Štirideset let je trajalo, da je ustvaril svoj prvi album, je na predstavitvi v SiTi Teatru pred družino, prijatelji, stanovskimi kolegi in mediji povedal zvezda večera, Klemen Slakonja. Priznal je tudi, da so se mu izpolnile otroške sanje: »Ravno danes sem videl sestričino objavo, ki me je zelo ganila. Kako je zdaj poslušati ta album – potem ko smo se kot otroci skupaj igrali, da imamo bend. Sanje, ki sem jih mogoče na neki način celo potlačil oziroma si nisem priznal, da si to želim – čeprav je v preteklosti zelo veliko glasbenega butalo ven iz mene, ampak v obliki imitacij. Zdaj sem začutil, da je čas. Že nekaj let čutim, da je čas, da maske odvržem, da mogoče kaj povem tudi iz svoje perspektive.«
S svojo novo skupino je predstavil nekaj novih pesmi z albuma in seveda zapel svojo evrovizijsko uspešnico How much time do we have left. Na željo navdušenega občinstva je zapel tudi svoj venček evrovizijskih zmagovalcev, ki ga je prej odpel v živo le enkrat, na enem od evrovizijskih dogodkov v Londonu.
Album se imenuje Golden Hour, luč sveta bo ugledal 3. junija, nastajal pa je kar dve leti: »Nekako spontano se je zgodil, čeprav sem hodil na izobraževanje o pisanju pesmi. Ampak nisem imel nekega roka, do kdaj moram album končati, samo pisal sem in užival na tej poti. Zdaj, ko sem tukaj, ne morem verjeti, da je zunaj,« je ganjeno povedal Klemen. Na albumu je deset pesmi in uvod, za vse pa je kriva njegova partnerica Mojca Fatur, ki je sicer prav tako igralka. Kot je že znano, je bil njen boj z mielodisplastičnim sindromom, ki predstavlja skupino krvnih rakavih bolezni, navdih za pesem, ki je Klemna popeljala na evrovizijski oder.
Na predstavitvi sta razkrila, da ga je prav ona spodbudila, da se je vpisal v spletno akademijo za pisanje pesmi. »Saj stane samo pet funtov,« mu je takrat dejala. A seveda na koncu ni stalo le pet funtov, saj se je udeležil tudi številnih nadaljevalnih tečajev in posebnega oddiha. »Dvakrat na mesec sem imel klice s svetovno priznanimi glasbenimi ustvarjalci. Košček po košček se je mozaik nekako sestavljal,« je razkril in dodal, da je bilo težko ugotoviti, kakšen je njegov zvok. »Najtežji je bil preklop z imitacij na nekaj, kar je mojega – kaj to je, kako to zveni? Potem so nastajala besedila, ki so bila zelo izpovedna. Zdelo se mi je, da zdajšnja glasba to najbolj podpira. Tukaj ni prostora za neko težko elektroniko, ampak mora biti zelo nežno podprto z vsem skupaj. Kar sem se naučil na tej glasbeni akademiji pisanja pesmi, je 'serve the song' – se pravi: služi pesmi in temu, kar pesem je. Vse se mora nekako ujemati.«
Po mesecih klicev se je udeležil posebnega enotedenskega tabora v Malagi v Španiji, kjer je skupaj z ostalimi tečajniki ustvarjal. »Vsak dan smo bili razporejeni v naključne skupine in v enem dnevu smo morali napisati pesem ter jo zvečer predstaviti pred ostalimi in mentorji. Potem so jih mentorji komentirali. Zdi se mi, da sem se ogromno naučil, kaj sploh poslušati, na kaj biti pozoren. In tri pesmi iz tega tabora so zdaj na albumu.« Ene pesmi, ki jo je tam ustvaril pa ni na albumu, čeprav je mogoče še najpomembnejša, saj je povzročila nekakšno verižno reakcijo. Ustanovitelja spletne akademije je namreč tako navdušila, da jo je želel kar sam producirati.
»Jaz sem šel potem k njemu v London, ampak ko sem privolil, mi je poslal sporočilo, da mu je umrla mama. In tako sem bil pravzaprav ujet v Londonu en teden. Snemanje se je predstavilo, a nisem imel kaj početi, zato sem se dobil še enkrat z mentorico, s katero sva na tem taboru napisala pesem, ki je zdaj v bistvu drugi singel.« Prav ta mentorica mu je priporočila, da se poveže z Rayanom Smallom in slovensko pevko Majo Slatinšek, s katero pa je Klemen imel že prej zanimivo povezavo. »Maje nisem videl okrog 15 let. Nastopil sem na njenem poslovilnem koncertu, ko je šla na študij v London. Tam je spoznala Ryana in po tolikem času nas je nekaj pripeljalo skupaj. Šel sem k njima in v enem popoldnevu smo ustvarili pesem Golden Hour. Nekaj, kar se mi je prej zdelo nepredstavljivo, ker sem vse svoje pesmi ustvarjal mesece, če ne celo leta. Ko sem slišal, kako je zvenel demo posnetek, ki ga je Ryan pripravil, mi je bilo zelo kmalu jasno, da si želim, da je ta človek producent mojega albuma.« Ko je imel končanih deset pesmi, ga je mentorica Shelly Mcerlaine spodbudila, da jih je posnel. Z Ryanom Smallom, ki je postal producent albuma, so snemali v njegovem domačem studiu v Londonu. Vse vokale in »back« vokale je Klemen posnel sam in zdaj jih bodo kmalu lahko slišali tudi njegovi oboževalci po vsem svetu.
V igralskem poklicu sicer ostaja, a imitacije ga ne navdušujejo več tako kot včasih. Glasba je zdaj prevzela njegovo življenje. Toda preskok iz območja udobja v nekaj novega ni najlažja odločitev: »V preteklosti sem vedno sledil temu, kar sem želel. Včasih se je izteklo boljše, včasih slabše, ampak nekako sem imel občutek, da moram slediti temu, kar čutim. Tako je nastal video o Putinu, čeprav ni bilo nobenih sponzorjev, ki bi podprli ta finančni zalogaj. Nekako sem potem zbral denar sam od sebe. Ne bi bil pomirjen, če tega ne bi storil – enako je bilo pri albumu. Imel sem občutek, da to moram narediti. Predvsem je težko izpeljati ideje, vlagati svoja lastna sredstva in ne vedeti, ali ti bo to sploh kaj prineslo nazaj. A če tega ne bi storil, bi mi bilo zelo žal. Bilo je vredno vsakega evra, ki sem ga vložil v to pot, ker je bila pač nepozabna.«
