Če se ozreva na leto 2014, kakšna se vam je zdela koncertna sezona v Sloveniji – na klubskem in dvoranskem odru?

Klubska koncertna sezona je bila malo manj intenzivna, vsaj sodeč po spletnih informacijah, ki jih redno spremljam za oddajo Drugi val (202). Najbrž je bilo manj subvencij, padla je tudi kupna moč. Morda še večji problem je padec zanimanja mlade publike za nakupe vstopnic manj znanih, a dobrih tujih in domačih bendov; poznavalec Metelkove mi je povedal, da je celo zastonj težko zvabiti ljudi od druženja ob poceni pijači pred klubi v klube na koncert: kot da je vpliv zastonjske konzumacije glasbe, torej skozi YouTube, Bandcamp ipd., vse močnejši, v smislu »ah, bom že videl na YouTubu«. Dvoranska sezona je bila v prvem polletju 'krizna', z izjemo Križank, če sem malo pristranski, v drugem pa po zaslugi avstrijsko-balkanskega velikega igralca, ki je nadomestil bankrotirano zagrebško AdrioEntertainment, kar bogata. A za prihodnje leto je za zdaj najavil le Erosa Ramazzottija. 'Dvignila' se je tudi Kino Šiška.

Je koncertni promotor navdušenec ali igralec stav na velike dobičke in potencialno enako velike izgube? Verjetno pri nas še ni bilo koncertnega promotorja, ki bi res obogatel?

Biti mora nekaj obojega, predvsem pa poznavalec 'scene', trga in seveda poznavalec koncertnega posla. Jaht in zasebnih letal pri nas res ni, se je pa dalo dolgo s tem poslom kar spodobno zaslužiti. A ti časi so s krizo bolj ali manj minili, razen če imaš hudega zasebnega ali javnega sponzorja.

V devetdesetih se je zdelo, da bo Ljubljana postala središče koncertnega dogajanja za področje bivše Jugoslavije. Promotorski velikan Live Nation je po nekaj uspešnih koncertih v Tivoliju doživel hladen tuš z odpovedjo Madonne in se preselil v (večji in tovrstne zabave bolj lačen) Zagreb. Tam je biznis, kot povsod na novih trgih, sprva cvetel, nato si je 'polomil zobe' med letoma 2012 in 2013 s polpraznimi stadioni koncertov Robbieja Williamsa, Bon Jovija, Rogerja Watersa, Depeche Mode, ki so jih preselili v dvorano, in (spet) odpovedjo nastopa Madonne. Live Nation, ki je deloval kot solastnik lokalnega promotorja, se je naglo umaknil z nekajmilijonskimi dolgovi. Posledično so izginili dvoranski koncerti in 'bivša Juga' je vnovič postala periferija. Kako ste vi občutili njihov propad?

Dogajanje v Zagrebu razumem kot potrdilo svoje izkušnje. Še pred fiaskom z Madonno sem se razšel z Live Nation, ki mi je do tedaj zagotovil kar nekaj večjih imen od konca prejšnjega do srede tega desetletja, med drugim so nas obiskali Metallica, Rage Against the Machine, Rammstein, Mark Knopfler in drugi. Če imaš prevelike apetite, ki ti jih povrhu vsiljuje mednarodna korporacija, in ne ravnaš v skladu s svojim 'občutkom', tj. poznavanjem domačih razmer, si polomiš zobe. Sam sem to pravočasno dojel. Ker pa sem ostal v osnovi neodvisen, sem ohranil dovolj stikov z drugimi agencijami, in tako sem le nekaj delal: The Pixies, Kraftwerk, Marilyn Manson, Nick Cave, QOTSA …

Trenutno nekoliko manjša ponudba vnovič gravitira proti Ljubljani. Ali pri velikih agencijah vlada zanimanje, da se naš trg spet vzpostavi, ali gre za brutalno ekonomsko situacijo – plačaj isto kot na Dunaju ali pa koncerta ne bo, ker imamo dovolj ponudb drugje?

Delno vračanje velikih koncertov je posledica 'izpada' Zagreba in manjše kupne moči trgov nekdanje skupne države, Slovenija je za zdaj le malo bliže 'Evropi'. Glede cen velikih imen pa drži – na koncertnem trgu že dolgo pogoje narekujejo 'prodajalci', torej agencije, to pa zato, ker je povpraševanje publike oziroma promotorjev po znanih imenih dosti večje od ponudbe, tj. števila koncertnih datumov na turneji. Če turneja sploh je, kajti zadnje desetletje mnogi znani izvajalci nastopajo skoraj samo po poletnih festivalih, ki so večji, bogatejši … To za manjše trge, in Slovenija je med najmanjšimi, pomeni: vzemi (in krepko plačaj) ali pusti.

Je slaba (Il Divo) in srednje dobra (Michael Buble) prodaja vstopnic, katerih cene so se za dobre sedeže gibale med 99 in 170 evri, kazalec, da ljudje nimajo denarja za obisk, ali je šlo za 'napačno' izbiro izvajalcev? Verjetno bi U2, Rolling Stones ali David Gilmour razprodali Stožice tudi ob takšnih cenah?

Kolikor lahko rečem 'od daleč', je šlo za kombinacijo obeh dejavnikov: Il Divo so že bili pri nas, za Bubleja pa so bile cene res hude. Ampak One Republic so bili pa razprodani … Največja imena, ki jih omenjate, bi 'prenesla' visoko ceno vstopnic, vendar sta tako arena kot stadion vsaj za U2 in Rolling Stones, Lady Gago in podobne izvajalce premajhna.

Pa so ti izvajalci dejansko tako dragi, ali gre za nerazumevanje trga s strani agenta, ki preprodaja koncerte lokalnim promotorjem, ali gre za napačno strategijo lokalnega promotorja v smislu »raje prodam 3000 vstopnic po 120 evrov kot 4500 po 55 evrov«?

Dejansko so dragi in jim je vseeno – Ljubljana, Zagreb, Budva … – cene narekujejo izvajalci oziroma njihov management, ker se vsi zavedajo omenjenega stanja na trgu. Tako da v primeru Bubleja promotor najbrž niti ni imel velike izbire ali pa je hotel preveč zaslužiti …

ŠKUC-evi koncerti tujih izvajalcev (Cave, QOTSA …) so po pravilu najcenejši. Jesenski koncerti v Stožicah so bili po cenah 'evropski', a bo to za vse promotorje srednjeročno tudi dobro, ker se bodo ljudje navadili odšteti 50–70 evrov za ogled uglednega izvajalca, ki koncertira vsakih nekaj let.

O tem pa nekoliko dvomim; srednji sloj je v upadanju, in če bo šlo tako naprej, bo vse težje prepričati publiko o plačevanju visokih cen, sploh ob tolikšni ponudbi virtualne zabave, pa tudi cenejših koncertnih atrakcij z Balkana. 'Padanje' na velika stara zahodna pop/rock imena pa je morda tudi že stvar starejših generacij in novi mladi publiki ne pomeni dosti.

Ena glavnih težav promotorjev so bančne garancije, ki jih praktično več ni, in posledično potreba po večjem začetnem kapitalu. Bi lahko dejali, da organizator za koncert večjega izvajalca v Stožicah potrebuje vsaj sto tisoč ali več evrov začetnega kapitala, saj se bodo karte v predprodaji prodajale počasi, ponudnik kart pa bo izkupiček nakazal šele po dogodku?

To drži predvsem za res velika imena in za nove promotorje, ki morajo s plačilom visokega depozita ob podpisu pogodbe dokazati resnost. Zato pa je tako malo novih promotorjev oziroma se mlajši promotorji, ki so se potrdili v klubih in srednje velikih dvoranah, tako težko prebijejo v 'višjo ligo'.

Dajva za lažjo predstavo razčleniti čisti prihodek od prodane vstopnice po ceni 50 evrov. Koliko po proviziji ponudnika kart, dajatvah Sazasu in IPF-u ter odbitem DDV-ju ostane promotorju za plačilo izvajalca?

Logika vprašanja je žal obrnjena na glavo: izvajalec je prvi, ki mora dobiti svoje, ne glede na finančni rezultat koncerta, sicer bo promotor prišel na mednarodno črno listo in je trajno 'gotof' ter gre lahko samo še češnje prodajat. Zato je bolj pravo vprašanje: koliko tvega promotor in koliko mu za vse delo in tveganje na koncu ostane ob razprodanem koncertu? Pri nas ob vseh stroških, davkih in pravicah zelo malo, če posluje korektno in zakonito.

Kakšna je neka normalna delitev bruto prihodka od prodanih kart?

Koncertni posel je preveč raznovrsten in individualen, da bi lahko govorili o 'normalnosti' ali splošnoveljavnem vzorcu delitve. Za mednarodne koncerte, zlasti velike, pa velja, da dobi izvajalec najmanj 35 pa tja do 50 odstotkov bruto dohodka oziroma do 85 odstotkov neto dohodka po pokritju vseh stroškov. Rolling Stones pa celo 95 odstotkov. Pogajanja praviloma niso mogoča.

V Sloveniji vladajo nenavadne zakonitosti trga. V nasprotju z zahodnim svetom, kjer vstopnice običajno poidejo hitro in se nato 'legalno' pojavijo na sekundarnem trgu za občutno višji znesek, pri nas cveti trg 'polovičnih' cen kart, ki so pogosto smešno nizke. Organizatorji tako 'manjkajoči' prihodek nadomestijo z drago gostinsko ponudbo, izvajalce pa na oder pošljejo pozno, da je izkupiček za točilnim pultom maksimiziran. Kaj pravi Urad za varstvo konkurence? Kakšen je pogled tujih koncertnih agencij na to situacijo?

Ta 'kuponko' ekonomija koncertov velja bolj za 'balkanske' izvajalce in še bolj balkanske promotorje. Je pa to, vsaj za nebalkanske promotorje ex-jugoslovanskih izvajalcev, resna težava, ker uničuje stabilnost, ustvarja nerealna pričakovanja, skratka zavaja publiko.

Promotorji večkrat potožite nad pomanjkanjem konkurence, pravzaprav imate za večje projekte na voljo enega ponudnika prizorišč, enega ponudnika kart, možnosti za sponzorje so osamljena podjetja v panogi (pivovarji) ali oligopolisti (telekomunikacijska podjetja), ki jim ni treba dajati ogromno sredstev za promocijo, saj imajo prevladujoč tržni delež. Je to primerljivo s tujino?

Situacija, ki jo opisujete, je zares eden večjih problemov. Resnih sponzorjev, ki bi koncerte ali festivale podprli z resnimi zneski, kot so to na Hrvaškem podprli pivovarji ali ponudniki mobilne telefonije, pri nas nikoli ni bilo. Sam niti v času debelih krav z velikimi glasbenimi imeni nisem mogel zainteresirati velikih firm. Izjema je bila le ena – Mobitel, pa še ta v močno 'netransparentni' navezi s svojo PR in reklamno agencijo.

Zakaj v Sloveniji nimamo jasno profiliranega rockovskega festivala, na katerem bi lahko nastopala 'up-and-coming' in popularna tuja in domača imena? Metaldays, Punk Rock Holidays in Overjam so po programu jasno profilirani in merijo predvsem na tujo publiko, nimamo pa uveljavljenega mainstream ali alter festivala?

Najprej je tu lokacija – Sotočje je krasno, a pač premajhno, in potem še majhnost lokalnega koncertnega trga. Na Hrvaškem je tudi na festivalu InMusic veliko tujcev, a brez številne domače publike pri takih festivalih 'splošne prakse' ne gre. Plesni žuri na hrvaških plažah, kjer prevladujejo tujci, so pa nekaj popolnoma drugega – tuje agencije imajo ves posel v rokah.

Kaj bi bila rešitev za učinkovitejši slovenski koncertni trg? Združevanje promotorjev in skupni projekt z večjimi podjetji (sponzorji), ki bi delovali usklajeno?

Ja, nekaj kot Centralni komite ali sovjet zveze promotorjev, sponzorjev in dvoran Slovenije ali pa velik zadetek na loteriji … Šalim se, ne poznam rešitve.

Bi bila možna organizacija koncerta skozi množično financiranje (crowdfunding)?

Dvomim. Kolikor vem, se to obnese bolj za trajne projekte, dobrodelnost ipd.

Kakšna so glede na leto 2014 predvidevanja za koncertno sezono 2015?

Zmerno do pretežno oblačno z obilnimi lokalnimi padavinami in vmes kratkimi epizodami lepega vremena.