Dvajsetega marca bo ob 21.10 na prvem programu TV Slovenija premiero doživel film V odmevu nekega stranišča scenarista in režiserja Matevža Breclja. Gre za dokumentarno zgodbo o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene.
Zakaj ste se lotili ravno Tomaža Pengova?
Tomaž Pengov je poet, ki je k zvočni podobi sveta prispeval novo dimenzijo. Ne le z Odpotovanji, prvencem, ki sem ga v dokumentarcu razstavil na prafaktorje in jih sestavil v sočno zgodbo, sestavljeno iz arhivskih posnetkov, pričevanj, fotografij, dokumentov, predmetov in seveda glasbe. Tudi s poznejšimi albumi. Nikdar pa ni sprejemal kompromisov, ne z drugimi ne s seboj.
Kdaj ste prvič slišali zanj?
Doma smo od nekdaj potovali po glasbenih krajinah. To še vedno počnemo.
Kaj po vašem mnenju dela album Odpotovanja tako presežen?
To je album, posnet na stranišču stanovanja na Prešernovi 1, kjer je 23-letni Pengov živel s starši. Gre za skoraj naključni izdelek skupine prijateljic in prijateljev, študentk in študentov »flower power« generacije, ki nosi posebno zvočno, vsebinsko in estetsko vrednost. Oče projekta Milan Dekleva, pevka Bogdana Herman, fotograf Janez Brecelj in še kdo, ki je prepoznal izjemnost nastajajočega Pengovovega pesniškega in glasbenega izraza, so ga k snemanju skoraj prisilili. Poiskali so še amaterskega snemalca Aca Razbornika in Janeza Kralla, ki je prevzel naloge producenta. Skupaj s Pengovom so tisto pomlad 1973 vztrajali, dokler plošča ni bila posneta. Nihče od njih ni imel nikakršnih izkušenj z nastajanjem glasbenega albuma niti s šovbiznisom nasploh. Ideja, da se potopim globoko v vse okoliščine tega projekta, v odmev tega stranišča, se je tako zdela več kot zanimiva. Odpotovanja pa, tiha, kot so, ostajajo nekaj najsilovitejšega, kar sem kadarkoli slišal.
Ste Pengova tudi osebno poznali?
Sem, dobro.
Koliko pa ste ga spoznali skozi dokumentarni film V odmevu nekega stranišča?
Tako Pengov kot Odpotovanja so vse od izida leta 1974 oviti v tančice skrivnostnosti. Plošča je za nameček zelo redka in draga, saj je sprva izšlo manj kot dva tisoč izvodov. Osnovno zgodbo sem torej poznal, a jo v filmu ljudje, ki so pri njej sodelovali, čudovito osvetlijo z različnih zornih kotov. Eno od presenečenj, ki jih skriva dokumentarec, so ekskluzivni videoposnetki intervjuja, ki ga je s Pengovom pri njem doma opravil ljubljanski Šodr teater leta 2009.
Po čem si boste najbolj zapomnili snemanje?
Po obširnem iskanju materialnih virov in po tem, koliko najrazličnejših ljudi je pomagalo. Lado Jakša je dal na voljo svojo ambientalno glasbo, Kamila Volčanšek fotografije Kostje Gatnika, svoje arhive so nam odprli tudi Janez Brecelj, Metka Zupančič, Matjaž Razbornik in Gregor Bauman. Zbiralec plošč Davor Kastelec je prispeval vabilo na promocijski koncert, ki ga je odkril v ovitku Odpotovanj, nekdaj last Bojana Adamiča. Matjaž Premelč je imel shranjen članek iz revije Stop. Zares veliko delo sta opravila grafik Matej Briški in arhivistka Jana Brumec Erjavc.
Se vam je na snemanju zgodila kakšna posebno zanimiva, zabavna oziroma nenavadna anekdota?
O snemanju tega dokumentarca bi lahko posnel nor dokumentarec. Nikdar denimo nisem še nikogar klical s prošnjo, ali lahko posnamemo njegov WC. V katerem stanovanju so živeli Pengovi, smo izvedeli od legendarne ilustratorke Marjance Jemec Božič, njihove sosede na Prešernovi 1. Z nekaj truda sem nato prišel do upravnice stavbe, nato do zdajšnje lastnice in končno najemnice stanovanja. Vrata nam je prijazno odprla, tudi straniščna. Seveda smo posneli tudi druga ključna prizorišča. Vratolomno je bilo pridobivanje posnetkov iz arhiva hrvaške televizije, vsebinsko osupljive pa so bile zavrnitve treh ljudi, ki sem jih prosil za intervjuje.
Na predpremieri filma v Škucu je dvorana pokala po šivih. Vas je to presenetilo?
Odpotovanja pač burijo duhove. Hkrati je založba ZKP RTV Slovenija tam predstavila težko pričakovan restavriran album, ki ga je zelo skrbno pripravila ob njegovi 50-letnici. Škuc ni prav velik, njegova vloga pri nastanku albuma pa je velika.
Predpremiere filma žal ni dočakal Aco Razbornik. Je dokumentarec morda videl prej?
Z njim sem imel intervju drugi snemalni dan. Ko smo se mesece pozneje, prav na 50. obletnico izida albuma, peljali z zadnjega snemanja, pa me je poklical urednik Andraž Pöschl in povedal, da je Aco umrl. Filma tako žal ni videl.
Po kakšnem ključu ste sicer izbirali sogovornike za film?
Nisem želel postavljati spomenika, ampak z vseh strani osvetliti ta LP mit. Petdeset let po nastanku albuma sem hotel tudi mnenja. Bolj ali manj brez načrta sem zato izbral lepo število glasbenic in glasbenikov različnih generacij in zvrsti, ki so spregovorili o glasbi na Odpotovanjih. Na intervjuje se nismo pripravljali, z Muratom sva se na primer dogovorila, da je ploščo poslušal, saj je prej ni poznal. Glasbena pedagoga Jerko Novak in Boštjan Franetič sta spregovorila o tehnikah, Teja Klobčar in Andrej Karoli sta predstavila vidike radijskih glasbenih urednikov, poznavalca glasbenega trga Roman Pavlin in SunnySun pa sta jo umestila v zbirateljski svet. Seveda so tu še Pengovovi prijatelji iz formativnih let. In naključno izbrane Danaje.
Kdo od naših glasbenikov/-ic oziroma njihovih albumov bi si še zaslužil dokumentarni film?
Poznam jih precej in zagotavljam, da vsi.
Čemu pa se trenutno posvečate?
Na Uredništvu oddaj o kulturi na TV Slovenija pripravljamo dokumentarno oddajo ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne.
