Peter Fonda je najbolj znan po svoji vlogi Wyatta v kultnem filmu Goli v sedlu (1969), ki ga je tudi produciral in napisal ter po nominaciji za Oskarja za glavno vlogo v neodvisnem filmu Uleejevo zlato (1997). Fonda je bil simbol uporniškega duha šestdesetih let, njegova umetniška drža pa je odražala iskanje svobode, avtentičnosti in nekonformizma. Kot sin legendarnega igralca Henryja Fonde, brat Jane Fonda in oče Bridget Fonda je bil del vplivne igralske dinastije, a je kljub temu ustvaril svojo lastno pot in zapuščino.
Družina z napako
Peter Fonda se je rodil 23. februarja 1940 v New Yorku staršema Henryju Fondi in Frances Ford Seymour. Njegova družina je bila del ameriške kulturne elite, saj je bil njegov oče že uveljavljen igralec, znan po filmih, kot Sadovi jeze (1940). Peter je odraščal v privilegiranem okolju, a njegovo otroštvo ni bilo brez travm. Leta 1950, ko je bil star deset let, je njegova mati Frances storila samomor, kar je močno zaznamovalo njegovo mladost. Tragedija je bila še bolj boleča, ker mu družina sprva ni povedala resnice o materini smrti, kar je povzročilo občutek zmede in osamljenosti.
Odnos z očetom Henryjem Fondom je bil prav tako zapleten. Henry je bil čustveno hladen možakar, kar je Peter pogosto omenjal v intervjujih. Kljub temu je odraščanje v umetniškem okolju vplivalo na njegovo zanimanje za igralstvo. Peter je obiskoval prestižne šole, vključno s Fay School v Massachusettsu in Westminster School v Connecticutu. Po srednji šoli se je vpisal na Univerzo v Nebraski v Omahi, kjer je študiral gledališče, a študija ni dokončal, saj ga je bolj privlačila praktična izkušnja v umetnosti.
Upornik po rodu
Že v mladosti je Peter pokazal uporniško žilico, kar je bila verjetno njegova želja, da se osvobodi sence očetove slave. Pri 11 letih je doživel še eno travmatično izkušnjo, ko se je z očetovo pištolo po nesreči ustrelil v trebuh, kar ga je skoraj stalo življenja. Ta dogodek je dodatno poglobil njegov občutek ranljivosti in oblikoval njegovo osebnost.
Fondova profesionalna igralska kariera se je začela v zgodnjih šestdesetih letih. Leta 1961 je debitiral na Broadwayu v vojaški komediji Kri, pot in Stanley Poole, kjer je pokazal naravni talent za oder, kmalu zatem pa je začel dobivati tudi filmske vloge.
Film kot usoda
Njegov filmski prvenec je bil romantični film Tammy iz zdravnik (1963), zadnji iz trilogije Tammy, kjer je igral ob Sandri Dee. Istega leta je zaigral v vojni drami Zmagovalci (1963), ki mu je prinesla nominacijo za Zlati globus za najboljšega novinca.
Sredi šestdesetih letih je Fonda postal del vala mladih igralcev, ki so se pojavljali v filmih, namenjenih mlajšemu občinstvu. Igral je v romantični drami Mlada ljubimca (1964) in sodeloval z režiserjem Rogerjem Cormanom v motociklističnem filmu Divji angeli (1966). Slednji je bil pomemben za razvoj žanra protikulturnih filmov, saj je prikazoval uporniške motocikliste in svobodnjaški življenjski slog. Fondova vloga Heavenly Bluesa v tem filmu je utrdila njegovo podobo uporniškega junaka, kar je potem zaznamovalo večino njegove kariere.
V tem obdobju je Fonda sodeloval tudi z drugimi ključnimi osebnostmi tega vala. Leta 1967 je igral v filmu Trip, ki ga je prav tako režiral Corman, scenarij zanj pa je napisal Jack Nicholson. Film je raziskoval psihedelične izkušnje in uporabo LSD-ja, kar je odražalo duh časa. Fondova sposobnost, da je verodostojno upodobil odtujene in svobodomiselne like, ga je naredila za enega vodilnih igralcev svoje generacije.
Preboj z kultnim Goli v sedlu
Leta 1969 je Peter Fonda dosegel vrhunec svoje kariere s filmom Easy Rider (pri nas neposrečeno prevednim kot Goli v sedlu), filmom, ki je postal kulturna ikona in simbol generacije šestdesetih let. V filmu je igral Wyatta, znanega kot Captain America, svobodomiselnega motociklista, ki s prijateljem Billyjem (Dennis Hopper) potuje po Združenih državah v iskanju smisla in svobode. Fonda ni bil le glavni igralec, temveč tudi producent in soavtor scenarija skupaj s Hopperjem in Terryjem Southernom.
Easy Rider je bil posnet z nizkim proračunom, približno 400.000 dolarji, a je postal svetovna uspešnica, saj je zaslužil več kot 60 milijonov dolarjev. Film je bil revolucionaren zaradi svoje nekonvencionalne pripovedi, uporabe rock glasbe (vključno s pesmijo Born to Be Wild skupine Steppenwolf) in realističnega prikaza protikulture. Prikazoval je teme, kot so svoboda, odtujenost, upor proti establišmentu in razočaranje nad ameriškim snom, kar je na grozo konservativne Amerike močno odmevalo pri mladem občinstvu.
Fondova upodobitev Wyatta je bila minimalistična, a močna. Njegov lik, oblečen v jakno z ameriško zastavo, je postal simbol svobode in upora. Film je prejel nominacijo za Oskarja za najboljši izvirni scenarij, Fonda pa je bil pohvaljen za svojo vizijo in pogum, da je projekt sploh spravil na velika platna. Goli v sedlu je na nek način spremenil Hollywood, saj je dokazal, da lahko neodvisni filmi dosežejo velik komercialni uspeh in pustijo močan vpliv na kulturo.
Potem, ko je parkiral motor
Po uspehu Easy Rider je Fonda želel nadaljevati z ustvarjalnimi in neodvisnimi projekti. Leta 1971 je režiral in igral v vesternu Najeta roka, kjer je ob njem zaigral Warren Oates. Film je bil kritično dobro sprejet zaradi svoje poetične estetike in introspektivnega tona, a ni dosegel širšega občinstva. Leta 1973 je režiral znanstvenofantastični film Idaho Transfer, ki je prav tako ostal manj znan, delno zaradi omejene distribucije.
V sedemdesetih letih je Fonda igral tudi v več komercialno uspešnih filmih, ki so izkoriščali njegovo uporniško podobo. Dirty Mary, Crazy Larry (1974) je bil akcijski film o roparjih, ki bežita pred policijo, in je postal precej priljubljen med ljubitelji tega žanra. Tek s hudičem (1975), kjer je igral ob Oatesu, je bil grozljivka z elementi akcije, ki je prav tako našla svoje občinstvo. Kljub tem uspehom pa noben od teh filmov ni dosegel kulturnega vpliva Easy Rider.
Osemdeseta so poglavje zase
V osemdesetih letih se je Fondova kariera nekoliko upočasnila. Pojavljal se je v manj odmevnih filmih, kot so Dirka Cannonbal (1981), razcepljena podoba (1982) in Krči (1983). Delno je to posledica sprememb v filmski industriji, ki se je premaknila v smeri velikoproračunskih blockbusterjev, delno pa tudi njegovih osebnih izzivov, vključno z zdravstvenimi in finančnimi težavami. V tem obdobju se je vrnil na gledališki oder, kjer je igral v predstavah, kot je Let nad kukavičjim gnezdom.
Zlati preporod
V začetku devetdesetih je napisal scenarij za film Sovražnik (1990) in v njem tudi zaigral in imel glavno vlogo tudi v Family Express (1991) in Južna obala (1993), potem pa je večinoma igral stranske vloge. Fondova kariera je doživela preporod v v neodvisni drami Uleejevo zlato (1997), ki jo je režiral Victor Nunez. V filmu je igral Uleeja Jacksona, čebelarja in veterana vietnamske vojne, ki se sooča z družinskimi in osebnimi izzivi, predvsem odvisnostjo od drog sina in vnukinje. Fondova igra je bila subtilna, čustvena in globoko humana, kar je pokazalo njegovo sposobnost, da se prelevi v introspektivne like, daleč od uporniške podobe iz zgodnjih let.
Uleejevo zlato mu je prinesel široko priznanje. Prejel je nominacijo za Oskarja za najboljšega igralca, kar je bila njegova prva in edina nominacija v tej kategoriji. Kritiki so pohvalili njegovo zadržano, a močno upodobitev, ki je dokazala, da je Fonda še vedno izjemen igralec. Film je bil tudi komercialno uspešen in je Fondi omogočil, da se vrne v ospredje filmske industrije.
Poznejša kariera
V poznih letih je Fonda ostal aktiven v filmih in na televiziji. Pojavil se je v kriminalni drami The Limey (1999) Stevena Soderbergha, kjer je igral negativca, kar je pokazalo njegovo vsestranskost, pred tem pa je 1998 posnel Strast Ayna Randa. Leta 2007 je imel stransko vlogo v vesternu 3:10 do Yume, kjer je igral lovca na glave. Nastopal je tudi v televizijskih serijah, kot je Črna lista (2014) in v televizijskih filmih, kot je Shakespearova priredba Vihar (1998).
Njegov zadnji filmski projekt je bil Zadnja polna predanost (2019), vietnamska vojna drama, ki je izšla posthumno. V filmu je Fonda igral stransko vlogo, režiser Todd Robinson pa mu je omogočil ogled končne različice še pred uradno premiero, saj je bil Fonda na smrt bolan.
Odhod veličastnih
Peter Fonda je umrl 16. avgusta 2019 v Los Angelesu zaradi zapletov, povezanih s pljučnim rakom, star 79 let. Ob njegovi smrti je njegova sestra Jane Fonda, povedala: »Zelo sem žalostna. Bil je moj prisrčni mlajši bratec, tisti, ki je v družini največ govoril. V zadnjih dneh sem imela čudovit čas z njim, samo midva. Poslovil se je s smehom.«
Osebno življenje
Fondovo osebno življenje je bilo pestro in pogosto v središču medijske pozornosti. Poročen je bil trikrat. Prvič se je poročil s Susan Brewer (1961–1974), s katero je imel dva otroka: hčerko Bridget Fonda, ki je postala priznana igralka in sina Justina. Njegov drugi zakon s Portio Rebecco Crockett je trajal od 1975 do 2011, tretji pa z Margaret DeVogelaere od 2011 do njegove smrti leta 2019. Fonda je priznal, da je bil zaradi svoje kariere in osebnih bojev pogosto odsoten oče, a je ohranjal tesen odnos z Bridget, ki je nadaljevala družinsko igralsko tradicijo.
Fonda je bil strasten motociklist, kar je močno vplivalo na njegovo vlogo v Easy Rider. Navdih za film je našel v svojih lastnih izkušnjah na cesti in ljubezni do svobode, ki jo je motociklizem predstavljal. Bil je tudi zagovornik okoljskih vprašanj in svobode izražanja.
V intervjuju leta 2007 je Peter Fonda dejal, da mu vožnja motorjev pomaga pri osredotočanju. »Vozim MV Agusto. To je italijanski dirkalni motor. Zahteva osredotočenost. Moraš biti zbran – in v mojem življenju, v tem poslu, je zbranost včasih težko najti. Zato si jo moram pridobiti s silo – in to je odlično. Motor te popelje na svobodno cesto. Na cestah, po katerih vozim, ni ograj in ne vozim po avtocestah. To je vse, kar vam lahko povem, ker še več dežel čaka tega malega krščanskega fanta. No, to ni res. Sem ateist, ampak ni važno.«
Kljub slavi je Fonda ostal skromen in dostopen. V intervjujih je pogosto govoril o svojih bojih z depresijo, odvisnostjo in zdravstvenimi težavami, kar ga je naredilo še bolj človeškega v očeh občinstva. Njegova odkritost o osebnih izzivih je bila redka za zvezdnika njegovega kova in je prispevala k njegovi avtentičnosti.
Vpliv in priznanja
Peter Fonda je bil več kot le igralec; bil je kulturna ikona, ki je pomagala definirati duh šestdesetih let. Easy Rider je odprl vrata novemu valu filmskih ustvarjalcev, kot so Martin Scorsese, Francis Ford Coppola in Steven Spielberg, ki so v sedemdesetih letih nadaljevali z inovativnim pripovedovanjem.
Med njegovimi priznanji so Zlati globus za Uleejevo zlato (1997), nominacija za Oskarja za najboljšega igralca in nominacija za Oskarja za scenarij za Easy Rider (1969). Zanj je prejel tudi nagrado na filmskem festivalu v Cannesu, pozneje pa več nagrad za življenjske dosežke. Leta 2000 je končno dobil še zvezdo na hollywoodskem Pločniku slavnih.
Peter Fonda je bil umetnik, ki je živel za svobodo – svobodo ustvarjanja, izražanja in življenja po lastnih pravilih. Njegova kariera, ki je obsegala skoraj šest desetletij, je dokaz njegove predanosti filmski umetnosti in sposobnosti, da se poveže z občinstvom na globoki ravni. Od uporniškega Wyatta do nežnega Uleeja Jacksona je Fonda pokazal, da je lahko hkrati ikona in človek z ranljivostmi.
