Ustanovljena je bila leta 1961 pod imenom The Gaylords, vrhunec priljubljenosti pa je doživela med 1968 in 1972, ko je na britanskih lestvicah nanizala deset uspešnic – med njimi mednarodna hita Reflections of My Life in priredbo Ob-La-Di, Ob-La-Da. Slednja je januarja 1969 dosegla prvo mesto na britanski lestvici, Marmalade pa so bili prva škotska skupina, ki ji je to uspelo.
Kljub številnim menjavam v zasedbi in spremembam v glasbenem slogu skupina še danes nastopa na nostalgičnih turnejah pod vodstvom pevca Sandyja Newmana, ki je skupino prevzel 1975.
Gaylords in neki Dean Ford
Skupina The Marmalade je bila ustanovljena leta 1961 v Bailliestonu, predmestju vzhodnega Glasgowa, sprva pod imenom The Gaylords. Navdih za ime naj bi našli pri povojnih uličnih tolpah iz Chicaga, znanih kot Chicago Gaylords. Prvotno zasedbo so sestavljali Pat Fairley (ritmična kitara), Billy Johnston (bas kitara), Tommy Frew (bobni), Pat McGovern (solo kitara) in pevec Wattie Rodgers.
Kmalu po ustanovitvi se je skupini pridružil William Junior Campbell, ki je 31. maja 1961, pri komaj 14 letih, zamenjal McGoverna na solo kitari. Pevca Rodgersa sta nato nadomestila Billy Reid in Tommy Scott, a je Reid hitro odšel, tako da je Scott postal glavni vokalist, a nobeden od njiju ni imel prave karizme. Tudi basist Billy Johnston je zapustil skupino, njegovo mesto pa je prevzel Bill Irving, nekdanji član lokalne zasedbe The Cadillacs.
Najbolj ključni trenutek je bil prihod Thomasa McAleeseja 1963, ki je okoli svojega doma v Airdrieu na Škotskem že nastopal z manjšimi skupinami. Na avdiciji je navdušil ostale in bil sprejet, člani pa so mu nadeli umetniško ime Dean Ford, ki je postal najpomembnejši vokalist skupine in ključen del njihovega prepoznavnega zvoka. Bil je tudi soavtor številnih skladb
The Gaylords so se hitro uveljavili na škotski glasbeni sceni in med letoma 1964 in 1966 vsako leto osvojili naziv najboljše škotske skupine. Njihova priljubljenost je temeljila na vokalnih harmonijah in neprestanih turnejah po državi. Leta 1964 so podpisali pogodbo z založbo Columbia (EMI) in pod producentskim vodstvom Norrieja Paramorja posneli štiri single, med drugim priredbo uspešnice Chubbyja Checkerja Twenty Miles, ki je bila lokalno dobro sprejeta, kljub pozitivnemu odzivu pa jim preboj na britanske lestvice še ni uspel, kar jih je spodbudilo k pomembni potezi: leta 1965 so se preselili v London v upanju na širšo prepoznavnost in večje priložnosti.
Ime skupine kar med zajtrkom
Pred selitvijo v London so The Gaylords preživeli daljše obdobje v Nemčiji, kjer so redno nastopali v klubih, kot sta Storyville v Kölnu in Duisburgu. Njihovo pot je pomembno zaznamovalo tudi srečanje s skupino The Tremeloes, s katero so nastopali v Glasgowu – prav Tremeloes so jih priporočili londonski agenciji Starlite Artistes, ki jo je vodil Peter Walsh.
Po prihodu v London so si začeli postopoma graditi sloves uigrane in harmonično dovršene skupine, kar jim je odprlo vrata večjih klubov in priložnosti. Leta 1966 so se, na predlog novega menedžerja, tudi uradno preimenovali v The Marmalade. Navdih za novo ime je bil presenetljivo vsakdanji: med zajtrkom je menedžer opazil kozarec marmelade znamke Robertson in z maskoto Golliwogom, ki je pozneje postal del njihove vizualne podobe. Lik Golliwoga je bil tako upodobljen tudi na bas bobnu bobnarja Alana Whiteheada.
Dva basista
Ob preimenovanju v The Marmalade so člani posodobili svojo podobo in razširili inštrumentacijo. Ena izmed posebnosti nove zasedbe je bila dvojna bas linija: Graham Knight je igral štiristrunsko bas kitaro, Pat Fairley pa šeststrunsko, s čimer je opustil klasično ritmično kitaro, značilno za rock skupine zgodnjih šestdesetih let. Ta pristop je skupini omogočil bolj bogat in poln zvok, kar je postalo njihov prepoznavni element. Po izteku pogodbe z založbo EMI Columbia so podpisali novo pogodbo s CBS Records, kjer jih je prevzel producent Mike Smith – znan po uspešnem sodelovanju s skupino The Tremeloes.
Prvi uspehi in preboj (1966–1968)
V zgodnjem obdobju pri CBS Records skupina še ni dosegla komercialnega uspeha, saj so njihovi prvi singli, vključno z Man in a Shop, na lestvicah pogoreli. Kljub temu so The Marmalade pridobili na ugledu z nastopi v prestižnih londonskih klubih. Pomemben mejnik je bil njihov debitantski nastop v Marquee Clubu 19. januarja 1967, kjer so nastopili skupaj s Pink Floydi. Dva tedna pozneje so odprli nastop v The Actionu, nato pa marca 1967 začeli z dolgo rezidenco v Marquee Clubu, ki je trajala do jeseni 1968. V tem obdobju so si ustvarili zvesto občinstvo in nastopali skupaj z velikimi imeni, kot so The Who, Joe Cocker, Traffic, Gene Pitney in The Tremeloes. Poleti 1967 so nastopili na festivalu Windsor Jazz and Rock ter na festivalu Flowers Abbey v Woburnu.
Vidim dež!
Leta 1967 so izdali single I See the Rain, ki sta ga napisala Junior Campbell in Dean Ford. Čeprav ni dosegel britanskih lestvic, je bil na Nizozemskem uspešen, saj je dosegel 23. mesto na nizozemski lestvici Top 40. CBS Records, zaskrbljen zaradi pomanjkanja komercialnega uspeha, je skupini zagrozil z odpovedjo pogodbe. Skupina je sprva zavrnila snemanje pesmi Everlasting Love, ki je pozneje postala velika uspešnica za skupino Love Affair, saj so želeli ustvarjati lastni material brez velikega orkestrskega spremljanja. Vendar so pod pritiskom založbe popustili in leta 1967 posneli Lovin' Things avtorjev Artieja Schroecka in Jet Loring, ki ga je aranžiral Keith Mansfield. Single je poleti 1968 dosegel 6. mesto na britanski lestvici in postal njihova prva velika uspešnica. Priredbo iste pesmi so leta 1969 v ZDA posneli The Grass Roots, ki so uporabili skoraj identičen aranžma.
Istega leta je izšel njihov debitantski album There's A Lot Of It About, ki je vseboval mešanico njihovih singlov in priredb takrat priljubljenih pesmi. Album ni dosegel velikega komercialnega uspeha, a je pokazal vsestranskost skupine. The Marmalade so se pojavili tudi v filmu Subterfuge (1968), kjer so odigrali manjšo vlogo.
Prišel je tudi čas za nas
Novembra 1968 so izdali priredbo pesmi Ob-La-Di, Ob-La-Da. Pesem je 9. januarja 1969 dosegla prvo mesto na britanski lestvici, s čimer so The Marmalade postali prva škotska skupina, ki ji je to uspelo. Njihov nastop v oranžnih oblekah je postal ikoničen, single pa je v Veliki Britaniji prodal približno pol milijona izvodov, po svetu pa do aprila 1969 še milijon. Uspeh pesmi je skupini prinesel mednarodno prepoznavnost, februarja 1969 pa so nastopili v BBC-jevi oddaji Colour Me Pop, predhodnici The Old Grey Whistle. Na silvestrovo 1969 so v oddaji Pop Go The Sixties na BBC 1 v živo izvedli Ob-La-Di, Ob-La-Da, kar je še dodatno utrdilo njihov status.
Po uspehu Ob-La-Di, Ob-La-Da so The Marmalade nadaljevali z izdajo singlov. Wait For Me Mary-Anne je dosegel 30. mesto, medtem ko je Baby Make It Soon poleti 1969 zasedel 9. mesto na britanski lestvici. Leta 1970 je skupina izdala svojo največjo uspešnico, Reflections of My Life, ki sta jo napisala Dean Ford in Junior Campbell. Pesem, ki je z melanholičnim besedilom in soulovskim vokalom Forda razmišljala o življenju in smrtnosti, je dosegla 3. mesto v Veliki Britaniji, 10. mesto na ameriški lestvici Billboard Hot 100 in prodala več kot dva milijona izvodov po svetu. Leta 1998 sta Campbell in Ford zanjo prejela posebno nagrado BMI za več kot milijon predvajanj na ameriških radijskih postajah.
Originalno verzijo pesmi Ob-La-Di, Ob-La-Da so Beatli izdali 7. decembra 1968 na znamenitem Belem albumu, vendar skladbe niso izdali kot single v Veliki Britaniji. Pesem, ki jo je pel Paul McCartney, je bila ekscentrična mešanica popa in reggaea z igrivim besedilom in eksperimentalno produkcijo, kar je med člani skupine sprožilo razhajanja – John Lennon je celo izjavil, da gre za »grdo glasbo babice za male otroke«. Le nekaj tednov prej je škotska skupina The Marmalade izdala svojo bolj urejeno in melodično priredbo, ki je v januarju 1969 dosegla prvo mesto na britanski lestvici. Njihova različica je bila bolj radijsko prijazna, z izrazitimi harmonijami in gladko produkcijo pod vodstvom producenta Mikea Smitha. Medtem ko so The Beatles ustvarili duhovito, a polarizirajočo različico, so Marmalade s svojo interpretacijo dosegli množično prepoznavnost in komercialni vrhunec.
Še vedno delovna vnema
V tem obdobju so The Marmalade izdali še več uspešnic, vključno z Rainbow, My Little One, Cousin Norman in Radancer, ki so dosegle različne pozicije na britanskih in mednarodnih lestvicah. Njihov zvok se je razvijal od komercialnega popa k bolj zrelemu in psihedeličnemu rocku, kar je pritegnilo tudi poslušalce oddaje Sounds of the Seventies Johna Peela. Peel, ki sprva ni bil navdušen nad skupino, je do leta 1971 spremenil mnenje in jih predstavil na svoji oddaji v Paris Theatru, kjer je pohvalil njihove single in zadnji album.
A enkrat se vse konča
Uspeh Reflections of My Life je hkrati zaznamoval začetek konca prvotne zasedbe. Leta 1971 je Junior Campbell zapustil skupino, da bi se posvetil solo karieri in produkciji glasbe za druge izvajalce. Njegov odhod je bil velik udarec, saj je bil ključni pisec pesmi in aranžer. Kmalu zatem je skupino zapustil tudi Pat Fairley, ki se je posvetil vodenju glasbene založbe skupine. Leta 1972 so The Marmalade zapustili založbo Decca Records, naslednje leto pa so se vrnili k EMI Records, kjer so začeli nastopati preprosto kot Marmalade, brez člena »The«.
V tem obdobju so se pridružili novi člani, med drugim Hugh Nicholson (The Poets), ki je v skupino prinesel bolj rockovski zvok. Nicholson je napisal uspešnice, kot so Cousin Norman, Back on the Road in Radancer, a je skupina kljub temu začela izgubljati komercialni zagon. Leta 1973 je Nicholson zapustil skupino in ustanovil Blue, zamenjal pa ga je Mike Japp iz valižanske skupine Thank You. Istega leta je odšel tudi Fairley, njegovo mesto pa je zasedel Joe Breen. Leta 1974 je izšel album Our House Is Rocking, ki je predstavil bolj raznolik zvok, a ni dosegel pričakovanega uspeha in je prejel mešane kritike.
Sami novi obrazi
Leta 1975 sta skupino zapustila še Dean Ford in Alan Whitehead, kar je privedlo do skorajšnje razpustitve in konca nekega obdobja. Ford je začel solo kariero in izdal album, ki ga je produciral Alan Parsons, a ni dosegel uspeha na lestvicah. Po premagovanju odvisnosti od alkohola se je preselil v Los Angeles, kjer je umrl leta 2018 zaradi zapletov Parkinsonove bolezni. Whiteheada je zamenjal Dougie Henderson, medtem ko je vlogo pevca prevzel Sandy Newman, ki je skupini prinesel novo energijo.
Marmelada živi naprej
Z Newmanom na čelu so Marmalade v poznih sedemdesetih izdali več albumov, vključno z The Only Light on My Horizon Now, Hello Baby, Doing It All for You in Heavens Above. Leta 1976 so dosegli zadnjo večjo uspešnico z Falling Apart at the Seams, ki je dosegla 9. mesto na britanski lestvici. V osemdesetih letih je njihova priljubljenost upadla, zato so jih pri EMI Records odpustili, še vedno pa so nadaljevali z občasnimi turnejami in snemanji. Leta 1987 se jim je pridružil Dave Dee, nekdanji član skupine Dave Dee, Dozy, Beaky, Mick & Tich.
Leta 2010 je skupino zapustil tudi Graham Knight, zadnji član iz obdobja The Gaylords, s čimer v skupini ni ostal noben prvotni član. Kljub temu Marmalade tudi danes nadaljujejo z nastopi na nostalgičnih turnejah, kot je turneja Sixties Gold, kjer nastopajo skupaj z drugimi skupinami iz šestdesetih let, kot so Herman’s Hermits in Gerry’s Pacemakers.
Sandy Newman je poleg vodenja skupine razvil tudi solo kariero kot skladatelj in producent. Leta 1998 je izdal priredbo pesmi Jacquesa Brela Voir Un Ami Pleurer, ki je bila uvrščena med albume leta po izboru revije Folk Roots. Njegov sin, John James Newman, se je skupini pridružil leta 2011 kot kitarist in spremljevalni vokalist. Skupina danes velja za »glasbeni kolektiv«, kar omogoča članom, da se ukvarjajo tudi z drugimi projekti.
Glasbeni slog in vpliv
The Marmalade so bili znani po svojih privlačnih melodijah, harmoničnih vokalih in sposobnosti prilagajanja različnim glasbenim slogom. V zgodnjih letih so izvajali komercialni pop z elementi psihedeličnega rocka, kar je bilo značilno za pozna šestdeseta. Njihov zvok je pogosto primerjan s skupinami, kot so The Tremeloes in Love Affair, a so se z Reflections of My Life približali bolj zrelemu in introspektivnemu rocku. V sedemdesetih letih so eksperimentirali z različnimi žanri, od progresivnega rocka do sodobnega popa, kar pa ni vedno prineslo komercialnega uspeha.
Skupina je imela pomemben vpliv na škotsko glasbeno sceno, saj je bila prva, ki je dosegla vrh britanske lestvice. Njihova sposobnost ustvarjanja uspešnic, kot so priredbe in lastne skladbe, je pokazala njihovo vsestranskost. Poleg tega so The Marmalade dokazali, da lahko škotske skupine konkurirajo angleškim in ameriškim izvajalcem na mednarodnem prizorišču.
