Med vojno oblikovan v britanskem gledališču, je v Hollywoodu postal sinonim za vloge kraljev, vojščakov in zapletenih značajev. Njegova filmografija obsega nekatere največje klasike povojnega obdobja.
Rudarski sin
Richard Burton se je rodil 10. novembra 1925 v valižanskem kraju Pontrhydyfen kot Richard Walter Jenkins Jr., dvanajsti od trinajstih otrok v družini rudarja Richarda Walterja Jenkinsa in njegove žene Edith. Otroštvo je bilo zaznamovano z revščino, fizično odsotnostjo očeta in maminim prezgodnjim odhodom. Mati je umrla, ko je imel komaj dve leti, zato so ga vzgajali sorodniki, predvsem njegova starejša sestra Cecilia in njen mož. Družinsko okolje ni ponujalo možnosti za umetniško kariero, vendar so pri mladeniču že zelo zgodaj opazili izjemno retorično nadarjenost, močan glas in izrazit spomin, kar je pozneje postalo temelj njegove igralske prezence.
Prelomna osebnost v njegovem življenju je bil učitelj Philip Burton, ki je v najstniku prepoznal surov talent in disciplino, redko pri tako mladih fantih iz rudarskih skupnosti. Philip Burton mu je pomagal izboljšati dikcijo, govorno tehniko in angleščino, ga pripravljal na šolske govorne nastope ter mu odprl vrata do širšega izobraževanja. Leta 1943 ga je formalno posvojil in mu dal svoj priimek – tako je Richard Jenkins postal Richard Burton, ime pod katerim je kasneje zaslovel po svetu.
Med športom in igro
Burton je bil v mladosti izjemno športen, navdušen nad ragbijem in boksom, vendar ga je vse bolj vleklo na oder. Njegovi prvi večji nastopi so prišli že v času šolanja, ko je igral v amaterskih produkcijah in prejemal pohvale za naraven dramski instinkt. Leta 1944 se je pridružil RAF in se usposabljal za navigatorja, vendar ni bil nikoli poslan na fronto, zato je lahko že pred koncem vojne nadaljeval z igralskimi ambicijami.
Po demobilizaciji mu je Philip Burton uredil posebno štipendijo za Oxford, kjer se je posvetil dramskim umetnostim. V tem času je debitiral tudi profesionalno; njegov prvi večji scenski nastop je bil leta 1943 v produkciji The Druid's Rest, ki jo je napisal in režiral Emlyn Williams. Kritiki so opazili njegov prodorni glas, ki je postal Burtonov zaščitni znak, in njegovo sposobnost, da tudi v manjših vlogah izstopi po intenzivnosti in odrski prezenci.
Do konca štiridesetih let je Burton postal eno najbolj obetavnih imen britanskega gledališča. Igral je v Stratford-upon-Avonu in se kot mlad interpret Shakespeara izkazal v vlogah, kot so Hamlet, Henrik V. in Romeo, kar mu je zagotovilo pozornost tudi filmskih producentov. Že njegovi zgodnji filmski nastopi so nakazovali, da bo iz odrskega talenta zrasla mednarodna zvezda, saj je združeval klasično igralsko disciplino, jasen glas in filmsko karizmo.
Vstop v Hollywood in preboj v petdesetih
Po uveljavitvi na britanskih odrih je Richard Burton konec štiridesetih začel prehajati v film, sprva z manjšimi vlogami v domačih produkcijah. Njegov prvi celovečerni film je bil Zadnji dnevi Dolwyna (1949), kjer je odigral neusmiljenega mladeniča in prav ta nastop je prepričal producenta Alexandra Kordo, da ima pred sabo igralca z izrazito filmsko prezenco. Korda je Burtonu omogočil pogodbo in mu odprl vrata v širši mednarodni svet, čeprav je Burton sprva vztrajal na gledališču, saj je veljal za enega najobetavnejših shakespearejanskih igralcev svoje generacije.
Preboj v Hollywood se je zgodil postopno. Leta 1952 je Burton odigral svojo prvo veliko vlogo v ameriški produkciji, v filmu Moja sestrična Rachel (1952), kjer je igral ob Olivii de Havilland. Njegov intenziven, premišljen nastop mu je prinesel tudi prvo nominacijo za oskarja, za najboljšega stranskega igralca, kar je bil redek dosežek za nekoga, ki je šele vstopal na ameriški trg.
Še večji uspeh je sledil z epom Tunika (1953), kjer je odigral rimskega tribuna Marcellusa. Film je postal zgodovinski mejnik, saj je bil prvi posnet v formatu Cinemascope (široko platno), Burton pa je z vlogo pridobil svojo prvo nominacijo za oskarja za najboljšega igralca. Njegova resna, klasična interpretacija lika je trčila ob hollywoodsko spektakularnost, a ravno ta kontrast ga je povzdignil med mednarodne zvezde. V naslednjih letih je posnel še vojni Puščavske podgane (1953), Deževje v Rančipurju (1955) in Aleksander Veliki (1956), kjer je prevzel naslovno vlogo makedonskega osvajalca.
Pomemben mejnik je bil film Ozri se v gnevu (1959), kjer je Burton odigral Jimmyja Porterja, enega ključnih likov »jezne mlade generacije«. Film je sprožil nove kritike in Burtonu potrdil sloves igralca, ki zna prevzeti sodobnejše, psihološko zahtevne vloge, ne le klasičnih junakov. Do konca petdesetih je bil Burton že popolnoma vpet v hollywoodski sistem, redno nominiran za nagrade, stalno prisoten v velikih filmih, in kot eden redkih britanskih igralcev tistega časa je vzpostavil enako močan status na obeh straneh Atlantika.
Burton postane globalna zvezda
V šestdesetih letih je Richard Burton dosegel status ene največjih igralskih ikon svojega časa. To je bilo obdobje, ko je postal stalnica pri oskarjevskih nominacijah, iskan obraz velikih hollywoodskih studiev in eden najbolje plačanih igralcev na svetu. Vrhunec njegovega vzpona predstavlja leto 1963, ko je nastopil v epskem spektaklu Kleopatra (1963). Burton je v filmu igral Marka Antonija, Elizabeth Taylor pa Kleopatro in prav med snemanjem se je rodil eden najbolj razvpitih romantičnih odnosov v hollywoodski zgodovini. Film je sicer postal znamenit zaradi proračunskih težav in kaotične produkcije, vendar je Burtonu prinesel globalno prepoznavnost, njegov odnos z Liz pa neprimerljivo medijsko pozornost.
Leto pred tem se je Burton izkazal v eni najpomembnejših dram svoje kariere, Becket (1964), kjer je ob Petru O’Toolu nastopil kot kralj Henrik II. Film je bil izjemno uspešen in Burton je zanjo prejel novo nominacijo za oskarja, s čimer je že utrdil položaj enega najbolj spoštovanih britanskih igralcev v Hollywoodu. Še istega leta je nastopil tudi v Noč legvana (1964), drami Tennesseeja Williamsa. Burton igra "padlega" duhovnika, ki zaradi živčnega zloma in obtožb o neprimernem vedenju postane turistični vodnik v Mehiki. Lik se bori z alkoholom in notranjimi demoni – kar je bilo srhljivo blizu Burtonovemu resničnemu življenju.
Kdo se boji Richarda Burtona?
Najodmevnejši preboj pa je prišel leta 1966 z legendarno ekranizacijo gledališke igre Edwarda Albeeja Kdo se boji Virginie Woolf? (1966). Burton je v filmu odigral Georgea, zagrenjenega profesorja, njegovega nasprotnika v čustvenih dvobojih pa je igrala Liz Taylor kot Martha. Film velja za enega najbolj intenzivnih igralskih duelov v zgodovini filma, Burton pa je bil za vlogo znova nominiran za oskarja. Kritiki so ga označili za vrh njegovih igralskih sposobnosti, saj je združeval odrsko discipliniranost, filmsko subtilnost in izjemno čustveno razpon. Film je požel pet oskarjev, Burton pa je kljub nominaciji znova ostal brez kipca.
V tem desetletju je Burton igral v različnih žanrih, kar je okrepilo njegov status vsestranskega igralca. V pustolovskem filmu Vohun, ki je prišel s hladnega (1965), je utelešal razočaranega britanskega vohuna Aleca Leamasa. Film je izšel v času evforije okoli Jamesa Bonda. Medtem ko je bil Bond glamurozen, zabaven in barvit, je bil ta film posnet v črno-beli tehniki, bil je turoben, realističen in ciničen. Prikazoval je vohunstvo kot umazano delo, ne kot avanturo. Za to hladno, zadržano, a izjemno natančno odigrano vlogo je prejel nominacijo za oskarja, s čimer je dosegel tri nominacije v štirih letih. Igral je tudi v Orlovo gnezdo (1968), eni najbolj znanih vojnih akcij svojega časa, kjer je nastopil ob Clintu Eastwoodu.
Burton je bil v šestdesetih tudi zaradi osebnega življenja neprestano v medijih. Njegov zakon z Elizabeth Taylor je bil zaradi burnosti, razkošnih daril in skupnih filmskih projektov neizogiben del hollywoodske mitologije. Skupaj sta posnela vrsto filmov, med drugim Vplivni ljudje (1963), Vražja ptica (1965) in Doktor Faust (1967), ki ga je Burton delno tudi režiral. Čeprav vsi njuni uspehi niso bili uspešni, je njun par predstavljal enega najbolj prepoznavnih simbolov zvezdniškega življenja tiste dobe.
Burton & Taylor
Razmerje med Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor je bilo eno najslavnejših in najvplivnejših v zgodovini Hollywooda. Spoznala sta se na snemanju Kleopatra (1963), kjer je intenzivna dinamika na platnu hitro postala del njunega zasebnega življenja. Oba sta bila takrat poročena z drugimi, zato je afera sprožila globalni škandal, ki je presegal filmsko industrijo — mediji so ju spremljali skoraj kot politične figure.
Burton in Taylor sta se prvič poročila leta 1964, nato pa sta v svojem burnem, čustveno nabitem razmerju preživela enajst let, preden sta se leta 1974 ločila. Njuna povezanost je bila močna, vendar tudi nepredvidljiva, zato sta se že leto pozneje znova poročila, a je drugi zakon trajal le do 1976. Med obema porokama sta živela življenje, ki je postalo sinonim hollywoodskega blišča: dragi nakupi, razkošne hiše in slavni Burtonovi nakupi draguljev, med njimi legendarni Taylor-Burtonov diamant.
Ljubezen in samouničevanje
Skupaj sta posnela enajst filmov, kar je iz njunega partnerstva naredilo enega najplodnejših v zgodovini ameriškega filma. Ob že omenjenih so še Boom! (1968) in Hammersmith na prostosti (1972). Kakovost filmov je variirala, a vsak projekt je imel dodatno težo zaradi magnetizma in radovednosti, ki ju je javnost čutila do njunega osebnega življenja.
Burton in Taylor sta predstavljala protislovje — dva izjemno nadarjena umetnika, ki sta se oboževala in hkrati izčrpavala. Alkohol, neprestana medijska izpostavljenost in pritisk lastne mitologije so razmerje obremenjevali, vendar je ostalo eno najbolj prepoznavnih ikonografskih poglavij v zgodovini filma. Burton je v poznejših letih priznal, da je Taylor ostala ljubezen njegovega življenja, čeprav njuna pot nikoli ni mogla biti mirna. Če so bila šestdeseta Burtonova zlata doba, so sedemdeseta prinesla bolj razgibano in neenakomerno obdobje.
Leta 1969 je bil nominiran za oskarja šestič, za vlogo kralja Henrika VIII. v zgodovinski drami Ana tisočerih dni (1969). Film je bil dobro sprejet, Burton pa je s prikazom svojega znamenitega kraljevskega temperamenta dokazal, da ostaja eden najmočnejših interpretov zgodovinskih osebnosti. Na odru se je v tem času vračal k Shakespearu, kar je kritika pogosto sprejela bolje kot njegove filmske izbire.
Neko novo obdobje za kralja
V sedemdesetih je nastopil v vrsti različnih produkcij, med njimi Zlobnež (1971), kjer je presenetil kot hladnokrvni londonski gangster, ter Equus (1977), psihološka drama po uspešni gledališki predstavi, v kateri je igral psihiatra dr. Dysarta. Za Equus je prejel svojo zadnjo nominacijo, s čimer je skupno zbral impresivnih sedem nominacij.
Čeprav so nekateri filmi iz tega obdobja naleteli na slabši odziv, kot Izganjalec hudiča II: Heretik (1977) ali Dotik Meduze (1978), kjer je kot pisatelj samo z mislimi povzročal katastrofe. Burton ostal izjemno produktiven, a ga je pogosto presegal njegov boj z alkoholom, ki je vse bolj vplival na njegovo zdravje in zasebno življenje.
V zgodnjih osemdesetih se je Burton posvetil predvsem televiziji in mini serijam, v katerih je še vedno izstopal s svojim izklesanim glasom in klasično dikcijo. Eden njegovih zadnjih pomembnejših filmskih nastopov je bila vloga O’Briena v adaptaciji Orwellove distopije 1984 (1984). Film je bil posnet istega leta, ko je Burton že vidno slabotnejši, vendar je nastop postal ena njegovih najbolj cenjenih poznih kreacij — hladna, preračunljiva figura režima, odigrana z izjemno intenzivnostjo.
Burton je umrl 5. avgusta 1984 v bolnišnici v Ženevi zaradi možganske kapi, star 58 let. Pokopan je v Célignyju v Švici, kjer je živel zadnja leta.
Brez zlatega kipca
Richard Burton je bil v času svoje kariere eden najbolj nominiranih igralcev v zgodovini ameriške filmske akademije, kljub temu pa nikoli ni osvojil oskarja. Skupno je prejel sedem nominacij: šest za najboljšega igralca in eno za najboljšega stranskega igralca, kar ga uvršča med rekorderje igralcev, ki prestižnega kipca niso nikoli prejeli. Peter O'Toole, ki jih ima kar osem, je dobil vsaj častnega.
Burton pa ni ostal brez priznanj. Prejel je BAFTA za najboljši britanski igralni nastop za svoj antibondovski vohunski film, Zlati globus za Sestrično Rachel ter več gledaliških nagrad za svoje shakespearejanske interpretacije. Nominiran je bil tudi za Emmy, posthumno, za televizijsko dramo Ellis Island (1984). Dobil je grammyja za zvočno pravljico o Malem princu (1976) in Tonyja za broadwayski Camelot. Akademija mu je izrekla priznanje tudi z uvrstitvijo na več seznamov največjih filmskih igralcev 20. stoletja.
Zanimivo je, da se Burton nikoli ni pretirano obremenjeval s tem, da ni prejel oskarja, čeprav je javnost temu posvečala veliko pozornosti. V intervjuju je izjavil, da ga nagrade ne definirajo, posebej zato, ker je večino svojega ustvarjalnega ponosa vezal na gledališče, kjer se nagrade merijo drugače.
Človek z demoni
Zasebno življenje Richarda Burtona je bilo skoraj tako odmevno kot njegova filmska kariera. Preden je spoznal Elizabeth Taylor, je bil že poročen: prvič leta 1949 s Sybil Williams, valižansko igralko, s katero je imel dve hčerki, Kate in Jessico. Jessica je bila rojena s težko invalidnostjo in institucionalizirana večino življenja, kar je Burtona močno zaznamovalo, čeprav o njej v javnosti skorajda ni govoril. Zakon s Sybil se je končal leta 1963, v času njegove afere z Elizabeth Taylor.
Burtonov odnos s Taylor je postal os osrednje hollywoodske mitologije šestdesetih in sedemdesetih let, a oba igralca sta priznala, da je bil njun največji razdiralec alkohol. Burton je bil alkoholik praktično vse odraslo življenje, pijančevanje pa je vplivalo na njegove zakone, zdravje, nekatere filmske pogodbe in odnos s studii. Alkohol je povzročil tudi dolgotrajne zdravstvene težave, med njimi odpoved jeter, težave s hrbtenico in poslabšanje spomina, kar je bilo v zadnjih letih očitno v njegovih nastopih, v zadnjem filmu, 1984, je igral z opornico in se obračal cel, ne le vrat.
Po drugem razhodu z Elizabeth Taylor se je Burton leta 1976 poročil z manekenko Susan Hunt, nato pa leta 1983 še z Sally Hay, s katero je ostal do smrti. S Susan Hunt je pridobil pastorka, svojih dodatnih bioloških otrok pa ni imel — skupaj je bil Burton oče treh otrok, vključno s pastorkom iz zadnjega zakona.
V zadnjih letih življenja je živel v švicarskem Célignyju, kjer je našel mirnejše okolje, stran od hollywoodske pozornosti. Kljub oslabljeni kondiciji je še naprej igral. Burton je umrl 5. avgusta 1984 zaradi možganske kapi, star 58 let. Pokopan je na pokopališču v Célignyju.
