Boris Kopitar je gotovo najbolj prepoznaven voditelj oddaj z narodno-zabavno glasbo, pa tudi pevec popevk in narodno-zabavnih melodij. Njegovo oddajo Glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem s sovoditeljico Tanjo Žagar si lahko ogledate za Silvestrovo, na radijskih postajah pa je te dni njegova nova skladba Žlahtna je slovenska kri.

Spomnimo se vas tudi iz televizijskih oddaj Videomeh.
Ja, to so bile polurne oddaje ob nedeljah pred kosilom. Spomnim se, ko sem želel posneti prvi nočni Videomeh – ob 30-letnici bratov Avsenik sem želel delati intervju z vsemi Avseniki. Plašno sem poklical Slavkovo ženo Brigito in jo prosil, če ga ona vpraša, če bo prišel v studio. Pa mi je rekla, da je Slavko zelo prijazen in da mi ga bo kar dala na telefon. Od takrat sva zelo dobra znanca, morda lahko rečem, da sva prijatelja. Letos sem ob njegovi 80-letnici z ekipo TV Slovenija naredil oddajo, v kateri je igral klavir – to se le redko zgodi, zaigral je pesem, ki jo je posvetil ženi. Rekel je, da lahko pri osemdesetih letih tudi mrzel Gorenjec izpove svoja vroča čustva … Kar nekaj velikih evropskih televizij ga je prosilo za intervju, pa jim ni uspelo, zato sem bil toliko bolj vesel sodelovanja. On je zame avtoriteta, ki je Slovenija ne bo več imela.
V oddaji vam je povedal tudi, kako je nastala slavna Golica!
Ja, res, ko je tkal nogavice v Tonosi, je imel vmes dvajset minut časa, ravno prav, da mu je prišla melodija, ki jo je napisal na škrnicelj, v katerem je imel malico. (Smeh.) Oddajo bo TV Slovenija ob izteku Slavkovega jubilejnega leta predvajala v torek, 29. decembra ob 21. uri na prvem programu. Slavko je velik človek, zelo prijazen. Zelo dobro sva se ujela.
Kako je vas zaneslo v narodno-zabavne vode?
Jaz sem doma z dežele, iz Ihana. Moja mama Milka – žal se je letos pri šestinosemdesetih poslovila s tega sveta – me je vedno vozila na kolesu. In jaz sem ves čas pel. Mama je vedno poslušala Četrtkove večere – rasel sem s tem. Če hočemo, da bodo naši vnuki še peli slovenske pesmi, je treba že mlade navaditi na to domačo glasbo – da jo bodo imeli radi. Ta glasba mi je ostala. Ko sem bil pri Kovinarjih, smo takoj igrali nove Avsenikove pesmi, ko so bile še čisto sveže. In tako me ta glasba spremlja že vse življenje.
V bistvu ste sinonim za narodno-zabavno glasbo: vodili ste oddajo Vsakdanjik in praznik, potem vas nekaj časa ni bilo, vrnili ste se kar dvakrat! Zdaj imate oddajo Glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem.
Ja, jaz sem kot Lassie – stalno se vračam! (Smeh.) Vmes so mi res že rekli, da sem prestar, zdaj sem se očitno pomladil (smeh). Glasbeni spomini bodo šli že v četrto sezono, ker ljudje tako hočejo, tudi arhiva še ne bo zmanjkalo. Čeprav je veliko arhiva zbrisanega, presnetega … Moram pa pohvaliti ljudi iz televizijske dokumentacije, ki izbrskajo za gledalce marsikaj, za kar mislimo, da je že izgubljeno. Brez njih bi izgubil voljo.
Kako ste se za silvestrski Videomeh spomnil na Tanjo Žagar?
Lani sem oddajo vodil s Saško Lendero, ki je že vodila takšne oddaje, skupaj sva tudi zapela. Letos smo razmišljali: ali naj ima voditeljica velike prsi, naj bo zelo znana ali naj ima še kakšne druge kvalitete? Predlagal sem Tanjo Žagar, ker je posnela tudi narodno-zabavno pesem, ker je velika pozitivka, en tak vražiček – tudi med oddajo mi je nastavila nekaj min, no, bolj minic. Včasih je kaj rekla mimo scenarija. Navihana je. Ampak ravno zato je bilo luštno. Pa še plesala sva – ona izvrstno, jaz pa bolj tako … tako! (Smeh.)

Celoten intervju z Borisom Kopitarjem si lahko preberete v 52. številki revije Stop.