Gre za film, ki je hkrati intimna osebna izpoved in univerzalna zgodba o staranju, spominu ter tihem obračunu z lastnim življenjem. Pogosto velja za enega Bergmanovih najbolj dostopnih filmov in prav zato tudi za odlično izhodišče za vse, ki se z njegovim opusom šele spoznavajo.
Film bo mogoče videti na TV Veseljak Golica v nedeljo, 12. 1.
Pot, ki je veliko več kot le vožnja od točke A do B
V središču zgodbe je ostareli profesor Isak Borg, ki se odpravi na pot v Lund, kjer mu bodo podelili častni doktorat. Z njim potuje snaha Marianne, med potjo pa srečujeta različne sopotnike, ki vsak po svoje razkrivajo delček njegove notranjosti. A ta pot ni zgolj fizična. Je predvsem potovanje vase.
Isaka spremljajo sanje, spomini in vizije. Nekateri so topli in nežni, drugi boleči in neizprosni. V njih se vrača k mladostni ljubezni, k neizrečenim čustvom, zamujenim priložnostim in lastni čustveni zaprtosti. Divje jagode postanejo simbol izgubljene nedolžnosti in trenutkov sreče, ki jih ni mogoče ponoviti, a vseeno zaznamujejo celo življenje.
Film o staranju brez olepševanja, a tudi brez ciničnosti
Bergman se ne izogiba temam, kot so osamljenost, minljivost in strah pred smrtjo, vendar jih obravnava z redko toplino in razumevanjem. Ne gre za kruto sodbo, temveč za tiho opazovanje človeka, ki se ob koncu življenja zave, kako zelo je bil zaprt vase. Sanjski prizori, prazne ulice, soočenja z lastnim odsevom in simbolne podobe smrti niso namenjeni učinku, temveč temu, da gledalec začuti notranje stanje protagonista.
Kljub resnosti film ni pesimističen. V ospredje postavi vprašanje, ali je sprava s samim seboj še mogoča, tudi ko se zdi, da je za marsikaj že prepozno. Bergman namiguje, da se sprememba začne z iskrenim priznanjem lastnih napak in s sprejemanjem bližine drugih.
Igralske interpretacije, ki nosijo film
V vlogi profesorja Isaka Borga nastopi Victor Sjöström, eden pionirjev švedske kinematografije. Njegova umirjena, zadržana, a izjemno človeška igra daje filmu težo in resničnost. Ob njem izstopata tudi Bibi Andersson in Ingrid Thulin, ki s svojima vlogama ponazorita toplino, razumevanje, pa tudi hlad in napetosti med generacijami.
Zakaj Divje jagode delujejo še danes?
Čeprav je film nastal leta 1957, ostaja presenetljivo aktualen. Dotika se vprašanj, s katerimi se prej ali slej sreča vsak: kako gledamo na svojo preteklost, koliko nas zaznamujejo napake, ki jih ne moremo več popraviti, in ali si znamo odpustiti. Film ne ponuja preprostih odgovorov in ne moralizira. Gledalca zgolj povabi k tihemu razmisleku.
Svetovna klasika
Film je ob izidu požel navdušenje kritikov in občinstva ter prejel zlatega medveda na Berlinalu. Sčasoma je postal stalnica na seznamih najboljših filmov vseh časov in pomembno vplival na številne filmske ustvarjalce po svetu. Z njim je Bergman dokončno utrdil svoj položaj enega ključnih avtorjev 20. stoletja.
Divje jagode ni film velikih dogodkov in spektakla. Njegova moč je v tišini, obrazih, spominih in drobnih trenutkih spoznanja. Prav zato ostajajo ena najlepših filmskih meditacij o staranju, življenju in pogumu, da si ob koncu poti vendarle dovolimo iskrenost do sebe.
