Ostareli rokoborec Randy Robinson (Mickey Rourke) se kar ne more posloviti od ringa. Videti je, kot da bi bil na bojišču že od rojstva, in vse kaže, da želi tam ostati do smrti. Ring je njegovo življenje, med vrvmi je kralj, nepremagljivi Zabijač, zunaj ringa pa je le navadna zguba.
Hčerka (Evan Rachel Wood), za katero se ni nikoli kaj dosti brigal, ga ne mara, striptizeta Cassidy (Marisa Tomei), s katero bi se rad zbližal, se mu izmika, češ da se s strankami zasebno ne druži, lastnik bivalnika, v katerem živi, pa mu preprosto zaklene vrata, če pravočasno ne plača najemnine. Kadar je v ringu, je povsem drugače. Čeprav nastopa le še na tretjerazrednih tekmovanjih, ki ne prinašajo ne denarja ne ugleda, uživa v pozornosti občinstva in ostankih stare slave, in četudi se mora zaradi pičlih nagrad preživljati kot pomožni delavec ter prenašati nenehna poniževanja delovodje, vendarle ohranja vsaj nekakšno dostojanstvo. A le do trenutka, ko doživi srčni napad, ki naznani nepreklicni konec njegove kariere. Sicer še vedno mišičasto telo pač klone pod pezo let, neznanskih količin steroidov in najrazličnejših poživil ter hudih fizičnih naporov. To niti ni presenetljivo, a za Randyja ni zgolj zdravstvena težava, marveč osebna katastrofa.
Film navidez uporablja uveljavljene klišeje, kot so občutljivi športnik v krizi, zanemarjena hči in barska plesalka z otrokom, torej mati samohranilka, ki se preživlja z zavrženim poklicem, vendar z njimi ne manipulira. Ne vplete jih v kakšno pregreto dramo konfliktov ali v še bolj priljubljeni ritual srečnega konca, marveč junake kratko malo prepušča njihovim stiskam in negotovosti. Po drugi strani je ostareli, umetno zagoreli, dolgolasi mišičnjak v pajkicah nekam bizaren, če ne kar grotesken lik, toda v upodobitvi Mickeyja Rourka, ki ni brez sledov osebnih izkušenj, premore pristno življenjsko prepričljivost, s kakršno se lahko le redko pohvalijo precej bolj vsakdanje ali "realistično" zasnovane filmske osebe.
Nemalo zaslug za to ima tudi nevsiljiva, a natančna in učinkovita režija, kajti Darren Aronofsky pripovedi ne obremenjuje s psihološkimi in družbenokritičnimi razglabljanji o trpki usodi osrednjega junaka, marveč se raje posveti temeljni protislovnosti njegovega položaja. Randy je namreč tako imenovano resnično življenje, s katerim tako ne najde pravega stika, zamenjal z nadomestnim življenjem v ringu, in to v panogi, ki je sama nadomestek za prave borilne športe. V profesionalni rokoborbi, s katero se ukvarja, namreč ni zmagovalcev in poražencev, vse je dogovorjeno in načrtovano že vnaprej, res pomembna je le čim bolj spektakularna izvedba.
A občinstvo, ki si želi verjeti iluziji, da gre zares, uživati v znoju in krvi nastopajočih, se zabavati ob spektaklu in hkrati trepetati za favorite, je treba prepričati, da je to, kar gledajo, več kot zgolj predstava. Zato mora biti izvedba navideznega boja akrobatsko domišljena, obenem pa dovolj tvegana, nevarna, boleča in krvava. Drugače povedano, Randy zares trpi, krvavi in nazadnje tudi umre za iluzijo, hkrati pa v tem domala mazohistično uživa in se samomorilsko razdaja, saj ve, da je ta iluzija prav zaradi njegove predanosti resničnejša od življenja. Si je sploh mogoče zamisliti bolj filmskega junaka?
PLUS
Zgodba o iluziji, ki odtehta življenje.
