Gre za melodije, ki so osvojile srca milijonov, in za zgodbo, ki jo z veliko mero odgovornosti in ponosa zdaj nadaljuje vnuk Slavka Avsenika, Sašo. S svojim ansamblom napoveduje svoj največji projekt do zdaj. Dvajsetega decembra bo sicer že tradicionalni koncert Zimska pravljica prvič zazvenel v ljubljanski Areni Stožice.
Odgovornost priimka Avsenik
Sašo Avsenik je skupaj z Ansamblom Saša Avsenika nosilec dragocene glasbene dediščine, ki jo je Slovencem zapustil njegov dedek, legendarni Slavko Avsenik. »Odgovornosti svojega priimka se na začetku svoje glasbene poti nisem zavedal, saj smo bili ljubiteljski ansambel. Z leti se je to seveda spremenilo. Naše občinstvo je vedno večje, poslušajo nas različne generacije in zato je tudi odgovornost vedno večja. Ljudem moramo ponuditi kakovost in jim na koncertu približati oziroma utrditi ljubezen do Avsenikove glasbe. Potruditi se moramo, da jih bodo na ta priimek tudi v prihodnosti vezali lepi spomini,« pove Sašo, ki se dobro spominja časov, ko si je atovo glasbo vrtel še na kasete. »Zdaj, ko ne samo poslušam, ampak Avsenikovo glasbo tudi izvajam, me obda kopica spominov. Ta glasba se mi je od nekdaj zdela zabavna, vedno me napolni z energijo in spravi v dobro voljo. Kot izvajalec pa lahko rečem, da je potrebno veliko truda, veliko discipline in želje, da lahko kot glasbenik to energijo, ki jo ta glasba nosi v sebi, predaš naprej. Šele ko sem začel nastopati s svojim ansamblom, sem se začel zavedati, kako so se morali včasih potruditi, da so Avsenikovo glasbo zasidrali v svet.«
Lani 15. obletnica
Po 16 letih ustvarjanja lahko mirno zapišemo, da Sašo upravičuje nasledstvo svojega dedka na harmoniki. »Izkušnje smo nabirali skozi leta, ob tem pa smo prejeli tudi dragocene napotke od starega očeta Slavka. Njegov najpomembnejši nasvet je bil, da moraš vedno upoštevati profesorja, ki je v našem primeru občinstvo. To nam je bilo vedno vodilo. Sčasoma smo se naučili, kaj poslušalci cenijo, in tako smo oblikovali svoj glasbeni jaz. Naša hrbtenica temelji na narodni noši in tradicionalnem zvoku, hkrati si upamo ustvarjati novo glasbo ter pisati lastne pesmi. Od ljudi smo se naučili, da pričakujejo kakovosten zvok in prvovrstno narodnozabavno glasbo. Ne preveč komercialno, a vseeno takšno, ki najde pot med poslušalce. V Tivoliju se nismo osredotočili na spektakel v smislu pogostih menjav scene in oblek. Namesto tega smo na oder postavili 23-članski orkester in 17-članski zbor. Dodali smo godala, harfo in zvončke, da bi pričarali resnično mogočen zven,« pripoveduje Sašo Avsenik, ki na vprašanje, kaj bodo ponudili v Stožicah, odgovori: »Stožice so velik izziv, kar zadeva zvok in akustiko v dvorani, zato bodo prav s tega vidika tehnične priprave morda nekoliko bolj zapletene. Tudi tukaj koncerta ne bomo gradili na znanih glasbenih gostih, temveč bomo znova sestavili orkester in pevski zbor. Na odru se nam bosta pridružila še moj oče Gregor in sestra Monika. Ne bo pa to kopija koncerta v Tivoliju, saj bomo Stožice nadgradili. Želimo si, da bi Arena Stožice v en glas zapela Slovenija, od kod lepote tvoje. Želimo se povezati z občinstvom ter mu kljub veliki dvorani ponuditi domačnost in doživetje. To bo glasbeno, slovensko, tradicionalno, hkrati pa mladostniško obarvan koncert.«
