V času, ko svet znova drsi proti oboroženim konfliktom, njihova pesem izstopa kot subtilno, a izrazito opozorilo na resničnosti, ki jih pogosto spregledamo, dokler ni prepozno.

Izhajajoč iz preproste, skoraj filmske kitarske melodije so člani skupine ustvarili skladbo, ki združuje intimno pripoved posameznika z univerzalnim občutkom tesnobe pred prihodnostjo. Ne dramatizirajo, temveč zadržano, a izrazito čustveno razpirajo podobe izgubljene nedolžnosti in tihega upanja.

Posebej močno je dejstvo, da so tudi sami mladi fantje – generacija, ki je pogosto tista, ki na koncu zamenja mikrofon ali kitaro za puško. Ko pišejo o vojni, ne pišejo o daljni zgodovini ali tujih deželah, temveč o možnosti, ki morda ni več tako nepredstavljiva. In prav zato njihova pesem ni le umetniški izraz, temveč tudi osebna izjava ...

Koliko časa delujete kot skupina? Kdaj in kje so se Angeli združili?

Uradno delujemo od prvega januarja 2022, vendar smo muziciranje na bobnarjevem podstrešju začeli že nekje poleti leta 2021. S fanti smo se v bend združili ob kozarcu piva v priljubljeni kavarni v ljubljanskih Kosezah.

»Pisanje te pesmi je bilo za nas zelo čustveno, ker se zavedamo, da vojna ni več le zgodovinska lekcija, ampak nekaj, kar se dogaja zdaj – in morda nekoč celo tu. Ko pišeš o nečem tako težkem, se ne moreš distancirati. Vsaka beseda, vsak verz te zadene drugače, še posebej ko pomisliš, da bi to lahko bila zgodba kogarkoli od nas.«

In kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko ste si rekli, da to ni več samo bend – to je naše življenje? Seveda, če se je zgodil? 

Po lanskem aprilskem koncertu v Media centru, kjer smo bili predskupina (»poskupina«) Ribje čorbe. Bil je eden tistih trenutkov, ko se prvič znajdeš na velikem odru, pred ogromnim številom ljudi, z Boro Đorđevićem nekaj korakov stran od sebe, in si rečeš: »'Damn', zakaj ne bi mi tega delali cel 'lajf'«.

Kako se vaša generacija po vašem mnenju razlikuje od prejšnjih – ne samo v glasbi, ampak v tem, kako ustvarjate in kako čutite svet?

Dandanes smo mladi v večini bolj v koraku s časom, kot so bili ljudje včasih. Vidimo lahko novice z vseh zornih kotov in imamo dostop do 95 odstotkov glasbe, ki jo je ustvarilo človeštvo. Vendar pa se je zaradi tega težko izoblikovati v neko edinstveno celoto, ki je originalna in sveža. Zato, ko ustvarjamo, poskušamo pesmi navdihniti z različnimi idejami – vse od diska in klasike do rocka in metala.

Ivan Valtl

Kaj je po vašem mnenju slabše – da je bend prezrt ali da postane preveč komercialen?

Če gledamo zgolj s stališča umetniške integritete, je verjetno slabše, da bend postane preveč komercialen, saj lahko izgubi svojo edinstvenost in prilagodi glasbo zgolj za masovno občinstvo. To privede do tega, da se oddalji od svojih prvotnih oboževalcev in vizije.

Po drugi strani pa biti prezrt pomeni, da bend morda ne dobi zaslužene pozornosti kljub kakovostni glasbi. To lahko vodi v frustracijo in celo v prenehanje ustvarjanja. Veliko odličnih glasbenikov ostane neopaženih, ker se ne prilagodijo tržnim trendom.

Najboljša situacija je verjetno nekje vmes – da bend najde svojo publiko, a ohrani svoj značaj.

Vsak od vas nekaj študira – kaj, kdo? 

Res je, treba imeti »backup«. (smeh) Leon študira finančno matematiko, Jon arhitekturo, Niko medicino, Grega sociologijo, naš vojak Domen pa varstvoslovje.

»Najbolj nas je pretreslo prav to spoznanje – da vojna ne izbira, da v njej največkrat trpijo tisti, ki se sploh niso odločili zanjo. Mladi fantje, ki so še včeraj sanjali, ljubili, gradili svoje življenje, se nenadoma znajdejo v položajih, kjer ni več prostora za sanje. In to ni le zgodba iz učbenikov ali oddaljenih krajev.«

Kako akademska pot vpliva na vaše ustvarjanje – vam znanje odpira nova vrata v razumevanje glasbe ali vas celo kdaj ovira? 

Naša akademska pot vsekakor vpliva na naše ustvarjanje, čeprav ne študiramo glasbe, temveč vsak nekaj svojega. Znanje z različnih področij nam širi obzorja, nam daje nove perspektive in globlji vpogled v teme, o katerih pišemo. Včasih lahko kakšna knjiga, teorija ali zgodovinski dogodek navdihne bolj kot katerakoli pesem. Pri tej skladbi smo se denimo veliko spraševali o cikličnosti zgodovine, o tem, kako se človeštvo vedno znova znajde pred enakimi izzivi – in to je misel, ki jo prinese deloma tudi študij. Po drugi strani lahko preveč razmišljanja ovira spontanost. Ko veliko analiziraš in si navajen akademskega pristopa, se včasih težje prepustiš preprostemu izražanju čustev. Zato se trudimo ohraniti ravnotežje – uporabiti znanje kot navdih, ne pa kot omejitev. V glasbi je iskrenost velikokrat pomembnejša od intelektualne kompleksnosti.

Ali vam akademsko okolje ponuja varen prostor za eksperimentiranje – ali vas kdaj stisne v okvire? Si kljub svojemu akademskemu profilu upate na polno izražati svoj rockerski jaz? 

Zapleteno vprašanje. Kot glasbeniki bi skoraj morali odgovoriti z »na svetu ni okvirov, ki bi nas omejevali«, resnica pa je žal drugačna. Glasbeno tukaj problemov ni, naša glasba navsezadnje ni »problematična« ne glede na žanr, naše pesmi so primerne za širšo javnost. Glede stila in oblačenja pa je druga zgodba; nekateri od nas so stilsko že od časov pred ustanovitvijo benda poskušali »furati svoj stil« in se niso preveč ozirali na okolje, nekateri pa stil na odru in stil v vsakdanjem življenju striktno ločujemo. Kar imamo tukaj skupnega, je to, da se vsi zavedamo, da različni »outfiti« spadajo v različna okolja. V denimo akademskih prostorih verjetno nihče izmed nas ne bo hodil okoli v »fishnetu« (mrežasti majici, op. p.) in podobnih stvareh, ker se to pač ne spodobi. Ne glede na vse je tukaj vendarle treba poudariti, da se igranje v bendu, kakršen je naš, nehote pozna v vsakdanjem življenju in nanj tudi močno vpliva, kar je pri nekaterih izmed nas razvidno sploh v zadnjem letu; odrski »outfiti« podzavestno polzijo v vsakdanje. 

Kako vas gledajo profesorji in kolegi – ste »rock zvezde na faksu« ali »akademiki na odru«? 

Na žalost smo še zmeraj le akademiki na odru ... Je pa veliko profesorjev kljub temu navdušenih nad našim ustvarjanjem, ki ni povezano samo s faksom, veseli so, da počnemo v življenju zraven še nekaj drugega, nekaj, kar nas veseli.

Je bila kdaj odločitev: koncert ali izpit? Kako se je razpletlo in zakaj? 

Ne, vaja ali izpit ja, koncert ali izpit na srečo še ne. Je pa res, da glede na to, kako težko je dobiti koncerte, bi verjetno izbrali koncert pred izpitom.

Navaden sončen dan zveni skoraj ironično v svetu, kjer sončni dnevi pogosto prikrivajo brutalno resničnost vojne. Kako ste zvočno in besedilno gradili ta kontrast med svetlobo in temo?

Naslov Navaden sončen dan res nosi ironičen podton, saj bi si pod njim verjetno predstavljali trenutke, ki so mirni in lepi, ne pa prežeti z bolečino in strahom. Ta kontrast smo želeli poudariti tako v besedilu kot v glasbi. V besedilu sončen dan predstavlja spomin na srečo in ljubezen, ki pa se sooča z grozotami vojne in ločitvijo. Prvi del pesmi je toplejši in nostalgičen, medtem ko pozneje prehaja v temačnejše podobe – streljanje, strah, smrt … Vendarle pa poskušamo v refrenu ponovno vzpostaviti motiv upanja, kjer bi ga morda najmanj pričakovali. Zato Navaden sončen dan ni povsem ironičen, temveč predstavlja upanje, da sonce vendarle ponovno posije, ne glede na težavnost situacije.

V času, ko svet znova polzi v oboroževanje in konflikte, se pesem o »navadnem« fantu zdi skoraj prerokba. Se vam zdi, da umetnost lahko še vedno opozarja, preden je prepozno?

Umetnost ima že od nekdaj moč, da opozarja, prebudi in sproža vprašanja. V času, ko svet znova polzi v konflikte, se pesem o »navadnem« fantu, ki doživlja grozote vojne, res lahko bere kot opozorilo. Morda se zdi, da glas umetnikov danes pogosto preglasi hrup politike in interesov, a verjamemo, da pesmi, knjige, slike in filmi še vedno lahko nagovorijo ljudi na globlji, bolj oseben način.

Ivan Valtl

Naša pesem govori o posamezniku, njegovih občutkih, izgubi in ljubezni – in ravno ta osebna perspektiva je tista, ki lahko prebudi empatijo. Včasih ni dovolj govoriti o vojnah kot geopolitičnih konfliktih, ampak jih moramo pokazati skozi oči tistih, ki jih resnično doživljajo. Če umetnost doseže vsaj enega človeka in ga spodbudi k razmisleku, potem še vedno opravlja svojo vlogo.

»Seveda nas je tudi strah. Nihče ne želi živeti v času, ko so odločitve o miru in vojni zunaj tvojih rok. Ampak prav zato smo čutili potrebo, da to pesem napišemo. Ne zato, ker mislimo, da lahko s pesmijo spremenimo svet – ampak zato, ker ne želimo biti tiho. Če umetnost lahko vsaj malo predrami, spomni, opozori, potem je vredna. In morda je to edino, kar lahko storimo.«

Pesem izhaja iz preproste kitarske melodije, ki vas je spomnila na vojni film. Bi lahko rekli, da je glasba vaš radar za resničnosti, ki še niso postale vidne? 

Joj, v tem primeru upamo, da ne, saj smo zadnji, ki bi si želeli vojno. Poudariti pa moramo, da ne smemo tako v pravi vojni kot v svoji pesmi pozabiti na posameznika in njegovo osebno zgodbo, pa naj bo ta tragična ali ljubezenska; vsak od nas šteje. 

Ljubezen in vojna – dva pola, ki ju pesem subtilno prepleta. Kako ustvarjate ravnovesje, da ne zapadete v patetiko, ampak hkrati ohranite čustveno iskrenost? 

Namesto da bi stvari olepševali ali dramatizirali, smo se osredotočili na intimne, človeške trenutke: dotik roke, solza na pismu, nagelj v slovo ... To so majhne, a močne podobe, ki nosijo globoka čustva, ne da bi jih vsiljevale.

Tudi glasbeno smo sledili temu principu. Namesto velikih orkestracij ali dramatičnih prehodov smo gradili atmosfero postopoma, skozi občutek topline in melanholije, ki se prepleta s tišjo bolečino. Verjamemo, da je včasih tišina ali preprost akord bolj zgovoren kot preveč besed.

Kako ste osebno doživljali ustvarjanje te pesmi v času, ko se vojna ne zdi več oddaljena zgodovina, ampak vse bolj verjetna prihodnost? Vas je kaj pretreslo med pisanjem? Vas je morda tudi nekoliko strah, saj zdi se, da vojna trka na vrata, in vi ste pač mladi fantje … in ti dejansko najbolj nastradajo v krutosti vojn?

Ko je Leon slišal osnovno kitarsko melodijo, ga je spomnila na star vojni film in tudi Niko je ob njegovem predlogu začutil podobno idejo, čeprav bolj z osebnega zornega kota, ki je del slovenske preteklosti. Tako sta navdih črpala bolj iz zgodovinske tematike in se nista naslanjala na moderne konflikte. Seveda sta ob pisanju morala pokazati tudi veliko mero spoštovanja in čustvenega mišljenja, saj se ju je tema med pisanjem zelo dotaknila in sta se počutila, kot da si pišeta lastno zgodbo.