Fejmič, kralj flamingov in vsestranski ustvarjalec zabavnih medijskih vsebin Žan Papič ter vsestranska ustvarjalka in priljubljena voditeljica Melani Mekicar bosta v novi romantični komediji Sam prjatla razkrivala, kaj se zgodi, ko se iskrice med fantom in dekletom spremenijo v nekaj bolj resnega, čeprav se tudi med zvoki poročne koračnice še vedno prepričujeta, da ni tako.
Kolikokrat sta za koga slišala, da je z nekom samo prijatelj, pa sta vedela, da sta več od tega?
Žan: Zdi se mi, da jih veliko to govori na začetku druženja, ker res ne veš, ali bo uspelo ali ne, in je bolj varno govoriti, da si prijatelj kot »nekaj več«.
Melani: Vsakič, ko je kdorkoli izmed mojih prijateljev začel »druženje« s kom novim. Torej velikokrat.
Zakaj se ljudje tako bojimo priznati resnico?
Žan: Mislim, da ne gre toliko za resnico kot za strah pred neuspehom zveze. Na začetku je zveza rahla in ranljiva.
Melani: Če bi poznala odgovor, bi z veseljem odgovorila. Pri stvareh, kot je ljubezen, meni ni težko priznati resnice, ker grem pri teh zadevah na vse ali nič. To se mi je vedno zdelo lažje – da vem, pri čem sem, in ne živim v tistih groznih vicah, ko se sprašujem, ali je to »ja ali ne«.
Kolikokrat sta sama komu rekla, da bi bila z njim raje samo prijatelja kot kaj več?
Žan: Na koncu zveze. Ali če nisem hotel »nečesa več« s prijateljico. Nimam teh težav, da bi bil blazno zaželen in bi moram prijateljice odslavljati.
Melani: Verjetno nekajkrat v srednji šoli. Zdaj pa že tako vedo, da so ta vrata že nekaj časa zaprta. (smeh)
Žan, kako kaj kaže pri vas na ljubezenskem področju?
Žan: Prav katastrofalno, priznam. Ne gre mi.
Sta sicer bolj stara šola ali generacija Tinderja?
Žan: Jaz sem dal oboje skozi. Kar naenkrat sem postal Tinder generacija.
Melani: Zagotovo stara šola. Večni romantik, pač …
Kakšne kvalitete so vama pomembne pri partnerju oziroma partnerici?
Žan: Za začetek, da je. Da obstaja. Potem pa čisto običajne – da je prijazna, spoštljiva, vedoželjna in pozitivna.
Melani: Spoštljiv, iskren. In da me za začetek nasmeji. Ali v kratkem: Marko.
Vaju bomo kmalu skupaj gledali v romantični komediji Sam prjatla. Žan, kako to, da ste se za predstavo odločil angažirati ravno Melani?
Žan: Zdelo se mi je, da lahko od deklet, o katerih sem razmišljal kot o soigralki, ponudi največ. Zelo je profesionalna, torej dojemljiva, prožna in delavna. Tega, da je izjemno lepa, sploh nisem opazil. (smeh)
Kako sta se ujela na vajah?
Žan: Pri besedilu je zelo pomagal Igor Bračič (tudi član dueta Slon in Sadež, scenarist Radia Ga - Ga in član ekipe TV-oddaje Kaj dogaja; op. p.), potem pa smo še skupaj komentirali in se pogovarjali, kaj ja in kaj ne, tako da je že sam tekst kot osnova dober. Z Melani se poznava že dolgo, tako da nama je jasno, kaj je besedilo. Že po branju smo videli, da delujeva v dialogu.
Melani: Mislim, da se že dovolj dolgo in dovolj dobro poznava, da sva drug z drugim zelo sproščena. Ni nama problem drugega kritizirati ali pohvaliti. Vedno pa se imamo res »fajn«.
Predstave sicer še nisem videla, sklepam pa, da je vmes tudi kakšen intimen prizor. Kako vama ga je bilo odigrati na začetku; vama je bilo nerodno, se je ob tem zgodila tudi kakšna zabavna anekdota?
Žan: Pravzaprav ni nobenega zares fizično intimnega prizora, so pa pogovori zelo intimni v čustvenem smislu. Proti koncu je v eni izmed debat en stavek, s katerim je imela Melani kar precej težav, in na ta račun smo se pošteno nasmejali. Nikakor ji ni šel z jezika. No, tudi prvi stavek ji ni bil ravno lahek. Lahko bi rekli, da ima Melani dva najtežja stavka – z enim odpre in z drugim zaključi predstavo. Vse niti ima v svojih rokah.
Melani: Zdaj, ko si to rekel, pa res ... Sploh nisem pomislila. Hvala, Žan, brez pritiska …
Sta med študijem drug o drugem spoznala kaj novega?
Žan: Samo potrdilo se mi je, da je Melani poleg talenta tudi zelo delavna, da ima voljo postajati boljša, in s tem tudi meni ogromno pomaga. Z ljudmi, ki so proaktivni, je res veliko lažje delati. Hkrati pa pride do določenih dilem in pogovorov, ki izboljšujejo tako predstavo kot odnos – in ne nazadnje tudi človeka samega.
Melani: Vse, kar je rekel Žan. Lepo smo se zbližali v tem procesu, ki je sicer dinamičen, a zabaven.
Kadarkoli vidim naslov predstave, mi gre po glavi pesem skupine Big Foot Mama Sam' prjatla. Je del predstave? Je ime dobila po njej ali gre zgolj za naključje?
Žan: Ime je predlagal Igor. Sprva smo se želeli od pesmi čim bolj oddaljiti, a na koncu nismo mogli prezreti dejstva, da prav vsem najprej pride na misel ravno ta pesem. Alen Steržaj, avtor glasbe in besedila, je potem dovolil njeno uporabo. Igor pa si seveda ni mogel pomagati in je napisal nov tekst, ustvarjen posebej za to predstavo. Vse skupaj smo nato posneli v studiu pri Robertu Petanu.
Kakšni glasbi zasebno najraje prisluhneta? Se vajin glasbeni okus spreminja glede na letni čas?
Žan: Jaz sem ljubitelj glasbe Barryja Whita ali recimo Gregoryja Porterja, da o disko glasbi, kot je Boney M., sploh ne govorim. Rad si vrtim tudi slovensko glasbo.
Melani: Moj glasbeni okus sega od Taylor Swift do »fotrovskega rocka«, vmes pa je tudi veliko slovenske glasbe.
Zdaj smo že globoko zakorakali v jesen. Vama je ljuba ali komaj čakata, da spet pride poletje?
Žan: V vsakem letnem času najdem nekaj lepega, v čemer uživam. Jesen je čas za melanholijo in prijatelje.
Melani: Sončni jesenski dnevi so nekaj najlepšega. Bo pa ta jesen veliko bolj zabavna ravno zaradi predstav.
