Ameriški igralec je slovel po svojih intenzivnih in nekonvencionalnih vlogah, zlasti v delih režiserja Sama Peckinpaha, kot so Divja horda(1969) in Prinesite mi glavo Alfreda Garcie (1974). Warren Oates je bil mojster portretiranja kompleksnih, večplastnih likov, ki so združevali grobost, ranljivost in človečnost.
Rojen za kavboja
Warren Mercer Oates se je rodil 5. julija 1928 v Depoyu, majhni podeželski skupnosti v okrožju Muhlenberg v Kentuckyju, ZDA. Bil je mlajši od dveh sinov Sarah Alice (rojene Mercer) in Baylessa Earla Oatesa, ki je imel v lasti trgovino. Njegov brat Gordon je bil pet let starejši od njega. Družina je imela angleške, škotske in valižanske korenine po očetovi strani. Velika gospodarska kriza je močno vplivala na družino, saj je prisilila očeta, da zapre trgovino. Warren je že kot otrok pomagal družini s pobiranjem jagod in drugimi kmečkimi opravili, pozneje pa je delal tudi v peskokopu, kjer je za skromno plačilo nakladal tovornjake.
Srednje šole ni dokončal, saj je odšel malo pred maturo (ki jo je naredil pozneje), zato se je leta 1946 pri 18 letih pridružil marincem Združenih držav Amerike. Dve leti je služil v letalski enoti kot mehanik za letala. Po vojaški službi se je vrnil v Louisville in se vpisal na Univerzo v Louisvilleu, kjer je odkril svojo strast do gledališča. Leta 1953 je nastopal v več igrah tamkajšnjega Little Theater Company, kar je zaznamovalo začetek njegove igralske poti.
Začetki kariere
Leta 1954 se je Oates preselil v New York, da bi sledil svojim igralskim ambicijam. Sprva je opravljal različna slabo plačana dela, vključno z delom v kavarni in kot receptor v nočnem klubu 21. Njegov preboj je končno prišel leta 1957, ko je dobil priložnost nastopiti v živi televizijski produkciji serije Studio One. Njegov podeželski naglas in surova karizma so ga naredili idealnega za vloge v vesternih, ki so bili takrat izjemno priljubljeni. Preselil se je v Hollywood, kjer je hitro začel dobivati stranske vloge v televizijskih serijah, kot so Wagon Train, Rawhide, Gunsmoke, Wanted Dead or Alive in Have Gun – Will Travel. V seriji Wanted Dead or Alive je bil v epizodi iz leta 1958 napačno naveden kot Warren Oats.
Njegova prva filmska vloga je prišla na vrsto v vesternu Dvigni periskop(1959) pod režijo Gordona Douglasa, ki ga je opazil zaradi njegovih televizijskih nastopov, a v njem ni bil podpisan. Sledila je vloga v filmu Yellowstone Kelly istega režiserja. V zgodnjih šestdesetih letih je Oates postal prepoznaven kot stranski igralec, pogosto v vlogah grobih ali zlobnih likov. Pomemben korak v njegovi karieri je bila vloga Henryja Hammonda v filmu Sama Peckinpaha Streli popoldne(1962), kjer je igral sramežljivega, nenavadnega lika, ki komunicira s svojim petelinom. Ta vloga je vzpostavila njegovo sodelovanje s Peckinpahom, ki je postalo ključno za njegovo kariero.
Sodelovanje s Samom Peckinpahom
Oates je ostal tesno povezan z režiserjem Samom Peckinpahom, s katerim je sodeloval pri štirih filmih, v vseh pa je njegov lik umrl. Prvo sodelovanje je bilo v že omenjenem Streli popoldne (1962), kjer je igral enega od bratov Hammond. Sledil je Major Dundee (1965), kjer je kljub močno okrnjeni minutaži pustil močan vtis kot konfederacijski vojak, ki prosi za milost pred usmrtitvijo. V filmu Divja horda(1969) je igral Lylea Gorcha, člana razbojniške tolpe in prav njegova vloga je prispevala k statusu filma kot enega največjih vesternov vseh časov. Njegovo najpomembnejše sodelovanje s Peckinpahom je bilo pri filmu Prinesite mi glavo Alfreda Garcie (1974), kjer je Oates odigral glavno vlogo Bennieja, propadlega pianista, ki se poda na lov na glavo Alfreda Garcie.
Kritiki in oboževalci menijo, da je to njegova najboljša vloga, saj je v njej združil obup, cinizem in iskanje odrešitve. Oates je v filmu nosil značilna Peckinpahova sončna očala, kar je simboliziralo njegovo identifikacijo z režiserjevim svetovnim nazorom. Čeprav je bil film ob izidu komercialno in kritično neuspešen, je kasneje pridobil kultni status. Peckinpah je o Oatesu šaljivo dejal: »Warren Oates je pesnik, pevec in prekleto slab igralec,« kar je odražalo njuno globoko prijateljstvo in spoštovanje.
Kultni filmi in sodelovanje z Montejem Hellmanom
Poleg Peckinpaha je Oates sodeloval tudi z režiserjem Montejem Hellmanom, s katerim je posnel štiri filme. Njuno prvo sodelovanje je bilo v vesternu Streljanje (1966), kjer je igral ob mladem Jacku Nicholsonu. Najbolj znan film Dvopasovnica(1971), kjer je Oates upodobil GTO-ja, skrivnostnega voznika, ki se spopade z dvema mladima dirkačema. Film je bil ob izidu finančno neuspešen, a je kasneje postal klasika sedemdesetih let, delno zaradi Oatesove izjemne igre. Kritik Leonard Maltin je dejal, da bi Oates za to vlogo moral dobiti oskarja.
Oates je s Hellmanom sodeloval tudi pri filmih Bojevnik s petelini (1974) in špageti vesteru Ljubezen, svinec in bes (China 9, Liberty 37, 1978), kjer je prav tako igral ob Peckinpahu, ki je imel redko igralsko vlogo. Oatesova žena Teddy je dejala, da sta bila Peckinpah in Hellman edina režiserja, s katerima bi Warren delal kadarkoli in kjerkoli.
Dolg seznam mojstrovin
Oates je imel pestro kariero z več kot 100 nastopi v filmih in na televiziji. Med njegovimi pomembnejšimi vlogami so bil Vročica noči(1967), kjer je igral rasističnega policista ob Sidneyju Poitierju in Rodu Steigerju. Njegova vloga je bila pohvaljena zaradi subtilnega prikaza konflikta med dolžnostjo in predsodki. Bil je tudi John Dillinger v biografskem filmu Dillinger (1973), kjer je ustvaril neidealiziran portret zloglasnega roparja bank, poln negotovosti in človeških šibkosti. V komediji Proge (1981) Ivana Reitmana je ob Billu Murrayu igral strogega, a komičnega vojaškega inštruktorja, dve leti pred tem, 1981, pa je nastopil v eni od redkih Spielbergovih komedij, 1941, z Johnom Bellushijem.
Oates je nastopil tudi v filmih, kot so Najeta roka(1971) s Petrom Fondo, Dirka s hudičem(1975) in Puste dežele(1973), ki so kasneje pridobili kultni status. Njegova zadnja filma, Modra strela in Dovolj trden, sta izšla posthumno leta 1983 in sta bila posvečena njemu, prav tako Hellmanov film Iguana (1988).
Kratko in sladko
Oates se bil poročen štirikrat. Njegova prva žena je bila Roberta Ellis (1956–1958), sledile so Teddy Louise Farmer (1959–1966), Vickery Turner (1969–1974) in Judy A. Jones (1977–1982). Imel je tudi tri otroke. Oates je bil znan po svojem boemskem življenjskem slogu, ljubezni do narave, pohodništva in letenja z manjšimi letali. Užival je tudi v igranju bobnov z lokalnim bendom in je bil kljub svoji grobi podobi na zaslonu znan kot topel in prijazen človek. Vendar je bil tudi strasten kadilec in pivec, kar ga je na koncu poslalo v prerani grob. Oates je umrl 3. aprila 1982, star 53 let, za posledicami srčnega infarkta med popoldanskim počitkom na svojem domu v Los Angelesu. Pred smrtjo je imel gripo, bolečine v prsih in težave z dihanjem. Obdukcija je pokazala, da je imel kronično obstruktivno pljučno bolezen in emfizem, posledico dolgoletnega kajenja. Po njegovi želji so njegov pepel raztresli na njegovem ranču v Montani.
Oates je ikona ameriške kinematografije sedemdesetih let, znan po svoji pristnosti in sposobnosti, da vdihne življenje marginalnim likom. Njegove vloge so vplivale na igralce, kot so Billy Bob Thornton in Benicio Del Toro ter režiserje, kot sta Quentin Tarantino in Richard Linklater. Leta 1993 je bil posnet dokumentarec Warren Oates: Čez mejo, kot poklon njegovi karieri, leta 2009 pa je izšla biografija Warren Oates: A Wild Life avtorice Susan Compo.
