Thin Lizzy so bili ustanovljeni decembra 1969 v Dublinu. Phil Lynott (rojen 20. avgusta 1949 v West Bromwichu v Angliji) in Brian Downey (rojen 27. januarja 1951 v Dublinu) sta se spoznala v šoli v Dublinu v zgodnjih 60-ih. Lynott, ki je odraščal v Dublinu od tretjega leta, se je leta 1963 kot pevec pridružil skupini Black Eagles, Downey pa se jim je pridružil kot bobnar leta 1965. Leta 1967 je Lynott na povabilo basista Brusha Shielsa pridružil skupini Skid Row, kjer se je pridružil tudi »neki« mladi kitarist Gary Moore iz Belfasta. Po neuspešnem televizijskem nastopu junija 1969 je Shiels odpustil Lynotta, a sta ostala v dobrih odnosih. Shiels je v času skupine Lynotta naučil igrati tudi bas kitaro. Lynott je nato z Downeyjem, ki je zapustil svojo skupino Sugar Shack, ustanovil skupino Orphanage.
En pločevinast robot
Konec leta 1969 so Lynotta in Downeyja preko Erica Wrixona, nekdanjega člana skupine Them, spoznali z Ericom Bellom. Bell je bil boljši kitarist kot takratni člani Orphanage, Lynott pa je že obvladal bas kitaro, zato so Bell, Lynott, Downey in Wrixon ustanovili Thin Lizzy. Ime je predlagal Bell, in je povzeto po liku robota Tin Lizzie iz stripa The Dandy, pri čemer so ime prilagodili v Thin Lizzy kot igro na dublinski izgovor besede »thin« (»t'in«). Prvi nastop skupine je bil v šolski dvorani v Cloghranu blizu dublinskega letališča leta 1970, datumi pa se glede na vir razlikujejo - 16., 19. ali 20. februar 1970.
Skupina je takoj pritegnila pozornost irskih glasbenih medijev. Januarja 1970 je revija New Spotlight že napovedala, da bosta Bell in Wrixon del nove skupine. Do začetka februarja so mediji le ugibali o zamudi pri uradni napovedi nove superskupine. Ime Thin Lizzy je bilo javnosti razkrito 18. februarja, Na nekaterih zgodnjih nastopih so bili napačno promovirani kot »Tin Lizzy« ali »Tin Lizzie«.
En uspeh takoj za vogalom
Do konca leta 1970 je skupino pod svoje okrilje vzel menedžer Brian Tuite, ki jih je povezal z založbo Decca Records. Januarja 1971 so odpotovali v London, da bi posneli debitantski album Thin Lizzy, ki je izšel 30. aprila 1971. Album je imel zmeren prodajni uspeh, a se ni uvrstil na britanske lestvice, kljub predvajanju in podpori vplivnih didžejev, kot sta John Peel in Kid Jensen. Wrixon je razočaran zapustil skupino že pred izidom prvega singla The Farmer julija 1970. Marca 1971 se je skupina nato preselila v London, avgusta pa je izšel mali album New Day, ki prav tako ni dosegel komercialnega uspeha.
Kljub slabim prodajnim rezultatom je Decca financirala snemanje drugega albuma, Shades of a Blue Orphanage, ki je izšel marca 1972. Album je vseboval Lynottove osebne anekdote in reference na njegovo življenje v Dublinu, glasbeno pa je bil narejen v keltskem slogu, brez opiranja na trši rock, ki bo pozneje zaznamoval skupino. Tudi ta album se ni uvrstil na lestvice.
En viski v kozarcu
Leta 1972 je skupina dosegla prvi večji uspeh s singlom Whiskey in the Jar, priredbo tradicionalne irske balade. Sprva so pesem posneli kot šalo in jo nameravali uporabiti kot B-stran, a jih je menedžer prepričal, da jo izdajo kot A-stran. Singel je postal velika uspešnica v Veliki Britaniji in na Irskem, dosegel je 6. mesto na britanski lestvici. Skupina je želela preprečiti, da bi jih označili za folk-rock skupino, zato pesem ni bila vključena na njihov tretji album Vagabonds of the Western World (1973), ki je imel bolj rockovski zvok, a še vedno ni dosegel pričakovanega prodajnega uspeha.
Konec leta 1973 je Eric Bell zapustil skupino po koncertu na silvestrovo v Belfastu, kjer je kar med nastopom odšel z odra, kot razlog pa navedel zdravstvene težave zaradi življenjskega sloga skupine. Zamenjal ga je Gary Moore, ki je ostal le nekaj mesecev. Maja 1974 sta se skupini pridružila nova kitarista, Scott Gorham iz Los Angelesa in Brian Robertson iz Škotske, Downey pa se je vrnil po krajšem premoru, ko ga je za turnejo nadomestil Mark Nauseef.
En končno uspešen del zgodbe
Z novo zasedbo Lynott, Gorham, Robertson in Downey je skupina podpisala pogodbo z založbo Vertigo Records. Leta 1974 so izdali album Nightlife, ki je bil bolj prefinjen in eksperimentalen, a ni dosegel večjega uspeha. Naslednji album, Fighting (1975), je bil prvi, ki je nakazal njihov značilen trši rock zvok z dvojnim kitarskim pristopom. Album je dosegel 60. mesto na britanski lestvici.
Preboj je prišel z albumom Jailbreak (1976), ki je izšel 26. marca 1976. Album doživel lep komercialni uspeh v ZDA, kjer je dosegel zlato naklado in je tudi edini album skupine s certifikatom na drugi strani oecana. Singla Jailbreak in The Boys Are Back in Town sta postala veliki uspešnici; slednji je dosegel 12. mesto v ZDA in 8. mesto v Veliki Britaniji ter prejel nagrado NME za najboljši singel leta 1976. Skupina je za produkcijo albuma izbrala Johna Alcocka, ki je snemanje vodil v Ramport Studios v Londonu.
Naslednji album, Johnny the Fox (1976), je bil posnet, ko si je Lynott opomogel od hepatitisa, ki ga je prisilil k prekinitvi turneje za Jailbreak. Album je izšel oktobra 1976 in dosegel 11. mesto na britanski lestvici. Singel Don't Believe a Word je dosegel 12. mesto v Veliki Britaniji in 2. mesto na Irskem. Med snemanjem so se pojavile napetosti med Lynottom in Robertsonom, še posebej glede aranžmaja pesmi Don't Believe a Word. Robertson je bil nezadovoljen, ker je pesem pripisana samo Lynottu, čeprav sta k njej prispevala tudi on in Downey. Album je bil zadnji, na katerem je Robertson nastopal kot polnopravni član, saj so ga po sporih z Lynottom odpustili, nato ponovno sprejeli in nazadnje dokončno odpustili.
Eno obdobje zdrah in še enega Garyja Moora
Leta 1977 je Robertson zaradi poškodbe roke v pretepu v londonskem klubu Speakeasy izpustil ameriško turnejo, zato ga je nadomestil »tisti« Gary Moore. Robertson se je vrnil za snemanje albuma Bad Reputation (1977), kjer je prispeval le na koncu snemanja, večino kitarskih del pa je odigral Gorham. Album je dosegel 4. mesto na britanski lestvici.
Leta 1978 je skupina izdala dvojni živi album Live and Dangerous, posnet v Londonu (1976), Philadelphiji in Torontu (1977), z dodatno produkcijo v Parizu. Album je dosegel 2. mesto na britanski lestvici in se v Veliki Britaniji prodal v več kot pol milijona izvodov. Posnetki so vsebovali studijske overdube (popravke), kar je sprožilo razprave o obsegu le-teh in smiselnosti live albuma. Po izidu albuma je Robertson dokončno zapustil skupino in ustanovil Wild Horses z Jimmyjem Bainom, zamenjal pa ga je – spet Gary Moore.
Ena zlata doba na poti navzdol
Z Moorejem je skupina izdala album Black Rose: A Rock Legend (1979), ki je dosegel 2. mesto na britanski lestvici. Singel Waiting for an Alibi je bil uspešen v Veliki Britaniji in na Irskem. Tudi Moore je julija 1979 zapustil skupino, nadomestil pa ga je (spet »tisti«) Midge Ure (pozneje Ultravox), ki je igral kitaro in klaviature. Za japonsko turnejo konec leta je Ure prešel na klaviature, kitaro pa je igral Dave Flett. Leta 1980 je Urea zamenjal Snowy White, Darren Wharton pa je postal stalni klaviaturist.
Album Chinatown (1980) je dosegel 7. mesto na britanski lestvici, naslednji album Renegade (1981) pa 38. mesto. V tem obdobju so si glasbeniki kar podajali kljuko - White je zapustil skupino septembra 1982, nadomestil ga je John Sykes, ki je igral na zadnjem studijskem albumu pred razpadom skupine, Thunder and Lightning (1983). Album je dosegel 4. mesto na britanski lestvici.
En tak razpad
Thin Lizzy so se razpustili leta 1983 zaradi več dejavnikov. Lynottova odvisnost od heroina in alkohola je močno vplivala na njegovo zdravje in zanesljivost, kar je oteževalo vodenje skupine. Notranje napetosti, pogoste menjave članov, kot so Robertson in Moore ter nesoglasja glede ustvarjalnih odločitev, so povzročali nestabilnost. Komercialni uspeh je po vrhuncu v poznih 1970-ih upadal; album Renegade (1981) je bil manj uspešen, čeprav je Thunder and Lightning (1983) dosegel 4. mesto na britanski lestvici. Neprestane turneje in finančne težave so izčrpale člane, zlasti Lynotta in Gorhama, ki je prav tako imel težave z odvisnostjo. Lynott je tudi želel delati na svojih projektih kot je skupina Grand Slam, kar je zmanjšalo njegov čas za Thin Lizzy. Skupina je zadnjič nastopila 4. septembra 1983 na festivalu Monsters of Rock v Nemčiji, po katerem je Lynott napovedal konec, saj v takšnih okoliščinah niso mogli nadaljevati.
En Lynottov odhod med večne
Phil Lynott, frontman skupine Thin Lizzy, je umrl 4. januarja 1986 v starosti 36 let. Njegova smrt je bila posledica srčnega popuščanja in pljučnice, ki sta bili zapleti dolgotrajne odvisnosti od drog, zlasti heroina, ter alkohola. Na božični dan leta 1985 je Lynott doživel kolaps v svojem domu v Kewu v Londonu, potem ko je bil vpleten v pretirano uživanje alkohola in drog. Njegova mati Philomena ga je našla in poklicala njegovo odtujeno ženo Caroline Crowther, ki je prispela iz Batha, oddaljenega približno 160 kilometrov, da bi mu pomagala. Sprva so ga odpeljali v specializirano kliniko za odvisnosti Clouds House blizu Shaftesburyja, kjer pa so zdravniki zaradi njegovega resnega stanja priporočili takojšnjo premestitev v bolnišnico.
V bolnišnici so Lynottu diagnosticirali sepso (zastrupitev krvi), poškodbe ledvic in jeter ter notranje abscese, ki so bili posledica let heroinske odvisnosti. Čeprav je za kratek čas prišel k zavesti in lahko govoril z materjo, se je njegovo stanje poslabšalo. Do začetka januarja 1986 so ga priključili na ventilator, da bi mu pomagali pri dihanju, in ga premestili na oddelek za intenzivno nego. Kljub prizadevanjem zdravnikov je 4. januarja 1986 podlegel zapletom, uradni vzrok smrti pa je bil srčno popuščanje, povezano s pljučnico in sepso, poslabšano zaradi dolgotrajne zlorabe substanc.
Lynottova odvisnost od drog se je stopnjevala v zadnjih letih njegovega življenja, še posebej po razpadu leta 1983 in ločitvi 1984. Njegova solo kariera, vključno z albumoma Solo in Soho (1980) in The Philip Lynott Album (1982), ni dosegla pričakovanega uspeha, kar je prispevalo k njegovemu občutku osamljenosti in nadaljnjemu padanju v odvisnost. Zadnji singel Nineteen, izdan nekaj tednov pred smrtjo, je bil komercialno neuspešen, prav tako pa je bil njegov zadnji koncert na turneji v Španiji označen kot katastrofalen zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Kljub poskusom matere, da bi mu pomagala, Lynott ni sprejel rehabilitacije ali terapije, saj je menil, da je glasba njegova edina oblika terapije.
En drugačen Thin Lizzy
Po Lynottovi smrti leta 1986 so se Thin Lizzy reformirali leta 1996 kot turnejska skupina. Novo zasedbo so sestavljali Scott Gorham, John Sykes (ki je prevzel vokal), basist Marco Mendoza, Brian Downey in Darren Wharton. Tommy Aldridge je zamenjal Downeyja leta 1998, Wharton pa je odšel leta 2001, da bi se osredotočil na svojo skupino Dare. Mendoza in Aldridge sta leta 2003 odšla k Whitesnake, nadomestila sta ju Guy Pratt in Michael Lee, Pratt pa je kmalu zatem zamenjal Randy Gregg. Mendoza se je vrnil leta 2005, Aldridge pa leta 2007. Francesco DiCosmo je zamenjal Mendozo leta 2007. Sykes, DiCosmo in Aldridge so odšli sredi leta 2009, Gorham pa je napovedal, da se bo skupina kmalu vrnila v polni formi.
Leta 2010 je Gorham reformiral Thin Lizzy z Mendozo, Downeyjem, Whartonom, novim kitaristom Vivianom Campbellom in pevcem Rickyjem Warwickom. Leta 2011 je Campbell odšel, zamenjal ga je Damon Johnson. Leta 2012 sta Gorham in Downey sklenila, da ne bosta snemala novega materiala pod imenom Thin Lizzy, zato je bila ustanovljena nova skupina Black Star Riders za turneje in snemanje novih izdaj, kot je njihov debitantski album All Hell Breaks Loose (2013). Thin Lizzy so od takrat pod svojim imenom nastopali le občasno. Najnovejša zasedba iz leta 2019 je vključevala Gorhama, Whartona, Warwicka, Johnsona, bobnarja Scotta Travisa in basista Troya Sandersa. Thin Lizzy še naprej občasno nastopajo, pri čemer se osredotočajo na izvajanje klasičnega materiala. Black Star Riders nadaljujejo s snemanjem in turnejami, medtem ko Thin Lizzy ohranjajo zapuščino Lynottovega dela z občasnimi koncerti.
