Potovanje po času, v preteklost ali prihodnost, s časovnim strojem, po časovnih hodnikih, tunelih in črvinah, s časovnimi portali in zankami, po zaslugi visoke tehnologije ali znanstvenih odkritij in izkoriščanja posebnih naravnih fenomenov, sodi med osrednje teme znanstvene fantastike.
Ampak film Žena popotnika v času (The Time Travelers Wife), posnet po uspešnem romanu Audrey Niffenegger, ima s tem kljub obetavnemu naslovu kaj malo opraviti, čeprav glavni junak dejansko opravi celo vrsto časovnih skokov in preskokov. Ustvarjalcem s scenaristom Bruceom Joelom Rubinom in režiserjem Robertom Schwentkejem na čelu se je pač posrečilo vse segmente znanstvenofantastične tematike preliti v melodramsko pripoved, ki je seveda ne zanima sam paradoks potovanja v času, marveč ji ta fenomen služi zgolj kot katalizator čustvenih odnosov.
Glavni junak, knjižničar Henry DeTamble (Eric Bana), je res nekakšen časovni popotnik, vendar ne po zaslugi kakega visokotehnološkega izuma ali vsaj odkritja skrivnega portala v dimenzije časa, ampak zaradi prirojene genetske anomalije, ki povzroča, da je časovno nestabilen. To pa pomeni, da časovnih skokov, izginjanj in pojavljanj v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti ne more izbirati in nadzorovati, kaj šele načrtovati, saj se mu kratko malo dogajajo, nenadzorovano, nepričakovano in vsaj navidez brez pravega reda. A vse skupaj le ni tako zmedeno in nesmiselno, kot je sprva videti. Henry namreč ne skače ne globoko v preteklost, denimo v čas odkrivanja Amerike ali celo v kameno dobo, ne prav daleč v prihodnost, denimo kam v četrto ali osmo tisočletje, marveč se drži lastne, tako rekoč osebne časovne trase v razponu nekaj desetletij, pa tudi teritorialno ostaja v znanem, domačem okolju. Pravzaprav kar večkrat ponavlja obiske v nekaterih izbranih časovnih obdobjih svojega življenja – ne zato, ker želi kakorkoli spremeniti svojo usodo, ampak bolj zato, ker se želi dokončno prepričati, da to nikakor ni mogoče.
Njegova usoda pa je tako ali tako nadvse romantična: razmerje z lepo Clare (Rachel McAdams), ki jo Henry redno obiskuje in zapeljuje že od njenega šestega leta naprej, in razmeroma zgodnja smrt, slovo v najboljših letih, ki omogoča samo lepe spomine. Pravzaprav imajo časovna potovanja zgolj nalogo, da Henryjevo življenje melodramsko naelektrijo. Pripoved, ki bi sicer tekla puščobno linearno, namreč te kratke prekinitve z izleti v bližnjo preteklost ali prihodnost prepojijo z občutjem romantične usodnosti in nostalgije, predvsem pa poudarijo melodramski koncept, po katerem je prava sreča nedosegljiva, ker je zanjo vedno še prezgodaj ali že prepozno.
Kakorkoli že, Schwentkeju se je posrečilo posneti tipično romantično dramo, ki ne potegne prav veliko iz svoje fantastične zasnove. Kajpada ne gre brez nabuhlih čustev in trpkih trenutkov, pomešanih s kancem veselosti in precejšnjim odmerkom dolgočasja, za kakšno veliko poetično pripoved o ljubezni in času pa preprosto (z)manjka ustvarjalnih ambicij.
PLUS
Preprostost posebnih učinkov
MINUS
Melodramska konvencionalnost namesto fantastične igre s časom in čustvi
