Kakšne, pa nam je razkril v iskrenem in prijetnem pogovoru.

Pri vaši novi skladbi Ranjena ste menda prvič sledili srcu. Kaj je spodbudilo takšno odločitev?
Skladba Ranjena ni prva pesem, pri kateri sem resnično sledil svojim željam in srcu. Tako sem pravzaprav ustvarjal celoten drugi album, ki ga bom izdal prihodnje leto. Tokrat sem si zadal cilj, da bom ustvaril glasbo, ki je meni všeč – glasbo, ki jo čutim. To so moje zgodbe, zgodbe ljudi, ki so se me dotaknile. Ranjena je tako že četrti singel s prihajajočega albuma, pri katerem sem ustvarjal iz prostora ljubezni do glasbe, do življenja in iz želje, da ljudem skozi pesmi pokažem iskrenega sebe: kako razmišljam, kaj čutim, katere zgodbe sem živel in jih še živim.

Ste v preteklosti večkrat poslušali bolj druge in manj sebe?
Zdi se mi, da se v zadnjem času veliko govori o iskrenosti. Jaz pa čutim, da sem v teh pesmih resnično najbolj iskren do zdaj. V ustvarjalnem procesu sem dal vse od sebe. Tako v interpretaciji kot v vokalu. Verjamem, da bom z leti rasel, saj sem človek, ki se rad uči in napreduje. Čez deset let bom morda ustvarjal popolnoma drugačno glasbo in tega se ne bojim. Zdi se mi, da v Sloveniji radi hitro predalčkamo: »Ti si včasih delal takšno glasbo, zdaj pa drugačno, kaj pa si zdaj?« Jaz pa vedno pravim, da ne vem točno. Všeč mi je veliko stvari, veliko zvrsti glasbe. Težko bi se odločil le za eno zvrst. A trenutno vem, da sem tam, kjer moram biti. Iskren, avtentičen in te pesmi resnično prihajajo iz mojega srca.

V pesem Ranjena ste vnesli osebno izkušnjo. Kateri del zgodbe je bil za vas najtežji?
Drugi album vidim kot nekakšno očiščenje, obdobje, v katerem sem se osvobodil stvari iz preteklosti, ki mi ne služijo več. V pesmih razkrivam tudi bolečino, a sem ponosen nase in nimam težav priznati, da sem bil večkrat razočaran in ranjen ter da sem se soočil s težkimi preizkušnjami. Pomembno se mi zdi, da to pokažem ljudem, saj se ravno ob takšnih zgodbah lažje poistovetijo. Hkrati prihajajo tudi bolj optimistične, vesele in svetlejše pesmi, ker imam v življenju ogromno stvari, za katere sem hvaležen. Ogromno je razlogov, ki me delajo srečnega in zadovoljnega, zato bodo prihodnji singli gotovo nosili zelo pozitiven naboj.

Kako sicer gradite odnose, da kljub ranam ostanete trdni na svoji življenjski poti?
Velik del svojega časa sem med ljudmi, v svoji glasbeni šoli, na koncertih, zasebnih dogodkih, s svojim bendom. Zato potrebujem tudi ravnovesje. To ravnovesje mi dajeta moja otroka, stara skoraj šest in štiri leta. Vedno me spomnita, kaj je zares pomembno – iskren nasmeh, objem, droben trenutek. Zelo me osrečujeta v vsakodnevnih malih stvareh. Druga stvar, ki me prizemljuje, so šport, gibanje, narava, sprehodi. Pomagajo mi ohranjati notranji mir, vitalnost in dobro počutje. Zvečer imam svoj mali ritual: umirim se, podiham, pregledam dan, odložim misli in grem spat brez prevelikih čustvenih bremen. Dom mi daje občutek varnosti in miru – in to mi ogromno pomeni.

Neo Visuals

Kako se odločite, katere zgodbe so primerne za javnost in katere ostanejo za družinsko mizo?
Ne razmišljam posebej o tem, katere zgodbe iz življenja bom delil z ljudmi – na tak način v resnici ne filtriram. Morda razmišljam le o tem, da gre za najintenzivnejše zgodbe, tiste, ki so se me resnično dotaknile. Včasih me navdihne kakšna zgodba in si želim, da bi lahko z njo navdihnil še koga drugega. Zato nimam posebnega filtra glede tega, kaj delim in česa ne; zdi se mi, da z ljudmi, ki me poslušajo, delim velik del svojega življenja. Drugi album vidim kot nekakšno očiščenje; obdobje, v katerem sem se osvobodil stvari iz preteklosti, ki mi ne služijo več.

Ali obstaja kakšna odločitev iz preteklosti, ki bi jo danes naredili drugače?
Uf, seveda je nekaj stvari, ki bi jih v preteklosti spremenil. Danes, ko pogledam nazaj, si rečem: »Zakaj sem to naredil?« Ampak se tudi hitro ustavim in si rečem: »Tako je bilo takrat, drugače očitno ni moglo biti.« Zato ne obžalujem ničesar, kar sem v življenju naredil narobe. Bolj se ukvarjam s tem, kaj lahko zdaj naredim, da živim in delam po svojih načelih. Če pogledam nazaj, bi si želel, da bi bil mlajši Gašper bolj samozavesten in da se ne bi toliko ukvarjal z mnenjem drugih. Danes, ko tega ne počnem več in sledim sebi, živim bolj polno življenje. To sem dolžan sebi in svojim otrokom, da jima pokažem, da je v življenju treba slediti sebi, svojim sanjam in ciljem. Seveda tudi ne pozabiti na druge – biti sočuten in spoštljiv do vseh okrog sebe – ampak predvsem dobro skrbeti za samega sebe.

Kako v ustvarjalnem procesu merite iskrenost?
Zdi se mi, da se danes ljudje težko pokažemo ranljive. Težko priznamo, da imamo slab dan, da smo žalostni, da nas kaj bremeni. Veliko tega gre na račun družbenih omrežij, kjer je vse videti popolno. Vsi so uspešni, nasmejani, imajo razprodane koncerte, milijonske oglede … Zato se mi zdi pomembno, da pokažem tudi drugo plat – da ni vedno vse idealno. Tudi meni je včasih težko. Sprašujem se, ali je skladba dovolj dobra, ali bo ljudem všeč, ali bo kdo prišel na koncert … Ampak ko ujamem takšen trenutek dvoma, se poskušam ustaviti, izklopiti glavo in prisluhniti srcu. Spomnim se, zakaj delam glasbo – ker jo imam rad. In vedno znova se vračam k temu občutku. Verjamem, da pogum ni v popolnosti, temveč v iskrenosti – pokazati čustvo tudi takrat, ko ni vse popolno.

Kaj pa skladbe, kako nastanejo?
Pri meni ustvarjanje poteka zelo naravno – usedem se za klavir ali primem kitaro in začnem igrati. Po navadi najprej postavim nekaj akordov, tempo, ritem, in melodija me sama ponese v zgodbo. Hitro si posnamem osnutke na telefon, da česa ne pozabim, nato odprem zvezek z besedili in začnem pisati verze. Košček po košček se skladba sestavi. Včasih jo napišem v enem večeru, drugič pustim, da »odsedi«, in se pozneje vrnem k njej. Zame je besedilo izjemno pomembno – kaj želim sporočiti, kakšen je smisel pesmi, kaj želim dati ljudem. Ne filtriram veliko, katere zgodbe delim. Pišem o tistih, ki so me zaznamovale ali pa me navdihnile – morda z željo, da navdihnem tudi koga drugega.

Kje vidite sebe na domači glasbeni sceni?
Sebe vidim kot ustvarjalca, ki dela glasbo, takšno, kot jo ima rad. Želim ustvarjati zvok in pesmi, ki so všeč meni samemu. Absolutno se vidim na odrih, pri ustvarjanju živih koncertov in pri stikih s publiko. Čutim, da tako vztrajno in počasi pridobivam poslušalce. Za vsakega, ki mi napiše, da mu je moja glasba všeč, sem iskreno hvaležen. Želim si, da se ta krog počasi širi. Kam me bo pot pripeljala, se prepuščam – želim predvsem uživati v poti, ne le v cilju.

Vas festivali še vedno mikajo tako kot nekoč, ko ste prepevali na Popevki in MMS?
Vsekakor. Vedno me zanimajo festivali. Zelo lepe spomine imam na Slovensko popevko, pa tudi na Melodije morja in sonca. To so slovenske stvari, na katere moramo biti ponosni. Kot izvajalec grem na te odre vedno z veseljem. Če bom imel pesem, za katero bom čutil, da spada tja, se bom z veseljem spet prijavil. Verjamem, da bom sodeloval še na kakšnem festivalu.

Kakšni spomini so na narečno popevko in vašo skladbo Brez Dolen'ca ni Slovenca?
Uf, s tole narečno popevko ste me vrnili v zelo zgodnjo mladost. Takrat sem bil star 18 let – res neizkušen mulec, a sem ustvaril lepo zgodbo. Brez Dolen'ca ni Slovenca je pesem, na katero sem zelo ponosen. Jaz sem Dolenjec in to vedno rad povem. Dolenjska mi je dala ogromno lepih stvari, tam so krasni ljudje. Čeprav danes ne živim več v Novem mestu, se vedno rad vračam, ker se tam čutim sprejetega. Ljudje so ponosni name, radi rečejo, da sem »njihov Dolenjec«, in Dolenjska bo vedno v mojem srcu.

In da ne pozabiva na šov Zvezde plešejo, kjer ste navduševali. Danes še plešete?
Vedno povem, da je Zvezde plešejo edini šov, ki bi ga z veseljem še enkrat ponovil. To je bila nepozabna izkušnja. Plešem od nekdaj rad in sem zelo hvaležen, da sem imel priložnost sodelovati v tem projektu – predvsem pa, da sem to zgodbo doživel z Majo, ki mi je bila takrat izjemna podpora. Tisti štirje meseci so bili eni najlepših v življenju. Zadnje čase sicer plešem manj, a me že nekaj časa mika argentinski tango – nekaj se v meni prebuja in čutim, da bi se rad spet vrnil k plesu.

Če bi imeli možnost svojemu mlajšemu sebi dati en sam poslovno-življenjski nasvet, kateri bi to bil?
Kar zadeva nasvet, ki bi ga dal mlajšemu Gašperju, bi mu rekel: »Manj se ukvarjaj z drugimi, manj s tem, kaj drugi želijo od tebe. Poslušaj sebe, delaj to, kar te veseli, in vztrajaj.« In to je to.