Če bi morali poiskati človeški obraz za besedo veselje, bi bil to verjetno obraz Dicka Van Dyka. Ameriška ikona je te dni praznovala neverjetnih 100 let. A številka na torti se zdi v njegovem primeru zgolj birokratska podrobnost, ki jo njegova energija vztrajno zavrača. Van Dyke namreč ni tipičen stoletnik. Je človek, ki je še pri 97 letih osupnil svet, ko se je pojavil v oddaji The Masked Singer (Zamaskirani pevec), skrit pod kostumom palčka, in zapel pesem When You're Smiling. Ko je snel masko, je občinstvo onemelo, sodniki pa so zajokali. Bil je najstarejši tekmovalec v zgodovini šova, njegov nastop pa je bil dokaz, da talent in karizma ne poznata roka trajanja.
Njegov vstop v klub stoletnikov ni zaznamovan s tišino in počitkom, temveč z glasbo in smehom. Še lani, pri svojih 99 letih, je postal najstarejši dobitnik nagrade emmy za gostujočo vlogo v telenoveli Days of Our Lives. Tam je igral Timothyja Robicheauxa, skrivnostnega moškega s spominom na stare čase – vloga, ki se je zdela pisana na kožo nekomu, ki je sam po sebi živa zgodovina Hollywooda.
Kaj je torej njegova skrivnost? »Samo gibaj se,« je mantra, ki jo ponavlja vsem, ki ga vprašajo, kako mu uspeva. V svoji knjigi Keep Moving je zapisal, da starost ni bolezen, ampak stanje uma. In njegovo stanje uma je očitno obtičalo nekje v večni pomladi. Redno telovadi, pleše in prepeva, pogosto ob boku svoje žene Arlene Silver, s katero sta kljub veliki starostni razliki postala simbol medgeneracijske ljubezni in igrivosti.
Korenine v osrčju Amerike
Zgodba Richarda Wayna Van Dyka se začne 13. decembra 1925 v majhnem mestu West Plains v zvezni državi Missouri, srce pa je zares pognalo korenine v Danvillu v Illinoisu, kamor se je družina preselila kmalu po rojstvu. Odraščal je v tipičnem okolju ameriškega srednjega zahoda – v času velike gospodarske krize, ki je oblikovala celotno generacijo. Njegov oče, Loren Van Dyke, je bil trgovski potnik za podjetje Sunshine Biscuits in je bil zaradi narave dela pogosto zdoma, mati Hazel pa je doma skrbela za vzgojo.
Dick je bil tisti suhljati, visoki fant iz soseščine, ki je imel prevelike okončine in preveč energije. Že kot otrok je bil očaran nad magijo kina. Ob sobotah je sedel v lokalnem kinu in z odprtimi usti strmel v platno, kjer sta kraljevala Stan in Olio. Prav Stan Laurel je bil tisti, ki je mlademu Dicku nevede postal mentor na daljavo. Doma pred ogledalom je ure in ure vadil Stanove izraze, tisto znamenito praskanje po glavi in zmeden pogled, ne da bi vedel, da bo desetletja kasneje prav na pogrebu svojega idola prebral ganljiv nekrolog.
V srednji šoli v Danvillu je hitro ugotovil, da je humor njegovo najmočnejše orožje. Čeprav je resno razmišljal o tem, da bi postal duhovnik, mu je učiteljica dala nasvet, ki mu je spremenil življenje: »Dick, za božjo voljo, nikar!. Preveč se zabavaš, ko nastopaš.« In imela je prav.
Ko je druga svetovna vojna dosegla svoj vrhunec, je Dick, tako kot večina fantov njegove generacije, želel služiti domovini. 1944, še preden je končal srednjo šolo, se je prijavil v ameriške letalske sile z željo, da bi postal bojni pilot. A usoda – in njegova telesna konstitucija – sta imeli drugačne načrte. Bil je prelahek in preveč »gumijast« za stroge fizične zahteve pilotov. Namesto v pilotsko kabino so ga posadili pred mikrofon.
Postal je radijski napovedovalec in zabavljač v enotah za posebne namene.. Tam, v vojaških bazah, kjer je organiziral predstave, pel in zbijal šale, je dokončno spoznal svojo pravo poslanstvo. Ugotovil je, da lahko ljudem služi in jim pomaga prebroditi najtežje trenutke preprosto tako, da jih nasmeji.
Prvi koraki na odru in Vesela mutca
Po vojni se je Dick vrnil v Danville z velikimi sanjami in praznimi žepi. Sprva je poskusil po konvencionalni poti – s prijateljem sta odprla oglaševalsko agencijo. A kot se je kasneje pošalil, »posel ni propadel, ker ne bi imela talentov, ampak ker nisva imela strank«. Agencija je zaprla vrata po manj kot letu dni, kar se je izkazalo za srečo v nesreči. Dick je bil prisiljen iskati delo drugje.
Njegov prvi pravi preboj v svet šovbiznisa se je zgodil, ko je združil moči s Philom Ericksonom. Skupaj sta ustvarila komični duo, imenovan The Merry Mutes (Veseli mutci). Njun nastop je bil za tiste čase inovativen: nista govorila, temveč sta s pantomimo spremljala predvajane gramofonske plošče, pri čemer sta ustvarjala histerično smešne situacije. Turneje po nočnih klubih zahodne obale so bile naporne, a so za Dicka predstavljale neprecenljivo šolo fizične komedije. Tam je izpilil svojo sposobnost, da pove zgodbo brez ene same besede.
V tem obdobju, leta 1948, se je zgodila tudi ena bolj nenavadnih anekdot njegovega življenja. S svojo srednješolsko ljubeznijo Margie Willett se je želel poročiti, a nista imela denarja za poroko. Rešitev? Prijavila sta se v radijsko oddajo Bride and Groom (Nevesta in ženin). Poročila sta se v živo pred milijoni poslušalcev, v zameno pa jima je producent plačal poročno potovanje in jima podaril gospodinjske aparate.
Leta so tekla, Dick pa se je počasi prebijal od radijskega DJ-ja do televizijskega voditelja lokalnih oddaj. Njegova sproščenost pred kamero je bila očitna, a veliki oder je še vedno čakal. Prelomnica se je zgodila leta 1960, ko je odšel v New York na avdicijo za muzikal Bye Bye Birdie.
Dobil je vlogo Alberta Petersona in na odru zažarel ob legendarni Chiti Rivera. Njegova izvedba pesmi Put on a Happy Face je postala takojšnja klasika. Leta 1961 je za vlogo prejel prestižno nagrado tony. A še pomembneje – v občinstvu je nekega večera sedel Carl Reiner, genialni komik in pisec, ki je ravno takrat iskal glavnega igralca za svoj novi televizijski projekt.
Kralj televizije: The Dick Van Dyke Show
Ko je Carl Reiner leta 1961 potrkal na vrata Dicka Van Dyka, je imel v rokah scenarij za serijo, ki je že enkrat propadla. Pilotna epizoda, v kateri je glavno vlogo igral kar Reiner sam, ni prepričala televizijskih mrež. A Reiner je vedel, da težava ni v scenariju, ampak v igralcu. Potreboval je nekoga bolj dinamičnega, bolj »vsesplošno ameriškega«. Dick Van Dyke je bil popolna izbira za vlogo Roba Petrieja, glavnega pisca za izmišljeno komično oddajo The Alan Brady Show.
Tako se je rodil The Dick Van Dyke Show, serija, ki ni le zabavala, ampak je na novo definirala žanr situacijske komedije. Do takrat so bili televizijski očetje pogosto prikazani kot modri, a nekoliko odmaknjeni patriarhi, ali pa popolni nerodneži. Rob Petrie je bil nekaj novega: bil je uspešen v službi, domač v predmestju New Rochella, a hkrati ranljiv, nevrotičen in neverjetno fizično spreten.
Ključ do nesmrtnosti serije je bila tudi kemija, ki jo je ustvaril s svojo televizijsko ženo. Za vlogo Laure Petrie so izbrali takrat komaj 24-letno Mary Tyler Moore, ki je do takrat nastopala le v manjših vlogah. Čeprav je bil Dick 11 let starejši, je med njima preskočila iskrica, ki je bila tako močna, da je večina ameriške javnosti vrsto let verjela, da sta poročena tudi v resničnem življenju. Bila sta prvi televizijski par, ki je deloval enakopravno, moderno in predvsem – seksi.
Dickova genialnost je najbolj sijala v fizični komediji. Uvodna špica, v kateri vstopi v dnevno sobo in se spotakne ob otoman (podstavek za noge), je postala ena najbolj prepoznavnih sekvenc v zgodovini televizije. Zanimivo je, da so posneli dve verziji: v eni pade, v drugi se elegantno izogne.
Serija je bila velikanska uspešnica. Dick Van Dyke je za svojo vlogo prejel tri zaporedne emmyje za najboljšega igralca v komediji. Vseeno so se ustvarjalci po petih sezonah in 158 epizodah odločili za takrat nezaslišan korak: končali so jo na vrhuncu, dokler je bila še sveža in kvaliteta scenarijev brezhibna. The Dick Van Dyke Show se še danes vrti na televizijskih postajah po vsem svetu in ostaja zlati standard, po katerem se merijo vsi sodobni »sitkomi«.
Filmska magija: Mary Poppins in Čudežni avtomobil
Medtem ko je The Dick Van Dyke Show še vedno kraljeval na TV, je Hollywood potrkal s ponudbo - osebno ga je poklical Walt Disney. Iskal je nekoga, ki bi bil kos Julie Andrews v svojem najambicioznejšem projektu doslej – filmski priredbi knjige Mary Poppins (1964). Dick je sprejel vlogo Berta, vsestranskega uličnega umetnika in dimnikarja, ne da bi vedel, da bo s tem postal nesmrten.
Film je bil senzacija in je prejel kar pet oskarjev. Dickova energija v pesmih, kot sta Step in Time in Supercalifragilisticexpialidocious, je bila nalezljiva. Njegov ples s pingvini je še danes eden vrhuncev animirano-igrane produkcije. Vendar pa vloga Berta nosi s seboj tudi manj laskav sloves. Njegov poskus posnemanja londonskega delavskega naglasa se je zapisal v zgodovino kot eden najslabših filmskih naglasov vseh časov. Dick se je o tem kasneje večkrat pošalil: »Moj trener za dialekt je bil Irec, ki prav tako ni znal govoriti. Nihče na snemanju mi ni rekel, da zvenim obupno!«
Manj znano dejstvo, ki kaže na Dickovo neverjetno igralsko širino, je, da v Mary Poppins ni igral le Berta. Želel je igrati tudi starega, zgrbljenega bankirja, gospoda Dawesa starejšega. Walt Disney je sprva nasprotoval, češ da bo maska predraga in da občinstvo ne bo verjelo preobrazbi. Dick je bil tako vztrajen, da je Disneyju ponudil, da vlogo odigra brezplačno. Preobrazba je bila tako popolna, da mnogi gledalci desetletja niso vedeli, da se pod masko tečnega starca skriva isti igralec.
Uspeh Mary Poppins je zabetoniral njegov status družinske ikone. Leta 1968 je sledila še ena kultna uspešnica: Chitty Chitty Bang Bang. Film, ki temelji na knjigi Iana Fleminga (avtorja Jamesa Bonda!), je predstavil Dicka v vlogi ekscentričnega izumitelja Caractacusa Pottsa. Čeprav snemanje ni bilo lahko – Dick je kasneje priznal, da se mu je zdel režiserjev pristop preveč tog – je film postal klasika. Leteči avtomobil, strašni Lovilec otrok in pesem Hushabye Mountain so se vtisnili v kolektivni spomin.
Do konca 60. let je bil Dick Van Dyke na vrhu sveta. Bil je ljubljenec Amerike, filmska zvezda in nagrajeni komik. Zdelo se je, da je njegovo življenje ena sama vesela pesem. A za fasado večnega nasmeška in lahkotnih plesnih korakov so se začeli nabirati temni oblaki, ki so v naslednjem desetletju skoraj uničili njegovo kariero in življenje.
Osebni boji in preobrazba
Sedemdeseta leta so za Dicka Van Dyka prinesla streznitev – v vseh pomenih. Medtem ko je javnost v njem še vedno videla nasmejanega Roba Petrieja ali poskočnega Berta, je Dick zasebno bil bitko z alkoholizmom.
Kot je kasneje priznal v svoji avtobiografiji, je začel piti zaradi hude socialne anksioznosti in sramežljivosti. »Bil sem patološko sramežljiv,« je dejal. »Ko sem spil kozarec ali dva, sem se nenadoma sprostil in lahko komuniciral z ljudmi.« A tisto, kar se je začelo kot socialno mazivo, je sčasoma postalo nuja. Dolga leta je bil »funkcionalni alkoholik«; na snemanja ni nikoli prihajal pijan in njegovo delo ni trpelo, a doma in v duši je tonil.
Leta 1972 se je zgodil prelomni trenutek. Dick Van Dyke je javno priznal svojo odvisnost in se prijavil na zdravljenje. S tem je postal ena prvih velikih zvezd, ki je odkrito spregovorila o alkoholizmu. Svojo izkušnjo je prelil v izjemno vlogo v televizijskem filmu Jutro potem (1974), kjer je igral poslovneža, ki mu alkohol uničuje življenje. Film je bil surov, realističen in daleč od komičnih vlog, ki so ga proslavile. Za svojo pretresljivo igro je prejel nominacijo za emmyja.
Njegov zakon z Margie, s katero sta imela štiri otroke, je začel razpadati. Čeprav sta se uradno ločila šele leta 1984, sta dolga leta živela ločeno. Dick je uteho našel v razmerju z Michelle Triola Marvin, s katero je ostal vse do njene smrti leta 2009.
Karierno so bila 70. in 80. leta čudna. Poskusil je oživiti uspeh svoje prve oddaje s serijo The New Dick Van Dyke Show, a ta ni dosegla stare slave. Hollywood se je spreminjal; prihajali so mlajši, bolj cinični komiki (Saturday Night Live) in zdelo se je, da za staromodni humor Dicka Van Dyka ni več pravega prostora. Igral je v manjših filmih, gostoval v serijah in se posvečal gledališču, a mnogi so ga že odpisali kot zvezdo preteklosti. Niso vedeli, da se Dick Van Dyke – v skladu s svojo življenjsko filozofijo – ne misli ustaviti.
Druga pomlad: Diagnoza umor
Kdor je mislil, da se bo Dick Van Dyke po šestdesetem letu počasi umaknil v pokoj in se posvetil igranju golfa, se je pošteno motil. Devetdeseta leta so mu prinesla nepričakovano renesanso, ki ga je predstavila povsem novi generaciji gledalcev. Vse se je začelo z gostovanjem v seriji Jake and the Fatman, kar je vodilo do serije treh televizijskih filmov in končno do ene njegovih najuspešnejših vlog: dr. Marka Sloana v seriji Diagnoza: umor.
Serija, ki je bila na sporedu med letoma 1993 in 2001, je bila fenomen. Dick je igral dobrosrčnega zdravnika, ki s svojo dedukcijo in šarmom policiji pomaga reševati zapletene umore. A tisto, kar je dalo seriji dušo, je bila resnična družinska vez. Vlogo njegovega sina, detektiva Steva Sloana, je igral njegov pravi sin, Barry Van Dyke.
Gledalci so oboževali njuno naravno kemijo; njuni prepiri in zbadanja na ekranu niso bili le igra, ampak odsev pristne ljubezni med očetom in sinom. Diagnoza umor je trajala osem sezon in dosegla svetovni uspeh. Leta 1998 ga je podjetje Walt Disney upravičeno imenovalo za »Disneyjevo legendo«.
Vendar pa se je njegovo zasebno življenje v novem tisočletju soočilo s težko preizkušnjo. Leta 2009 je po dolgem boju z rakom umrla njegova dolgoletna partnerica Michelle Triola Marvin, s katero je preživel več kot 30 let. Dick je bil pri 84 letih zlomljen in osamljen.
A življenje je imelo zanj pripravljen še en filmski zasuk. Na podelitvi nagrad SAG (Screen Actors Guild) je spoznal Arlene Silver, nadvse simpatično vizažistko. Bila je 46 let mlajša od njega. Kar se je začelo kot prijateljstvo, je preraslo v globoko naklonjenost. »Ona me ohranja pri življenju,« je večkrat dejal. Kljub starostni razliki sta se leta 2012 poročila. Dick je bil star 86 let, Arlene 40.
Ta zveza je v Dicka vbrizgala novo energijo. Začel je snemati videospote, plesati v trgovinah in se pojavljati na družbenih omrežjih. Arlene ni postala le njegova žena, ampak partnerica v zločinu – oziroma partnerica v plesu.
Recept za stoletje smeha
Stoletje Dicka Van Dyka ni le seznam vlog, ampak mozaik trenutkov, ki so nas osrečili. Njegova vitrina z nagradami poka po šivih – pet emmyjev, tony za Bye Bye Birdie, grammy za glasbo v Mary Poppins in priznanje Kennedyjevega centra za prispevek k ameriški kulturi. A njegova največja zapuščina ni v kipcih, temveč v ljudeh.
Njegovi štirje otroci iz zakona z Margie Willett – Christian, Barry, Stacy in Carrie Beth – so vsi tako ali drugače stopili po očetovih stopinjah in se preizkusili v svetu zabave, tradicijo pa nadaljujejo tudi njegovi vnuki (med njimi igralec Shane Van Dyke). Dick je bil vedno, kljub svoji globalni slavi, najprej in predvsem oče in dedek, ki je znal ločiti blišč Hollywooda od resničnega življenja.
V svoji knjigi Keep Moving piše: »Nehaj se obremenjevati s prihodnostjo. Nehaj se ozirati v preteklost. Bodi tukaj. In pleši.« Tudi pri stotih letih še vedno telovadi v bazenu, poje v svoji dnevni sobi in s svojo ženo Arlene dokazuje, da je radovednost vrelec mladosti.
Je eden zadnjih živečih velikanov zlate dobe Hollywooda. Povezava s časom, ko so bili filmi bolj nedolžni, komedija pa bolj fizična in iskrena. In prav ob svojem stotem letu se je spet pošalil, da ima namen živeti še vrsto let! Vse najboljše, legenda!
