Geraldine Sue Page je s svojo izjemno kariero, ki je trajala štiri desetletja, pustila neizbrisen pečat na filmu, gledališču in televiziji. Prejela je številne nagrade, med drugim Oskarja, britansko filmsko nagrado BAFTA, dve nagradi Emmy in dva Zlata globusa, poleg tega pa je bila štirikrat nominirana za nagrado Tony. Kljub izzivom kot je bila črna lista v Hollywoodu v dobi McCarthyja, je postala ena največjih ameriških igralk, znana po svoji intuitivnosti in ustvarjalnosti pri upodabljanju pogosto ranljivih in ekscentričnih likov. Bila je tudi prva igralka, ki je bila kar sedemkrat nominirana za Oskarja, pa ga še ni dobila.
En cilj, ene sanje
Geraldine Page se je rodila 22. novembra 1924 v Kirksvillu v Missouriju očetu Leonu Elwinu Pageu, osteopatskemu zdravniku in materi Edni Pearl Maize Page, gospodinji. Imela je tudi starejšega brata Donalda, družina se je preselila v Chicago, ko je bila Geraldine stara pet let. Že v zgodnjem otroštvu je kazala nagnjenost k umetnosti; želela je postati koncertna pianistka ali vizualna umetnica, a je pri 17 letih odkrila svojo strast do igranja, ko je nastopila v svoji prvi amaterski gledališki predstavi v cerkvenem dramskem krožku. Po končani srednji šoli Englewood High School v Chicagu je od leta 1942 do 1945 študirala na Goodman School of Drama (danes del Univerze DePaul). Kasneje se je preselila v New York, kjer je še sedem let študirala pri Uti Hagen na Herbert Berghof School in pri Leeju Strasbergu v Actors Studiu, kjer je izpopolnila metodo igranja.
Da bi se preživljala, medtem ko je gradila svojo kariero, je opravljala različna dela, vključno z delom receptorke v garderobi, gledališke vratarke, prodajalke, manekenke za spodnje perilo in delavke v tovarni.
Začetki kariere in črna lista
Na odre v New Yorku je prvič stopila 1948 v produkciji Sedem zrcalin naslednja štiri leta nastopala z gledališkimi skupinami, ki niso imele sedeža na Broadwaya in na poletnih matinejah v New Jerseyu. Page je svojo prvo pomembnejšo vlogo dobila leta 1952 v ne-broadwayski produkciji drame Tennesseeja Williamsa Summer and Smoke, ki jo je uveljavila kot obetavno igralko in tudi postavila na zemljevid gledališke scene. Njen filmski prvenec je bil leta 1953 v vesternu Hondo ob Johnu Waynu, za katerega je prejela svojo prvo nominacijo za Oskarja za najboljšo stransko igralko. Vendar je bila v dobi McCarthyja zaradi povezave z Uto Hagen, ki je imela liberalna prepričanja, uvrščena na črno listo v Hollywoodu, kar je pomenilo, da osem let ni dobivala filmskih vlog. V tem obdobju se je vrnila v New York, kjer je igrala v dveh uspešnih predstavah, The Immoralist (1954) in The Rainmaker (1954), ter nadaljevala z delom na televiziji in v gledališču.
Preboj na Broadwayu in Tennessee Williams
Leta 1959 je Page dosegla pomemben uspeh z vlogo v broadwayski produkciji Sweet Bird of Youth Tennesseeja Williamsa, kjer je ob Paulu Newmanu upodobila večjo od življenja, zasvojeno in seksualno poželjivo hollywoodsko legendo Alexandro Del Lago. Za to vlogo je prejela svojo prvo nominacijo za nagrado Tony za najboljšo igralko v drami in Sarah Siddons Award za nastop v Chicagu. Leta 1962 je ponovila vlogo v filmski priredbi iste drame in bila nominirana za Oskarja za najboljšo igralko. Njena interpretacija Williamsovih junakinj je postala legendarna; pogosto je igrala ranljive, čustveno kompleksne like, kar je pritegnilo pohvale kritikov in občinstva.
Page je bila znana po svoji predanosti gledališču. Sama je dejala: »Ne želim biti hollywoodska igralka, ki občasno igra na Broadwayu, ampak broadwayska igralka, ki občasno snema filme.« Njen odnos do igranja je bil globoko intuitiven, kar je bilo razvidno iz njenih nastopov v drugih Williamsovih delih, kot je Summer and Smoke (1961), za katerega je prav tako prejela nominacijo za Oskarja in osvojila Zlati globus za najboljšo igralko v dramskem filmu.
Televizijski uspehi in Emmy
Poleg gledališča in filma je Geraldine Page blestela tudi na televiziji. Med letoma 1966 in 1969 je nastopila v dveh televizijskih produkcijah, temelječih na delih Trumana Capoteja: Božični spomin (1966) za ABC Stage 67 in Obiskovalec na dan zahvalnosti(1968). Za obe vlogi je prejela nagrado Emmy za najboljšo igralko, kar je utrdilo njen status vsestranske umetnice. Leta 1959 je bila nominirana za Emmy za vlogo v epizodi The Old Man serije Playhouse 90, ki je temeljila na delu Williama Faulknerja.
Njeni televizijski nastopi so vključevali tudi gostovanja v serijah, kot so Omnibus, General Electric Theater, Night Gallery, Kojak, Hawaii Five-O in Medical Center ter televizijske filme, kot so Look Homeward, Angel, Something for Joey in Nazi Hunter: The Beate Klarsfeld Story.
Filmska kariera in Oskar
Page je v svoji filmski karieri prejela osem nominacij za Oskarja, kar jo uvršča med najpogosteje nominirane igralke v zgodovini. Poleg že omenjenih nominacij za Hondo (1953), Poletje in dim (1961) in Sladki ptič mladosti (1962) je bila nominirana za vloge v filmih zdaj si velik fant (1966), Pete in Tillie (1972, za najboljšo stransko igralko), Notranjosti (1978) in Papež iz Greenwich Villagea (1984). Njen največji filmski dosežek je bila vloga Carrie Watts v filmu Potovanje v Bountiful (1985), za katero je končno osvojila Oskarja za najboljšo igralko. Film, ki temelji na drami Hortona Footea, prikazuje zgodbo o 60-letni ženski, ki si želi vrniti v rodni kraj. Kritiki so njen nastop označili za izjemen, F. Murray Abraham, ki je podelil nagrado, pa jo je označil za »največjo igralko v angleškem jeziku«.
Med drugimi pomembnimi filmi so Najsrečnejši milijonar (1967), kjer je igrala ob Fredu MacMurrayu, Reševalci (1977), kjer je posodila glas Madame Medusi, in Notranjosti (1978) Woodyja Allena, kjer je upodobila čustveno nestabilno Evo.
Gledališka kariera in nominacije za Tony
Page je bila predana gledališču in je nastopila v 16 broadwayskih predstavah, poleg tega pa še v številnih izven ter regionalnih in repertoarnih produkcijah. Poleg Sweet Bird of Youth (1959) je bila nominirana za nagrado Tony za vloge v predstavah Absurd Person Singular (1975), Agnes of God (1982) in Blithe Spirit (1987). Leta 1979 je bila sprejeta v zaradi svojih dosežkov na odru sprejeta tudi v Dvorano slavnih ameriškega gledališča.
Med njenimi pomembnimi gledališkimi vlogami so bile Lizzy Curry v The Rainmaker (1954), Nina Leeds v Strange Interlude (1963), Olga v Three Sisters (1964) in Mary Todd Lincoln v Look Away (1973) ob Mayi Angelou. Leta 1974 je skupaj s svojim možem Ripom Tornom igrala v produkciji The Little Foxes na Academy Festival Theater v Illinoisu, kjer je njena upodobitev Regine Giddens požela navdušene kritike. Kim Stanley, legendarna igralka, je dejala, da je bila to »morda najboljša predstava«, ki jo je kdaj videla.
Page je bila znana po svoji sposobnosti, da oder uporablja na edinstven način. Igralka Anne Jackson je nekoč dejala: »Uporabljala je oder tako kot nihče drug. Bilo je, kot da igraš tenis z nekom, ki ima 26 rok.«
Dolga pot s še enim velikim igralcem
Geraldine Page je bila poročena dvakrat. Leta 1954 se je poročila z violinistom Alexandrom Schneiderjem, a se je zakon končal z ločitvijo leta 1957. Leta 1963 se je poročila z igralcem Ripom Tornom, s katerim je imela tri otroke: hčerko Angelico in sinova dvojčka Tonyja in Johna. Skupaj sta ustanovila repertoarno gledališče Stock Theater. Njun zakon je bil turbulenten, zlasti zaradi Tornovih zunajzakonskih razmerij, a sta ostala poročena do njene smrti. Torn jo je imenoval »moje srce, moja duša, moja žena« in dejal, da »nikoli nista prenehala biti ljubimca«.
Bila je alergična na sonce, kar je pomenilo, da je lahko njegovi svetlobi izpostavljena le nekaj minut naenkrat, zaradi česar je bilo snemanje filma Hondo v mehiški puščavi pri temperaturah 52 stopinj Celzija zelo zahtevno.
Živeti vlogo
Geraldine Page se je izšolala kot igralka po metodi, in občasno je pri razvijanju svojih interpretacij vlog sodelovala s psihoanalitiki. Nekoč je za Los Angeles Times izjavila: »Če preberem vlogo in začutim, da se z njo lahko povežem, da lahko z njo ganem ljudi, jo bom sprejela, ne glede na njeno velikost. Če pa menim, da z vlogo ne morem ničesar narediti, je ne bom vzela.« V intervjuju leta 1964, po zaključku broadwayske uprizoritve Treh sester, je podrobno razpravljala o svojem pristopu k metodi igranja. Na vprašanje, ali uporablja tehniko čustvenega priklica, je odgovorila: »Nikoli je ne bi izključila. Vendar je ne iščem namensko. Ves moj trud je usmerjen v to, da se sprostim in ohranjam odprta vrata, da je prostor, če se kaj pojavi.«
V času svojega življenja je veljala za cenjeno karakterno igralko. Leta 1986 je o svoji gledališki karieri dejala: »Nekoč sem mislila, da je z otvoritvenim večerom vse delo opravljeno. Zdaj ugotavljam, koliko se lahko naučiš od občinstva.« Igranje je opisala kot »skodelico brez dna« in dodala: »Če bi študirala naslednjih devetdeset let, bi le opraskala površino.«
Smrt in njena zapuščina
Geraldine Page je umrla 13. junija 1987 zaradi srčnega napada v svojem domu na Manhattnu, stara 62 let. V tistem času je nastopala v broadwayski produkciji Blithe Spirit Noëla Cowarda ob Richardu Chamberlainu, za katero je bila nominirana za svojo četrto nagrado Tony. Po njeni smrti je producent predstave Karl Allison na večerni predstavi oznanil njeno smrt. Pogrebna slovesnost je potekala v broadwayskem gledališču, kjer so se ji poklonili igralci, kot so Meryl Streep, Jessica Tandy in Paul Newman. Cvetje sta poslala tudi predsednik Ronald Reagan in prva dama Nancy Reagan.
Page je veljala za eno najpomembnejših igralk 20. stoletja. Njen vpliv je čutiti v njenih natančnih in čustveno bogatih nastopih, ki so navdihnili generacije igralcev, vključno z Meryl Streep in Michelle Pfeiffer. Njeno predanost umetnosti potrjujejo njeni dosežki: nastopila je v 28 filmih, 16 broadwayskih predstavah, številnih televizijskih produkcijah in radijskih igrah. Leta 1983 je soustanovila Mirror Repertory Company, da bi ohranila umetnost repertoarnega gledališča, in delovala kot igralska trenerka na Pelican Theater School v New Yorku.
Njeni kolegi so jo klicali »Gerry« ali »Prva dama ameriškega gledališča«, naziv, ki ga je pred njo nosila Helen Hayes. Geraldine Page je nekoč dejala: »Če poskušaš ubrati bližnjico do 'zvezdništva', boš hitro izkoreninjen.«
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
