Svetovno slavo je James Caan dosegel z vlogo Santina Sonnyja Corleoneja, najstarejšega sina Vita Corleoneja v mojstrovini Francisa Forda Coppole, Boter (1972), kjer je s čustvenim nastopom zasenčil celo nekatere glavne igralce. Njegova pot od delavskega okolja do zvezdništva je zgodba o talentu, vztrajnosti in osebnih bojih, ki so oblikovali tako njegovo umetnost kot turbulentno zasebno življenje.
Od Bronxa do gledaliških odrov
James Edmund Caan se je rodil 26. marca 1940 v judovski družini nemških priseljencev iz Porenja mame Sophie Falkenstein (1915–2016) in Arthurja Caana (1909–1986), ki je bil po poklicu mesar in trgovec z mesom. Odraščal je v Sunnysideu v Queensu skupaj z bratom Ronaldom, ki je kasneje postal producent in sestro Barbaro, ki je leta 1981 umrla zaradi levkemije. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z delavskim okoljem Quuensa, pogosto je sodeloval v uličnih pretepih, kar je nakazovalo njegovo kasnejšo afiniteto do vlog trdih in pokončnih mož. Užival je v boksu, rodeu in vožnjo motorja, Šolal se je na P.S. 150 v Brownsvillu v Brooklynu in kasneje na Rhodes Preparatory School, kjer je bil razredni predsednik in aktiven v športu.
Pri 16 letih se je vpisal na Državno univerzo v Michiganu, kjer je študiral ekonomijo in igral hotel igrati ameriški nogomet, a zaradi majhne postave ni uspel priti v ekipo. Po dveh letih se je prepisal na univerzo Hofstra v Hempsteadu v New Yorku, kjer je spoznal bodočega režiserja Francisa Forda Coppollo in igralko Lainie Kazan (Moja obilna grška poroka), a študija ni dokončal. Namesto tega je odkril strast do igre in se vpisal na slavno igralsko šolo Neighborhood Playhouse School v New Yorku, kjer je pod mentorstvom Sanforda Meisnerja pet let izpopolnjeval metodo igranja. Tam je srečal Roberta Duvalla, s katerim je kasneje sodeloval v več filmih, vključno z Botrom.
»Takoj sem se zaljubil v igranje. Seveda so se vse moje improvizacije končale s pretepom.«
Lov za vlogami
Caanov prvenec na odru se je zgodil leta 1960 v produkciji La Ronde Arthurja Schnitzlerja, leta 1961 pa je debitiral na Broadwayu v Kri, pot in Stanley Poole bratov Goldman. Kmalu je našel pot tudi na televizijo, njegove zgodnje TV vloge v serijah, kot so Golo mesto, Route 66, Nedotakljivi in Alfred Hitchcock predstavlja, pa so pokazale njegov potencial značajskega igralca, pogosto v vlogah mladostniških prestopnikov.
Od malih vlog do Botra
Caanov filmski prvenec je prišel 1963 z neimenovano vlogo v Irma la Douce (1963) Billyja Wilderja, kjer je igral mornarja z radiem, ki ga je bolj zanimala tekma baseballa kot dekle. Leto kasneje je v trilerju Dama v kletki (1964) upodobil sadističnega vsiljivca ob Olivii de Havilland in pritegnil pozornost kritikov. Leta 1965 je igral v vesternu Jezdeci slave, za vlogo pa je prejel nominacijo za zlati globus kot obetajoči novinec, istega leta je nastopil še v dirkaškem filmu Rdeča črta 7000 (1965) Howarda Hawksa, film pa ni bil finančno uspešen. Vseeno ga je Hawks naslednje leto povabil k sodelovanju z Johnom Waynom in Robertom Mitchumom v vesternu El Dorado (1966), kjer je igral mladega pomočnika z vzdevkom Mississippi, v Odštevanje (1967), drugem filmu Roberta Altmana pa je bil astronavt. Sledili so še triler Igre (1967), v Veliki Britaniji je posnel vojni film Podmornica X-1 (1968) in odigral glavno vlogo v vesternu Potovanje v Shiloh (1968).
Priznanja sledijo
Prvo večje priznanje je dobil leta 1969 za vlogo v Coppolinem filmu Dežni ljudje, kjer je igral poškodovanega nogometaša Kilgannona, ki se spoprijatelji z osamljeno žensko, ki jo igra Shirley Knight. Ta vloga je pri Coppoli spodbudila zaupanje vanj za prihodnje projekte. S Stefanie Powers je posnel še en vestern, Mož brez usmiljenja, (1969), ki je bil prikazan šele šest let pozneje. Nobeden od teh filmov, izvzemši El Dorado, ni bil pretirano finančno uspešen.
Leta 1971 je Caan zasijal v televizijskem filmu Brianova pesem, kjer je upodobil Briana Piccola, igralca lige NFL, ki umre za rakom. Njegova čustvena igra ob Billyju Deeju Williamsu mu je prinesla nominacijo za Emmyja, filmu pa status enega najboljših TV filmov vseh časov.
Botrov sin
Vrhunec je prišel leta 1972 z Botrom. Sprva je bil predviden za Michaela Corleoneja, a je Paramount želel večja imena, kot so Warren Beatty ali Robert Redford. Ko je vlogo dobil Al Pacino, je Caan prevzel Sonnyja, starejšega brata Corleonejevih, čigar eksplozivna narava in tragična smrt v zasedi sta postali ikonični. Za vlogo je bil nominiran za Oskarja in Zlati globus za najboljšega stranskega igralca, postal pa je tudi ljubljenec občinstva. Med snemanjem je Caan preživljal čas z mafijci, kot je Carmine Persico iz družine Colombo, zaradi česar je pritegnil pozornost FBI-ja, a je s tem tudi obogatil upodobitev Sonnyja.
»Klicali so me pametnjakovič. Dvakrat sem v New Yorku dobil nagrado za Italijana leta, pa sem Jud, ne Italijan ... Enkrat so mi zavrnili vstop v podeželski klub. O ja, tip je sedel za pultom in rekel: 'Ne, ne, on je pametnjakovič (wiseguy, iz filma), bil je v centru. On je posvečeni mafijec.' Pomislil sem, kaj? Ti si zmešan.'«
Zlata sedemdeseta
Po Botru je Caan postal zvezda. Leta 1973 je igral v komični kriminalki Plazenje in v romantični drami Izhod do polnoči (1973) z Marsho Mason, kjer je bil mornar, zaljubljen v prostitutko. Potem je v drami Gambler (1974) upodobil odvisnika od iger na srečo Axla Freeda, in dobil še eno nominacijo za Zlati globus. Film, ki ga je režiral Karel Reisz po scenariju Jamesa Tobacka je pokazal njegovo sposobnost prikazovanja notranjih konfliktov.
Leta 1974 je igral v akcijski komediji Freebie in Bean z Alanom Arkinom, ki je bil velika uspešnica in se še enkrat pojavil v kratki vlogi Sonnyja v Boter II (1974). Leta 1975 je blestel kot Billy Rose v Smešna dama ob Barbri Streisand, kar mu je prineslo novo nominacijo Za zlati globus. Bil je tudi Jonathan E. v distopičnem športnem filmu Rollerball (1975), kjer je igral zvezdnika tega izmišljenega brutalnega športa. Istega leta je igral v Elitni morilci (1975) Sama Peckinpaha, čeprav je film sovražil zaradi nasilja in slabe izvedbe, pa je bil komercialno uspešen.
Caan je pokukal v Nemi film (1976) Mela Brooksa, kjer je imel gostujočo vlogo in se poskusil v komediji Harry in Walter gresta v New York (1976). Slednji je bil taka polomija, da je Caan prekinil pogodbo s svojo agencijo. Leta 1977 je igral v vojnem epu z zvezdniško zasedbo Arnhemski most. 1978 je sodeloval z Jane Fonda v vesternu Prihaja jezdec in leta 1979 z Marsho Mason v Drugo poglavje Neila Simona. Istega leta je debitiral tudi kot režiser z Skrito pred očmi (1980), kjer je igral očeta, ki išče otroke, skrite v programu za zaščito prič. Film je bil osebni projekt, a zaradi nesoglasij s studiem in slabe promocije ni uspel.
Caan je bil zelo iskan igralec, a je odklonil hite kot so MASH, Francoska zveza, Let nad kukavičjim gnezdo, Bližnja srečanja tretje vrste in Kramer proti Kramerju (»ker je bil tak srednje razredni kič«). Za Apokalipsa zdaj je dal Coppoli košarico, ker je »omenil 16 tednov snemanja v džungli na Filipinih«, preskočil pa je tudi Blade Runnerja, Ljubezensko zgodbo in Supermana (»nisem hotel nositi kape«).
Osebni boji in premor
Po zlatih 70-ih so osemdeseta za Caana prinesla izzive. Leta 1981 je zaradi levkemije umrla njegova sestra Barbara, kar ga je močno prizadelo. Tega leta je igral v Tat (1981) Michaela Manna kot izkušeni vlomilec Frank, kar velja za eno njegovih najboljših vlog, a film ni dosegel večjega uspeha. Po propadli komediji Poljubi me v slovo (1982), je Caan za pet let zapustil Hollywood. Razlogov je bilo več: odvisnost od kokaina, huda depresija, finančne težave po plazu, ki je uničil njegov dom in nesreča z motorjem. V tem obdobju se je posvetil rodeu, kjer je pod vzdevkom »Judovski kavboj« tekmoval v metanju lasa in karateju, kjer je pod Takajukijem Kuboto dosegel črni pas 6. dan (6. stopnje). Preživljal je čas v dvorcu Huga Hefnerja in se oddaljil od igralstva.
Velika vrnitev
Caan se je vrnil leta 1987 z vlogo v Coppolinem Kamniti vrt (1987), kjer je igral vojaka v Vietnamu. Leta 1988 je nastopil v znanstvenofantastičnem Alien Nation, ki je bil uspešen, a pravi preporod je prišel s trilerjem Misery (1990) Roba Reinerja. Kot pisatelj Paul Sheldon, ujet pri obsedeni oboževalki, ki jo igra Kathy Bates, je pokazal ranljivost in moč, kar mu je povrnilo sloves. V 90-ih je z Nicholasom Cageom igral gangsterja v komediji Medeni tedni v Vegasu (1992) in trenerja v Program (1993). Pred tem je 1991 posnel pregrešno dragem Za naše fante z Bette Midler. Do konca stoletja je posnel še Fant imenovan Sovraštvo (1995), kjer je zaigral skupaj s sinom Scottom, 1996 je igral v vesternu Severna zvezda, preganjal je Schwarzenegerja v Ereaser (1995), s Hughom Grantom pa je naredil izvrstno gangstersko komedijo Mickey Modre oči (1999).
Novo stoletje
V tem stoletju smo ga lahko gledali v V imenu pravce (2000) z Markom Wahlbergom, Mesto duhov (2002) z Mattom Dillonom in Dogville (2003) Larsa von Trierja. Komercialni uspeh je dosegel z božično komedijo Škrat (2003), kjer je igral odtujenega očeta Willa Ferrella. Od 2003 do 2008 je bil Ed Deline v seriji Las Vegas, ki je trajala pet sezon in mu prinesla novo občinstvo. Posodil je glas za animirani Oblačno z možnostjo mesnih kroglic (2009) in z Adrienom Brodyjem igral v psihološki drami Odtujen (2012) ter Outsider (2014). Njegov zadnji film je ¸že po njegovi smrti predvajani Hitri Charlie (2023) s Piercom Brosnanom.
Poroke, otroci in ostalo
Caanovo osebno življenje je bilo precej burno. Poročen je bil kar štirikrat: z Dee Jay Mathis (1960–1966), s katero je imel hčer Taro, s Sheilo Ryan (1976–1977), s katero je imel sina Scotta, igralca, znanega po seriji Hawaii Five-0, z Ingrid Hajek (1990–1994), s katero je imel sina Alexandra in z Lindo Stokes (1995–2017), s katero je imel sinova Jamesa in Jacoba. Razveza s Stokesovo je trajala kar nekaj let, vložena je bila leta 2017 zaradi nepremostljivih razlik.
Imel je tudi razmerje s hollywoodsko 'madam', Heidi Fleiss leta 1992, kar je zanikal, a je vseeno pritegnil medijsko pozornost. 1994 je bil aretiran zaradi domnevne groženje z orožjem v Los Angelesu, a je bil izpuščen. Leta 1993 je bil prisoten pri skrivnostni smrti moškega, ki je padel z balkona, kjer je bival, a je trdil, da je spal. Njegov sin Scott je šel po njegovih stopinjah, skupaj sta igrala v Usmiljenje (2009), ki ga je Scott tudi napisal.
Caan je bil konzervativec in je podpiral Donalda Trumpa. Bil je strasten ljubitelj rodea, kjer je tekmoval kljub poškodbam – imel je toliko šivov in vijakov, da je športni novinar Jim Murray dejal: »Jimmy Caan ni bil rojen, bil je zavarjen.« Bil je tudi mojster karateja.
Smrt in zapuščina
James Caan je umrl 6. julija 2022 v Univerzitetnem kliničnem centru kalifornijske univerze Ronald Reagan zaradi srčnega infarkta, ki ga je povzročila koronarna bolezen. Ob smrti je imel tudi kronično obstruktivno pljučno bolezen in kongestivno srčno popuščanje. Pokopan je na pokopališču Eden Memorial Park v Mission Hillsu v Kaliforniji. Njegova smrt je sprožila val posvetil kolegov, kot so Al Pacino (»Moj fiktivni brat in vseživljenjski prijatelj«), Rob Reiner (»Edini Jud, ki sem ga poznal, ki je obvladal laso«), Francis Ford Coppola, Barbra Streisand in Will Ferrell.
Caan je zapustil več kot 130 vlog, zvezdo na Hollywoodskem pločniku, ki jo je dobil 1978 in pet otrok ter štiri vnuke. Njegova kariera je obsegala vse od mafijskih vlog do komedij in dram. Boter ostaja njegov največji filmski pečat, a filmi, kot so Brianova pesem, Gambler, Tat, Misery in Škrat, kažejo njegovo širino. Bil je igralec, ki je živel polno – na platnu in za njim – in ostaja simbol ameriške filmske industrije.
Galerija
Poglej vse fotografije (11)
