Nikola Simić je bil eden tistih igralcev, ki so pustili neizbrisen pečat v filmski umetnosti. V določenem obdobju se je pojavil v skoraj vsakem večjem jugoslovanskem filmu. Izjemnega talenta in nepozabnih interpretacij seveda ni omejil le na veliko platno in male zaslone, ampak je veliko ustvarjal tudi na odrskih deskah – v eni od predstav je igral kar 44 let.
Legendarni igralec Nikola Simić se je rodil 18. maja 1934 v Beogradu. Odraščal je v družini pekov. Starši so ga podpirali pri vsem, česar se je lotil. Tudi njegov deset let starejši brat Slavko Simić je bil igralec in mu je utrl pot v poklic, nekaj let pa je bil celo predsednik Zveze dramskih umetnikov Srbije in prejel nekaj igralskih nagrad. No, po končani osnovni šoli se je Nikola vpisal v gimnazijo in že takrat, tako kot brat, sodeloval v dramskem krožku, ljubezen do igralskega poklica je razvijal tudi v številnih igralskih delavnicah. Po zaključku šolanja se je vpisal na Akademijo za gledališče, film, radio in televizijo v Beogradu. A le zato, ker mu je brat Slavko lagal, je razkril:
»V nižjih razredih srednje šole mi je šlo slikanje dobro od rok, zato sem v času, ko je bil moj brat Slavko igralec in profesor igre v Novem Sadu, tam naredil sprejemni izpit za srednjo umetniško šolo. A Slavko mi je rekel, da nisem opravil sprejemnega izpita, zato sem pristal na igralski akademiji. Šele desetletja pozneje sem izvedel pravo resnico. Proti koncu svojega življenja mi je brat prenesel pozdrav neke ženske, ki ji je bilo žal, da nisem šel na likovno šolo, če sem že 'naredil sprejemni izpit'. Slavka nisem ničesar vprašal, a sem vse razumel. V Novem Sadu je živel sam. Bil bi mu le v napoto. Zato mi je dejal, da nisem opravil sprejemnega izpita, in me je tako s slikarstva preusmeril v igro.«
No, leta 1958 je Nikola diplomiral, njegov sošolec pa je bil še eden od igralskih velikanov – Velimir »Bata« Živojinović, s katerim sta pozneje večkrat sodelovala. Svojo profesionalno pot na odrskih deskah je Nikola začel, še preden je diplomiral.
Prve prave korake na odru je, leto dni, preden je diplomiral, naredil v predstavah Jugoslovanskega dramskega gledališča. Tam se je dve leti pozneje zaposlil in ostal član stalnega ansambla skoraj 40 let, do leta 1998. Začel je seveda z različnimi manjšimi vlogami, v sedemdesetih pa je zaigral kar dvojno glavno vlogo v predstavi Bolha v ušesu Georgesa Feydeauja in požel veliko hvale. V tej vlogi je vztrajal kar 44 let, do svoje smrti.
Ob 40. obletnici je Simić o predstavi povedal: »Takrat si nismo predstavljali, da bo trajalo tako dolgo. Pogosto me sprašujejo, v čem je skrivnost njene dolgoživosti. Odgovorim jim: 'V publiki!' Če ne bi bilo občinstva, ne bi bilo nas, ne bi bilo predstave. In drugo – v ljubezni. To predstavo igramo z veliko ljubeznijo. Ko je na repertoarju Bolha, je tako, kot da bi se družina spet zbrala na kupu.« Tako zelo je imel rad to predstavo, da se je tudi pred smrtjo iz bolnišnice boril za njen obstanek, je po njegovi smrti povedal režiser predstave Ljubiša Ristić: »Niso želeli obnoviti dekorja in kostumov, ki so propadali. Igralci so igrali v zasebnih kostumih, vsa ta leta predstava ni bila nikoli oglaševana, niti v oknu gledališča. V gledališču je vladala odkrita sovražnost s komentarji – ta gerontologija! Komaj so čakali, da umre Nikola Simić, da umre tudi šov! Sklicali so upravni odbor in sprejeli odločitev, da predstavo umaknejo z repertoarja, domnevno zaradi ohranjanja spomina na Nikolo.« Simić ga je poklical iz bolnišnice, da bi mu pomagal ohraniti predstavo. Ko so jo po igralčevi smrti umaknili s programa, jo je režiser v njegov spomin na novo postavil v drugem gledališču. Simić je veliko gostoval tudi v drugih gledališčih, ustvaril je več kot 80 gledaliških vlog. Med kolegi gledališčniki je bil zelo spoštovan, saj so ga zaradi stila igre opisali kot magičnega. Dobil je vzdevek jugoslovanski Chaplin.
Film Skrivnost samostanskega žganja si lahko ogledate v torek na Aktual TV.
Na filmu se je prvič pojavil istega leta, kot je začel igrati v gledališču, leta 1957. Njegova prva vloga je bila v filmu V soboto zvečer (Subotom uveče), prvem jugoslovanskem filmskem omnibusu. Prva vidnejša vloga pa je bila vloga mladega borca v partizanski drami Sam iz leta 1959. Sledile so različne filmske in televizijske vloge. V 60. letih prejšnjega stoletja je snemal predvsem televizijske filme, leta 1975 pa je bil za vlogo v filmu Hitler iz naše soseske (Hitler iz našeg sokaka) nagrajen s srebrno areno na filmskem festivalu v Pulju, nagrado je dobil tudi na Filmskih srečanjih v Nišu.
Le nekaj let pozneje je v komediji Hajduški časi (Hajdučka vremena) zaigral z bratom Slavkom. Izkazal se je seveda kot igralec s širokim repertoarjem, a gledalcem se je predvsem vtisnil v spomin in postal najbolj priljubljen s svojimi komičnimi liki, še posebej v komedijah 80. let. Ena takšnih, ki ga je res zapisala v kolektivno zavest, je bila nedvomno vloga Dimitrija Pantića v štirih filmih Tesna koža, ogromno popularnost pa je dosegla tudi komedija Davitelj proti davitelju (Davitelj proti davitelja).
Blestel je tudi v filmih Lajanje na zvezde in Druga Žikina dinastija ter v serijah Srečni ljudje (Srećni ljudi), Družinski zaklad (Porodično blago) in Ljubezen, navada, panika (Ljubav, navika, panika). Leta 1992 je za vloge v komedijah prejel nagrado Branislava Nušića za življenjsko delo. Med bolj zanimivimi sodelovanji je film Skrivnost samostanskega žganja (Tajna manastirske rakije), v katerem se bogati Američan, ki išče popolno žganje, spopade z menihi kriminalci in se zaljubi v sleparko. Pri filmu sta sodelovali dve hollywoodski zvezdi z jugoslovanskimi koreninami, Rick Rossovich, ki je igral tudi v Top Gunu, in eden od »sedmih veličastnih«, Brad Dexter.
Simićev glas je bil dobro znan tudi otrokom, ki so odraščali v časih skupne države, saj je veliko sinhroniziral risanke. Med drugim je glas posodil Zajčku Dolgouščku, Mikiju Miški, Megatronu iz Transformerjev, Gargamelu iz Smrkcev in mnogim drugim. Ponaša se seveda s kar nekaj nagradami, tudi z nagrado Pavla Vuisića za življenjsko delo ter več zlatimi purani za odličnost v komediji. Njegova kariera je trajala več kot pol stoletja, ustvaril pa je več kot 180 filmskih in televizijskih vlog.
Zasebno življenje
O svojem zasebnem življenju ni nikoli rad govoril, izvedelo pa se je, da je bil poročen in ločen štirikrat. Šušljalo se je, da je bil Simić proti koncu življenja v zvezi z igralko, ki je bila od njega mlajša kar 48 let. »Treba se je zaljubljati,« je nekoč izjavil in dodal: »Psihologi pravijo, da pride čas, ko človek hoče spremeniti svoj način življenja. Za to je treba imeti pogum in drznost. Jaz to vem iz prve roke.« Čeprav se je v medijih svoje čase veliko pisalo o njegovi hčerki Ani ter vnukinjah Isidori in Sari, je njegov nečak razkril, da otrok ni mogel imeti: »Nikola ni imel hčere ali vnukov. Ana je hči njegove zadnje žene Snežane. Bil je dober do nje, vendar ni njen oče. V mladosti mu je počil slepič, kar je povzročilo sepso, ki so jo takrat imenovali trebušna tuberkuloza. Zdravili so ga z obsevanjem, po katerem je ostal sterilen in ni mogel imeti otrok. Poskušajo marsikaj zaradi dediščine.«
V začetku februarja 2014 so Simića na Inštitutu za urologijo in nefrologijo operirali zaradi raka na prostati, v začetku junija pa še enkrat zaradi zapletov z mehurjem. V 81. letu starosti je umrl 9. novembra 2014 v Beogradu. Pokopali so ga v Aleji zaslužnih državljanov na Novem pokopališču, spominsko slovesnost pa so pripravili v njegovem matičnem gledališču, Jugoslovanskem dramskem gledališču.
Bogati Američan, ki išče popolno žganje, se spopade z menihi kriminalci in se zaljubi v sleparja. Legendarna jugoslovanska komedija Skrivnost samostanskega žganja. V filmskem večeru v torek ob 20.30 na Aktual TV!
Nikolo Simića si bodo generacije zapomnile po neverjetnih komičnih sposobnostih, igralskem talentu in na stara leta tudi pričeski. Nekoč je dejal: »Smeh je najbolj blagodejna stvar na svetu. V smehu, skozi smeh človek pozabi na vse svoje težave. Tudi če je le za trenutek, je ta trenutek dragocen.« Jugoslovanski Chaplin je prav s smehom pustil neizbrisen pečat v zgodovini srbske igralske in filmske umetnosti.
