je povsem preoblikovali in dodal pomemben lik. Vsi dialogi novega lika in menda okoli 60 odstotkov celotnega scenarija so bili na novo napisani ter improvizirani kar med snemanjem. Čeprav so Motilove improvizacije in odmiki od scenarija povzročili nemalo obtožb o nesposobnosti, kar je vsaj enkrat prekinilo produkcijo, je leta kasneje nesojeni režiser Končalovski končni scenarij označil za mojstrovino.
Nizek proračun v veliki Sovjetski zvezi
Dogajanje je postavljeno v čas po državljanski vojni, na mejo nekdanje Sovjetske zveze pri Kaspijskem jezeru, kjer sta danes Turkmenistan in Dagestan. Večina filma je bila posneta na zahodni obali jezera, v bližini mesta Mahačkala v Dagestanu. Prizore s peščenimi sipinami so snemali v puščavi Karakum v Turkmenistanu. Delo v puščavi je bilo za igralce čustveno in fizično zahtevno, snemanje pa velik zalogaj, saj so se morali mestu snemanja v visokih vročinah približevati v krogih, da ne bi pustili sledi v pesku, Spartak Mišulin, ki je igral Saida, pa je prebil nekaj dni v zaboju, zakopanem v pesku, da bi posnel pomemben prizor. Prizore jahanja so snemali s posebno kaskadersko enoto, ki so jo ustanovili za potrebe snemanja serije Vojna in mir. Čeprav niso imeli velikih kaskaderskih trikov, je en član umrl v nesreči med snemanjem. Zgodilo se je sicer precej nesreč, težave so jim povzročali tudi lokalni tatovi, ki so kradli rekvizite. Dobili so jih nazaj, pa tudi varnost se je presenetljivo izboljšala, ko se je lokalni šef kriminalcev ponudil, da jim bo povrnil rekvizite v zameno za vlogo. Na trenutke je imela produkcija tako velike denarne težave, da so za harem najeli samo dve profesionalni igralki, ostale Abdullahove žene so igrali košarkar, znanstvenik in prodajalec. Ko so se morali vrniti na delo, so igralci, ki so sicer igrali vojake, morali obleči tančice nikab in postati članice harema.
Tudi glavni igralci so bili zanimiva mešanica – od druge izbire do vojnega veterana in nekdanjega zapornika. Anatolij Kuznjecov, ki se je prelevil v vojaka Rdeče armade Fjodora Ivanoviča Suhova, je sicer imel nekaj uspehov v svoji dolgi karieri, a ta vloga je bila njegova najodmevnejša. Je pa skoraj ne bi dobil. Najprej so namreč izbrali drugega igralca, a so so ga zaradi pijanskega pretepa odpustili tik pred snemanjem. V ospredje je tako stopil drugouvrščeni Kuznjecov. Leta 1979 je bil imenovan za narodnega umetnika RSFSR.
Pavla Verešagina, nekdanjega carskega mejnega častnika, je zaigral Pavel Luspekajev. Veteranu druge svetovne vojne so zaradi poškodb amputirali oba stopala, zato je režiser liku dal bergle. A Luspekajev se ni strinjal. Njegov lik ni smel biti prikazan kot hrom, ampak kot močna oseba, zato je med snemanjem hodil s protezami, vendar je zaradi bolečin potreboval veliko premorov in počitka. To je bila njegova zadnja vloga; umrl je kmalu po premieri leta 1970. Spartaka Mišulina je v mladosti pomota pripeljala do zapora. Želel je namreč v igralsko šolo, a je napačno razumel njeno ime in se pridružil artilerijski šoli. Po študiju je storil prekršek, zaradi katerega je dobil leto in pol zaporne kazni. Ker je zapornikom namesto vode prinašal žito, so mu kazen podvojili. A vseeno mu je uspelo kasneje ustvariti lepo igralsko kariero.
Od popularnih citatov do kozmonavtov
Belo sonce puščave je s svojo mešanico akcijske komedije, glasbe in drame postal eden najbolj priljubljenih filmov vseh časov v Sovjetski zvezi in pozneje v Rusiji. Dosegel je status filmske klasike. V tistih časih sicer ni dobil nobene nagrade, država pa ga ni pustila na tuje festivale. Režiser Motila je bil prepričan, da so bili razlog za to sovjetski ideologi, ki so bili prepričani, da bo v tujini film nagrajen, kar pa je bilo ideološko nesprejemljivo. Šele leta 1998 so ga s posebnim odlokom predsednika Borisa Jelcina nagradili z državno nagrado Ruske federacije, bil je tudi priznan kot kulturno pomemben. Kljub negodovanju države so film za svojega vzeli gledalci. Vse, povezano z njim, je postalo hit, tudi naslovna pesem ter marsikatera fraza in citat. Nekatere fraze iz filma so bile celo tako popularne, da so postale del ruske popkulture in parodično ali nostalgično vstopile v ruski govor. Na primer frazi: »Njegove granate so čisto napačne« in »Konj je motnja«. Stavek »Orient je občutljiva zadeva« pa je postal že skoraj idiom. Po filmu so naredili tudi računalniško igro, tradicija pa je postala, da si vsi člani posadke, ki se vkrcajo na ruske vesoljske polete, pred izstrelitvijo ogledajo ta film. Film je postal nekakšen ritual oziroma talisman, celo tako obsedeni so bili z njim, da so kraterjem na Veneri dali imena Abdullahovih žena.
