Pedro Almodóvar se rad poigrava z mejami verjetnega, vendar ni v njegovem postopku nič poljubnega ali neobvezujočega, marveč gre za koncepcijo sveta, kjer sicer fikcija usodno določa realnost, ki je zato nenehoma vprašljiva, negotova, celo varljiva, ne more pa je preprosto ukiniti, saj sama ne pomeni nič.
To dinamično razmerje je generator nenehne krize filmskih likov, obremenjenih s fantazmami, ki jih ne morejo realizirati, in z vsakdanjim dogajanjem, ki je preveč zapleteno, da bi ga mogli obvladati. Almodóvar, ki uživa v skrajnostih, zna to krizo svojih likov zmeraj izkoristiti za ustvarjanje prave dramatične napetosti pripovedi, kar včasih pripelje do prav absurdnega rezultata. Če upoštevamo dvojno naravo ali kar razpolovljenost njegovega sveta, v katerem se vloge protagonistov in njihovi problemi nenehno podvajajo, povezujejo in prepletajo, to niti ni presenetljivo.
Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos), v katerih ima glavno besedo slepi scenarist Harry Caine (Lluis Homar), na prvi pogled niso ravno v skladu z almodovarjevsko koncepcijo sveta, saj se pripoved odvija nekam sumljivo umirjeno in ne nakazuje kakšne posebne napetosti med realnostjo in fikcijo. Ampak stvari niso čisto takšne, kot so videti. Navsezadnje je Harry zgolj nekakšna zamenjava ali nadomestek za režiserja Matea Blanca, ki je pred petnajstimi leti v avtomobilski nesreči izgubil vid, ljubljeno žensko in lastno identiteto, nato pa se je zavil v molk in skril pod psevdonimom. In vendar ni ničesar zares pozabil, kajti vest, da je umrl neki Ernesto Martel, nastop skrivnostnega filmskega režiserja Raya X (Rubén Ochandiano), ki je v resnici Martelov sin, in še nekateri drugi dogodki obudijo Harryjev spomin, zapakiran v filmnoirovski flash back.
Osrednji lik teh spominskih podob je fatalna Lena (Penélope Cruz), lepa priležnica bogatega podjetnika Martela (José Luis Gómez), ki si zaželi filmske kariere in po naključju naleti ravno na privlačnega, uživaškega režiserja Blanca. Že ostareli Martel, ki zasluti nevarnost, se ponudil za producenta, da bi imel zadevo vsaj kolikor toliko pod kontrolo, za vsak primer pa sinu naroči, naj posname dokumentarec o snemanju, saj ve, da bo fant z voajersko obsedenostjo sledil Leni na vsakem koraku. Melodramska zgodba o ljubezni, zvestobi in prevari se tako kmalu prelevi v srhljivko o zalezovanju in maščevanju, izmikanju in begu, ki si že zaradi dramatičnosti ne more privoščiti srečnega konca.
Pripoved spretno prepleta elemente dramsko zamaskirane, a zato nič manj napete srhljivke, skoraj morbidne dokumentarne pripovedi in strastne melodrame, nabite z razgretimi čustvi in prepojene z nenehnim občutkom ogroženosti. Ta demontaža srečne ljubezni, romantične preteklosti in filmske verodostojnosti se odvija v bolj umirjenem tempu, kot bi nemara pričakovali, brez izrazitejših in za avtorja tako značilnih črnohumornih domislic, duhovitih dialoških prebliskov in drznih vizualnih prijemov, zato pa premore toliko močnejše emocionalno jedro, vredno Almodovarjeve režijske prizadevnosti.
PLUS
Slogovno in vsebinsko skrbno zasnovana srhljiva melodrama, polna ljubezenske strasti
MINUS
Pomanjkanje almodovarjevske duhovitosti in vizualne domiselnosti
