Medtem ko je Evropa gorela, so v ZDA studii snemali filme, ki so morali ohranjati nasmeh, pogum in upanje. Na platnu so kraljevale zvezde, ki so vojakom dale razlog za sanje, tistim doma pa občutek, da svet še vedno ima lepoto. Med njimi je bila ena, ki je postala simbol optimizma bolj kot katera koli druga – Betty Grable.
S svojim nasmehom, popolno frizuro in tistim znamenitim pogledom čez ramo je poosebljala vse, kar je Amerika želela biti: vesela, odločna, neustrašna. Njen obraz in predvsem njene noge so krasile zidove vojašnic po vsem svetu, njen lik pa se je vtisnil v zgodovino kot najbolj znano pin-up deklie vseh časov. V času, ko so Veronica Lake in njene soigralke utelešale skrivnost in temo, je Betty Grable sijala kot sonce sredi črno-bele vojne realnosti.
Iz Chicaga v Hollywood
Rodila se je 18. decembra 1916 v Chicagu kot Elizabeth Ruth Grable, najmlajša izmed treh otrok trgovskega para Lillian in Johna Grabla. Njen oče je bil umirjen, praktičen človek, mati pa je imela jasno vizijo – iz svoje hčerke bo naredila zvezdo. Lillian je bila tipična »stage mother«, ki ni dopuščala porazov in je mlado Betty že pri komaj petih letih vpisala v plesno šolo. Učila se je stepati, peti, igrati na saksofon in nastopati pred občinstvom, kar je v tridesetih letih pomenilo predvsem v lokalnih klubih in radijskih oddajah.
Ko je Betty dopolnila trinajst let, je Lillian sklenila, da je Chicago premajhen za njune ambicije, zato sta odšli v Los Angeles – naravnost v srce rastoče tovarne sanj. Grablova je začela obiskovati Hollywood Professional School, kjer so se šolale mnoge bodoče zvezde, medtem pa je mati vztrajno hodila po avdicijah in ponujala hčer studiem. Prvo delo je Betty dobila leta 1929, še kot otrok, v kratkem filmu Let’s Go Places, čeprav je zaradi svoje mladosti takrat nastopala pod lažnimi podatki o starosti.
Plešemo in še plešemo, pa spet plešemo
V tridesetih letih je nastopala kot plesalka v ozadju številnih musicale, od Whoopee! (1930) do Happy Days (1929) in The Gay Divorcee (1934), pogosto neopažena, a vedno z nalezljivim nasmehom in samozavestnim korakom. Njeno ime se je na seznamih igralk dvigovalo počasi, a vztrajno. V tistem času se je naučila profesionalne discipline – snemanje, ples, petje in promocija so bili del vsakdana, ki ni poznal utrujenosti. Občasno je dobila malce vidnejšo vlogo, še vedno pa ni bila v prvem (niti drugem) planu filmov
Preboj je doživela šele pri dvajsetih, ko je podpisala pogodbo s studiem 20th Century Fox, ki je iskal novo pevko-plesalko za barvne musicale. Studio je v njej prepoznal kombinacijo »dekleta iz soseske« in glamurozne dive. 1938 je nastopila v Campus Confessions, kjer je bila prvič podpisana v glavni vlogi, leta 1940 je nastopila v filmu Po argentinsko ob Donu Amecheju in Carmen Mirandi, film je pomenil začetek njenega meteorskega vzpona. Gledalci so jo oboževali – ne zaradi popolnosti, temveč zaradi pristnosti. Ni bila nedosegljiva boginja, ampak nasmejana soseda, ki je plesala, pela in širila dobro voljo.
Nek nenadejan optimizem
Naslednji filmi, kot Tin Pan Alley (1940) in Mesec nad Miamijem (1941) so jo dokončno utrdili med največjimi zvezdami. Sredi vojne vihre, ki je zajela svet, se je Betty Grable spremenila v nekaj, kar Hollywood redko ustvari – v simbol optimizma in človečnosti. Še preden je postala pin-up legenda, je bila predvsem dekle, ki je s plesnim korakom stopilo naravnost v srce naroda, lačnega svetlobe.
Zvezda vojnih let
Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je Hollywood čez noč postal moralni zaveznik ameriške vojske. Studii so snemali filme, ki so dvigovali moralo, igralci pa so obiskovali fronte, zbirali denar in snemali propagandne novice. Med vsemi obrazi, ki so krasili vojaške zidove, je bil en tak, ki se je pojavljal pogosteje kot katerikoli drugi – nasmeh Betty Grable. Leta 1943 je fotograf Frank Powolny posnel njen znameniti pin-up portret: Betty, obrnjena s hrbtom proti objektivu, v belih kopalkah in s pogledom čez ramo. Fotografija je postala ikona ameriške vojske in eden najbolj prepoznavnih simbolov celotne vojne.
»Postala sem zvezda za vojake. Če sem s tem komu pomagala, je bilo vse vredno,« je dejala.
Vojaki so njen plakat nosili v nahrbtnikih, imeli so ga ob posteljah, in celo v letalih in tankih. Po nekaterih ocenah je bilo v obtoku več kot pet milijonov izvodov. Grablova je nevede postala več kot le igralka – bila je moralna opora milijonom mladih fantov, ki so v tujini sanjali o domu. Hollywood jo je hitro razglasil za »dekle, za katero se borimo« in ji dodelil glavne vloge v filmih, narejenih po meri vojnega časa.
Pogled čez ramo
Največji uspeh tistega obdobja je bil muzikal Dekle s plakata (1944), v katerem igra pevko, ki z nastopi razveseljuje vojake. Film je bil vsebinsko lahek, emocionalno pa močan, ker je ujel duh trenutka, ko sta humor in nasmeh pomenila največ. Med vojno je posnela še barvite uspešnice Coney Island (1943), Sladka Rosie O’Grady (1943) in Nekaj za fante (1944), vse z istim receptom – glasba, ples in veliko dobre volje.
Njeno ime je bilo na vrhu lestvic priljubljenosti, prihodki so presegli zaslužke največjih moških zvezd, studii pa so jo razglasili za najdonosnejšo igralko v Ameriki. Leta 1942 in 1943 je bila uradno najbolje plačana ženska v državi, njene noge pa so bile leta 1943 zavarovane pri londonski zavarovalnici Lloyd’s za milijon dolarjev – vsaka posebej za 500.000 dolarjev. To je bil del briljantne PR poteze studia Fox, ki je iz tega ustvaril pravo legendo.
Medtem ko je Veronica Lake s svojo senco skrivala eno oko in predstavljala skrivnostno fatalnost noir filmov, je Betty Grable predstavljala svetlobo, toplino in vsakdanje dekle, ki bi ga vsak rad pripeljal domov – nasmeh, ki je premagal vojno. Na vrhuncu kariere je imela med vojaki celo več prejetih pisem oboževalcev kot predsednik Roosevelt
Zlata leta po vojni in tekmice
Po koncu vojne se je Amerika spreminjala, in z njo tudi Hollywood. Svet se je vračal v mir, publika pa je želela nekaj novega – sodobnejše zgodbe, bolj osebne like in manj idealiziran glamur. Betty Grable je bila še vedno ena največjih zvezd studia 20th Century Fox, vendar se je zlata doba klasičnih musicalov počasi bližala koncu. V letih po vojni je še naprej snemala uspešne filme, kot Sestre Dolly (1945), v katerem je igrala ob June Haver, ter Mati je nosila hlače (1947), ki je bil eden največjih hitov leta in ji prinesel novo generacijo občinstva.
Toda svet okoli nje se je hitro spreminjal. Mlada Marilyn Monroe, prav tako blondinka iz studia Fox, je začela prevzemati vlogo v novih ameriških sanjah. Če je bila Betty Grable nasmeh in svetloba štiridesetih, je Monro postajala utelešenje želje in skrivnosti petdesetih. Studio ju je nekaj časa celo postavljal drugo proti drugi, čeprav je Grablova Monroejevi pomagala pri prvih korakih kariere. Leta 1953 sta nastopili skupaj v muzikalu Kako se poročiti z milijonarjem (1953) ob Lauren Bacall, kar je bil simboličen prenos bakle med generacijama – stara Hollywoodska eleganca je predajala prostor novemu valu zvezd.
Do začetka petdesetih je postalo jasno, da studii iščejo nove obraze. Televizija je postajala resen tekmec, mlajše igralke so prinašale drugačno energijo, Grablova pa se je začela umikati. Še vedno je imela oboževalce, njeni filmi so se vrteli po vsej državi, a čas je neizprosno tekel naprej. V nekaj letih je deklica, ki je nosila Ameriko skozi vojno, postala del zgodovine, ki jo je sama pomagala ustvariti.
Življenje brez reflektorjev
Ko se je luč studijskih reflektorjev počasi umikala, je Betty Grable začela živeti življenje, ki je bilo daleč od glamurja njenih filmskih vlog. Za kamero ni bila več popolna pin-up lepotica, ampak ženska, ki je nosila posledice let snemanj, neskončnih turnej in pričakovanj, ki jih je Hollywood nalagal svojim zvezdam. Po vojni je ostala ena najbolj prepoznavnih igralk na svetu, a čas se je nezadržno premikal naprej. Novi trendi so zahtevali drugačne obraze, drugačne zgodbe in drugačno lepoto.
Ko so jo v petdesetih vprašali, ali jo moti, da so njeno slavo prehitele mlajše igralke, je odgovorila (z Marylin Monroe v mislih): »Pod soncem je prostora za vse – tudi za tiste z daljšimi nogami.«
Njeno zasebno življenje je bilo burno skoraj toliko kot filmi, v katerih je igrala. Prvič se je poročila leta 1937 z Jackiejem Cooganom, nekdanjim otroškim zvezdnikom nemega filma, ki je zaslovel ob Charlieju Chaplinu v The Kid (1921). Takrat je bil Coogan zvezda, Grablova pa še skoraj neznanka, a razmerje je hitro pokazalo razpoke. Betty je želela kariero, Jackie mir in zasebnost. Njegova kariera je ugašala, njena se je šele rojevala. Kmalu sta se oddaljila, prepiri in ljubosumje so postali stalnica in zakon je leta 1939 razpadel.
Sanjski par estrade
Ko je v štiridesetih letih dosegla vrh slave, je spoznala trobentača Harryja Jamesa, karizmatičnega glasbenika in idola jazz dobe. Bila sta si podobna – oba polna energije, oba zaljubljena v oder in občinstvo. Leta 1943 sta se poročila in postala eden najodmevnejših parov ameriške zabavne industrije. Hollywood ju je predstavljal kot utelešenje sanjskega zakona: filmska zvezda in kralj swinga, oba v ritmu glasbe in blišča. A resničnost je bila drugačna. James je bil odvisen od alkohola in kockanja, pogosto odsoten, Grablova pa je poskušala ohraniti videz popolnega doma, čeprav je bil njen svet vse bolj razklan med slavo in samoto. Rodili sta se jima dve hčerki, Victoria in Jessica, ki sta bili njena največja opora.
Z leti je Betty Grable začela izgubljati zanimanje za filmski svet. Nastopala je še v nekaj poznejših filmih, kot Wabash Avenue (1950) in In kako biti zelo zelo popularen (1955), nato pa se je postopoma preusmerila v nastope v Las Vegasu in na Broadwayu. Tam je našla novo občinstvo, ki jo je še vedno ljubilo – zrelejšo, toplejšo in bolj človeško kot nekoč. Med nastopi v živo je znova našla stik z ljudmi, ki so jo oboževali, tokrat ne več kot idol, ampak kot prijateljico iz preteklosti, ki je preživela vse.
Bolj mirno življenje
Njena ločitev od Harryja Jamesa leta 1965 je pomenila konec dolgega poglavja, a ne konec notranje moči. Ostala sta v stikih do njegove smrti in kljub ranam medsebojno ohranila spoštovanje. V zadnjih letih je Betty živela umirjeno v Santa Monici, daleč od zvezdniškega blišča s 27 let mlajšim plesalcem Bobom Remickom. Leta 1972 so ji diagnosticirali raka na pljučih, posledico let, preživetih v cigaretnem dimu studiev in nočnih klubov. Umrla je 2. julija 1973, v 57. letu starosti.
Njeno slovo je bilo tiho, a ganljivo. Hollywood se je zavedal, da z njo odhaja zadnji simbol čistega optimizma tistega časa. Bila je dekle, ki je s toplim nasmehom pomagalo narodu preživeti vojno, ženska, ki je znala plesati tudi takrat, ko je življenje izgubilo ritem. Za vedno je ostala obraz, ki je Ameriki dokazal, da lepota včasih res lahko zdrži vse.
Dekle s plakata
Čeprav je od njene smrti minilo že pol stoletja, ime Betty Grable še vedno živi v ameriški kulturi kot simbol tistega časa, ko so filmi pomenili upanje in ko je nasmeh lahko premagal vse. Njen obraz je postal del kolektivnega spomina – plakat, ki so ga vojaki nekoč nosili v svojih nahrbtnikih, je danes del muzejev in zgodovinskih arhivov. Fotografija Franka Powolnyja iz leta 1943 velja za najpogosteje reproducirano podobo druge svetovne vojne, njene noge pa so v popularni mitologiji dobile skoraj legendarni status.
Generacije po njej so v Betty Grable videle arhetip klasične ameriške zvezde – svetlolaso, nasmejano, nekoliko naivno, a hkrati odločno. Bila je predhodnica Monroejeve, a tudi njen kontrapunkt: medtem ko je Marilyn utelešala erotično skrivnost, je Betty predstavljala zdrav, sproščen čar vsakdanjega dekleta. V filmski zgodovini jo danes postavljajo ob bok Ginger Rogers in Riti Hayworth, a po priljubljenosti med občinstvom ji v štiridesetih ni bil enak nihče.
Navdih mnogim generacijam
Njene pesmi iz musicalov in filmski prizori so ostali v številnih revijalnih pregledih, retrospektivah in dokumentarcih, njen vpliv pa se pozna tudi v poznejši pop kulturi – od pin-up estetike petdesetih do vizualnih referenc v glasbenih spotih in modnih kampanjah. Madonna, Gwen Stefani in Christina Aguilera so jo pogosto navajale kot navdih, oblikovalci pa so jo razglašali za »obraz, ki je ustvaril modno fotografijo«. Bila je prva igralka v zgodovini, katere fotografije so bile objavljene v več kot 10 milijonih izvodov tiskanih medijev po svetu.
A kljub vsemu sijaju je bila Betty Grable predvsem človek – ženska, ki je s svojim delom razveseljevala druge, ko je sama v sebi pogosto čutila praznino. Morda prav zato njen nasmeh deluje tako resnično: ni bil popoln, bil pa je človeški. V njem je bilo tisto, kar je vojni svet najbolj potreboval – preprosta, topla vera, da bo jutri vseeno bolje.
Zato ni čudno, da se je njen vzdevek – »nasmeh, ki je premagal vojno« – ohranil do danes in zdi se, da Betty Grable še vedno pleše nekje tam med meglicami, v svetu, kjer glamur ni bil samo videz, ampak resničen razlog za upanje.
