Ustanovljena leta 1962 v Londonu, je skupina prešla skozi številne spremembe imen, zasedb in glasbenih smeri, preden je dosegla svetovno slavo. Z več kot 60 hiti na britanskih lestvicah in prek 100 izdanimi singli je Status Quo ena najuspešnejših britanskih skupin vseh časov.
Hm…kako nam je ime?
Skupina Status Quo se je začela oblikovati leta 1962, ko sta se Francis Rossi in Alan Lancaster srečala na srednji šoli v Catfordu v Londonu. Sprva so delovali pod imenom The Paladins, v zasedbi pa so bili poleg Rossija (kitara, vokali) in Lancasterja (bas kitara) še Jess Jaworski (klaviature) in Alan Key (bobni). Skupina je vadila v Jaworskijevi spalnici in igrala priredbe, kot so Apache od The Shadows in Love Me Do od The Beatles. Po nekaj spremembah zasedbe se jim je leta 1963 pridružil bobnar John Coghlan.
V tem obdobju so se preimenovali v The Spectres in začeli nastopati po lokalnih prizoriščih. Leta 1965 so na počitniškem kampu Butlins v Mineheadu spoznali Ricka Parfitta, ki je takrat nastopal kot del kabaretskega tria The Highlights. Parfitt, rojen 12. oktobra 1948 v Wokingu, je že zgodaj pokazal talent za kitaro in petje. Njegov vstop v skupino avgusta 1967 na povabilo menedžerja Pata Barlowa, je bil prelomni trenutek. Istega leta so se preimenovali v Traffic Jam, a so zaradi konflikta z imenom skupine Stevea Winwooda kmalu postali The Status Quo (kasneje skrajšano v Status Quo).
Kaj pa bi igrali?
Leta 1968 je skupina dosegla prvi večji uspeh s singlom Pictures of Matchstick Men, ki ga je napisal Rossi. Pesem je dosegla 7. mesto na britanski lestvici in 12. mesto na ameriški Billboard Hot 100, kar je bil edini večji uspeh skupine v ZDA. Sledil je singel Ice in the Sun, ki je dosegel 8. mesto v Veliki Britaniji. Oba singla sta odražala psihadelični zvok, ki je bil takrat v modi, skupina pa je sprejela tudi ustrezno podobo z živahnimi oblačili in dolgimi lasmi. Njihov debitantski album, Picturesque Matchstickable Messages from the Status Quo (1968), je bil še vedno močno pod vplivom psihadeličnega rocka, a že nakazoval premik k bolj ritmično usmerjenemu zvoku.
Kljub začetnemu uspehu je skupina kmalu opustila psihadelično fazo, saj so ugotovili, da jim bolj ustreza surov, neposreden rock. Leta 1970 je klaviaturist Roy Lynes zapustil skupino, kar je omogočilo, da so se osredotočili na štiričlansko zasedbo, znano kot Frantic Four: Rossi, Parfitt, Lancaster in Coghlan. Ta zasedba je postala sinonim za zlato dobo Status Quo.
Zlata doba boogie rocka
Z albumom Ma Kelly’s Greasy Spoon (1970) je skupina začela razvijati svoj značilen boogie rock zvok, ki je temeljil na preprostih akordih, močnih ritmih in dvojnih kitarskih linijah Rossija in Parfitta. Singel Down the Dustpipe je nakazal novo smer, čeprav še ni dosegel velikega komercialnega uspeha. Pravi preboj je prišel z albumom Piledriver (1972), ki je dosegel 5. mesto na britanski lestvici in Piledriver je skupini prinesel sloves ene vodilnih britanskih rock skupin. Pesmi, kot so Paper Plane in Caroline, so postale stalnice njihovega repertoarja. V sedemdesetih letih so Status Quo izdali serijo uspešnih albumov, vključno s Hello! (1973), Quo (1974), On the Level (1975) in Blue for You (1976). Pesmi, kot so Down Down (edini singel skupine, ki je dosegel 1. mesto na britanski lestvici), Rockin’ All Over the World in Whatever You Want, so postale rock klasike. Njihova podoba – raztrgana jeans oblačila, dolgi lasje in energični nastopi – je ustvarila kultni status med oboževalci, ki se »ljubkovalno« imenujejo Quo Army.
V tem obdobju je skupina dosegla vrhunec priljubljenosti, zlasti v Evropi, na Japonskem, v Avstraliji in Novi Zelandiji. Njihovi koncerti so bili znani po neustavljivi energiji, pogosto pa jih je spremljal tudi harmonikar Bob Young, ki je veljal za »neuradnega petega člana«. Leta 1977 je izšel koncertni album Status Quo Live!, ki je ujel surovo moč njihovih nastopov. Prvi nastop skupine Status Quo v Sloveniji je bil leta 1971 v Hali Tivoli. Koncert je bil tako energičen, da je navdušeno občinstvo celo poškodovalo nekaj stolov, kar je bilo za takratne čase družbene odgovornosti precej nenavadno .
Zdaj se bomo malo kregali
Z začetkom osemdesetih let so se v skupini začele pojavljati napetosti, zlasti med Rossijem in Lancasterjem. Album 1+9+8+2 (1982) je bil zadnji z bobnarjem Petom Kircherjem, ki je nadomestil Coghlana. Leta 1984 je skupina napovedala End of the Road Tour, ki naj bi bil njihov poslovilni koncertni cikel, saj so se člani želeli osredotočiti na studijsko delo. Vendar so se naslednje leto vrnili na oder ob posebni priložnosti, kar je potem tudi močno spremenilo njihovo pot.
Leta 1985 je Lancaster, ki se je medtem preselil v Avstralijo, vložil tožbo, da bi skupini preprečil uporabo imena Status Quo, zaradi česar je prišlo do dodatnih trenj. Januarja 1986 je bil dosežen izvensodni dogovor, ki je Rossiju in Parfittu omogočil nadaljevanje pod imenom Status Quo. Nova člana, basist John Rhino Edwards in bobnar Jeff Rich, sta okrepila zasedbo, ki je izdala album In the Army Now (1986).
Zgodovinski trenutek točno opoldne
Eden najpomembnejših trenutkov v zgodovini Status Quo je bil njihov nastop na Live Aid, 13. julija 1985, na stadionu Wembley v Londonu. Status Quo je bil izbran za otvoritveni nastop tega globalnega dobrodelnega dogodka, ki sta ga organizirala Bob Geldof in Midge Ure, da bi zbrala sredstva za lačne v Etiopiji. Skupina je nastopila ob 12. uri po londonskem času in odprla koncert s tremi pesmimi: Rockin’ All Over the World, Caroline in Don’t Waste My Time. Njihov nastop je bil energičen in je takoj navdušil 72 tisoč ljudi, ki so zraven peli in ploskali.
Live Aid je bil predvajan v živo več sto milijonom gledalcev po vsem svetu, kar je Status Quo prineslo novo raven prepoznavnosti. Njihov nastop je postal ikoničen, pesem Rockin’ All Over the World pa je postala himna dogodka. Rossi in Parfitt sta kasneje priznala, da sta bila zaradi uživanja alkohola in mamil med koncertom nekoliko zmedena, a je nastop kljub temu postal zgodovinski. Live Aid je tudi revitaliziral kariero skupine, saj so se odločili nadaljevati s turnejami in snemanjem, namesto da bi se upokojili, kot so prvotno načrtovali.
Čas za stare prdce
Po Live Aid je Status Quo nadaljeval z izdajanjem albumov in turnejami. Albumi, kot so In the Army Now (1986), Rock ‘til You Drop (1991) in Don’t Stop (1996), so prinesli mešanico izvirnih skladb in priredb, čeprav so nekateri kritiki menili, da niso dosegli kakovosti zgodnjih del. Skupina je ostala priljubljena na koncertnih odrih, leta 1991 pa so postavili poseben rekord. Status Quo je 21. septembra 1991 postavil Guinnessov svetovni rekord, ko so v enem dnevu odigrali štiri koncerte v štirih različnih britanskih mestih – Sheffieldu, Glasgowu, Birminghamu in Londonu – v skupnem času 11 ur in 11 minut. Ta izjemni podvig, znan kot Rock 'til You Drop Day, je bil del promocije istoimenskega albuma. Dogodek je obiskalo okoli 40.000 ljudi, zbrali pa so več kot 200.000 funtov za dobrodelne organizacije, kot sta Nordoff-Robbins Music Therapy Trust in The BRIT School. Koncerti so bili posneti in izdani kot video Rock 'til You Drop – The Live Event.
V devetdesetih in zgodnjih 2000-ih je skupina eksperimentirala z različnimi zvoki, vključno s priredbami, kot sta Don’t Stop (Fleetwood Mac) in Fun, Fun, Fun (The Beach Boys). Leta 2013 in 2014 se je Frantic Four (Rossi, Parfitt, Lancaster, Coghlan) ponovno združil za serijo koncertov, ki so navdušili oboževalce. Skupina je do leta 2015 dosegla več kot 500 tednov na britanskih lestvicah albumov, kar je dosegla le peščica izvajalcev.
V tem obdobju so se spet pojavili v Sloveniji, poleti 2004 so nastopili v Izoli v okviru velikega rock festivala, 2. julija 2008 pa po 37 letih obiskali Ljubljano in do zadnjega kotička napolnili Halo Tivoli.
Smrt Ricka Parfitta in nadaljevanje
Rick Parfitt, ključni član Status Quo, je 24. decembra 2016 zaradi hude okužbe umrl v starosti 68 let v bolnišnici v Marbelli v Španiji. Okužba je bila posledica zapletov po poškodbi rame. Parfitt je bil z skupino skoraj 50 let, prispeval je k nekaterim njihovim največjim hitom, kot so Whatever You Want, Rain in Again and Again. Njegova smrt je bila velik udarec za skupino in oboževalce, saj je bil blontni kuštravec s svojo karizmo, energičnimi nastopi in prepoznavnim ritmičnim kitarističnim slogom nepogrešljiv del Status Quo. Njegov edini solo album, Over and Out, je izšel posthumno leta 2018.
Parfitt je imel zdravstvene težave že pred smrtjo. Leta 1997 so mu naredili štirikratni srčni obvod, junija 2016 pa je preživel infarkt, zaradi česar se je oktobra tega leta, 2 meseca pred smrtjo, odpovedal nadaljnjim turnejam. Njegovo mesto je zasedel kitarist Richie Malone, skupina pa je nadaljevala z nastopi. Francis Rossi je Parfitta opisal kot arhetipsko rock zvezdo, ki je živel življenje na polno, z visoko hitrostjo, glasnostjo in vsemi pripadajočimi tveganji.
Zapuščina in vpliv
Status Quo je s svojo dolgoletno kariero, ki traja že več kot šest desetletij, pustil neizbrisen pečat v rock glasbi. Njihova glasba, ki združuje boogie rock, hard rock in blues, je navdihnila generacije glasbenikov, njihovi nastopi pa so še danes sinonim za energijo in predanost. Skupina je prodala več kot 118 milijonov plošč po vsem svetu in dosegla več kot 60 hitov na britanskih lestvicah, kar jih uvršča med najuspešnejše britanske skupine vseh časov.
Leta 2010 sta bila Rossi in Parfitt odlikovana z Redom britanskega imperija (OBE) za svoje prispevke k glasbi. Njihova vpletenost v dobrodelne projekte, kot sta Band Aid in Live Aid, je dodatno utrdila status glasbenih ikon. Francis Rossi je konec lanskega leta po dolgi turneji (najbližje nam so bili poleti v Avstriji) napovedal, da se Status Quo po trenutni turneji verjetno ne bo vrnil na oder. Letos tako nastopa v solo izvedbi kot Francis Rossi of Status Quo in preigrava njihove legendarne pesmi.
