Za Natalijo Verboten se zdi, kot da se je čas ustavil, saj je še vedno videti izjemno, njeni nastopi pa so enako energični, kot so bili na začetku njene kariere. S svojo karizmo, toplino in profesionalnim pristopom je očarala tudi obiskovalce nedavne Roštiljade, doma pa njeno ljubezen in energijo v izobilju uživajo njeni trije moški, mož Dejan Bojič ter sinova Max in Oskar. 

Kljub dolgoletni karieri še vedno zelo uživate v nastopih v živo. Pred kratkim ste celo zaplesali na mizi. Se je to zgodilo načrtno ali spontano?
Da, glasba je po več kot 30 letih na odru še vedno moja velika ljubezen, kar se očitno čuti, saj mi na skoraj vsakem nastopu kdo iz občinstva pravi, da se mi vidi, kako rada imam svoje delo. Še vedno zaplešem na mizi – to pride spontano, ko je pravo vzdušje, pravi trenutek, prava miza, ki me bo zdržala. (smeh) V bistvu največ plešem na odru, na svojih nastopih, takrat si dam duška in vso to razigranost, otroško veselje in nagajivost spustim na plan. Moja služba je zabavati ljudi, in če se zabavam sama na odru, vem, da se bo tudi občinstvo pod odrom. Pred leti mi je poveljnik Gasilskega društva Zgornje Pirniče, za katerega sem veliko nastopala – to so bile veselice, na katere je vedno prišlo med pet do sedem tisoč ljudi – ob koncu nastopa dejal: »Zdaj vem, zakaj te naša publika tako obožuje – ker si na odru tako sproščena in simpatično 'utrgana'.«

Prihaja pred poletjem še kakšna nova pesem?
Imam novo pesem v svojem prepoznavnem zabavljaškem slogu, z nalezljivim poskočnim ritmom in šaljivim besedilom, ki kar vleče na plesišče in zabavo. Zdaj snemamo videospot za pesem in jo bomo izdali, ko bomo imeli pripravljen ves material. Zelo se veselim, ker vem, da bo občinstvu všeč in da bo stalnica zabav, kot so Dva policaja, Rdeč ferrari, Zate na Triglav, Pravi kavboj, Lizika, Amore mio … 

Kje boste preživeli poletne počitnice?
Poletje bom preživela nekaj delovno na odrih po vsej Sloveniji, nekaj pa na Pagu v Kampu Straško, kjer z družino že dolga leta preživljamo najlepše poletne dopuste. Kamp Straško je najlepši kamp, kjer sem kdaj bila, tam morje doživimo na pristen način, imamo odlično družbo, ki je postala že naša morska razširjena družina, in dodobra napolnimo baterije za prihodnje delo in izzive.

Boste počitnice še preživeli skupaj ali bosta fanta že kam odšla ločeno?
Max je zaključil osnovno šolo in gre že kmalu najprej na morje s prijateljevo družino, potem pa gremo seveda še vsi skupaj. Za zdaj še rad dopustuje z nami, imamo zelo razgiban in aktiven dopust, v kampu igramo padel, odbojko, nogomet, badminton, plavamo, kolesarimo, …

osebni arhiv

Oba sinova sta velika navdušenca nad nogometom. Poznate že vse nogometne izraze?
Vseh še ne, sem pa kar ozaveščena nogometna mama, ki ve, za kaj gre. Če česa ne vem, mi moji trije moški seveda hitro razložijo. In priznam, da uživam, ko skupaj gledamo tekme po televiziji ali v živo na stadionih.

Za kateri klub navijate doma?
Za domačega, NK Kungota, seveda!

Pogrešate čase, ko sta bila otroka še majhna?
Ravno zdaj v petek smo imeli Maxovo valeto in ne morem verjeti, kako hitro je čas minil. Z ostalimi starši smo se pogovarjali in se še sveže spomnili prvega šolskega dne – zdaj pa je, kot bi mignil, za nami že zadnji dan v osnovni šoli.
 
Svoje fante zelo radi razvajate s sladicami. Katera je trenutno najbolj aktualna?
Radi imajo domačo rulado z banano, skutino pito z višnjami, domačo Sacher torto – ta jim vedno tekne – jabolčni zavitek, jabolčno pito. Čez zimo smo velikokrat pripravljali spletni hit – domačo dubajsko čokolado – komaj čakamo, da bodo zrele slive za slivovo pito …

V kuhinji se vam rad pridruži Oskar. Kako pa je z Maxom?
Z Oskarjem rada pripravljava sladice, Max pa je mojster glavnih in mesnih jedi – je velik gurman in zelo rad pripravlja različne jedi.

Ste tudi vi radi pomagali mami, ko ste bili majhni?
Moji kuharski začetki segajo v 5. ali 6. razred osnovne šole, ko sem med počitnicami vsak dan skuhala kosilo, ker sta bila starša v službi, sama pa nisem imela česa početi. Kuhala sem s pomočjo njunih nasvetov in kuharske knjige kuharskega mojstra Ivana Ivačiča iz leta 1967 ter se na ta način naučila kuhati.

Tibor Golob

Tako z mamo kot z očetom ste v zelo lepih odnosih. Kako pogosto se vidite in kako po navadi potekajo vaša druženja?
Ker živimo precej oddaljeno, se ne vidimo tako pogosto, kot bi si želeli, a potem ko se srečamo, to seveda nadoknadimo. Obvezno pa se srečujemo ob družinskih praznikih, takrat doma kaj skuhamo, se nasmejemo in pogovorimo za nazaj in za naprej.

Kako pa z možem kakovostno preživljata skupni čas? 
Preprosto si ga vzameva, vsak dan sproti. Greva na sprehod ali na izlet ali pa se samo malo »pocrkljava« in pogovoriva. To naju je življenje naučilo v 19 skupnih letih. Pred leti, ko sta bila sinova še zelo majhna, dela pa je bilo veliko tako doma kot v podjetju, je bil pritisk prevelik – bila sva neprespana, velikokrat sva se skregala. Spomnim se, da smo nekega dne šli na krajši izlet. Vmes smo se oglasili v trgovini, kjer je Dejan prodajalki na blagajni povedal šalo in se z njo pošalil. Takrat sem ga spet videla v luči, kot ga že dolgo nisem, in sem pomislila: »Vau, saj moj mož je res zabaven.« Po nekaj letih sva na to nekoliko pozabila, predvsem zaradi divjega tempa dela in skrbi za otroke. Po tistem dogodku pa sva se pogovorila in si znova začela redno namenjati čas samo zase. Spet sva se zaljubila, znova odkrivala drug drugega – iskrice so ponovno preskočile. Zdaj je še lepše, ampak na drugačen način. Življenje naju je naučilo, da srečno razmerje ne pade z neba – zanj se je treba vsak dan truditi in vanj vlagati. Potrebna je velika mera ljubezni, potrpežljivosti, razumevanja, sprejemanja kompromisov in spoštovanja na obeh straneh.

Se bojite dneva, ko bosta ostala sama, ko se bosta fanta odselila oziroma šla študirat?
Ne, ne bojim se, se pa sproti privajam. Z vsakim dnem odraščanja postajata bolj samostojna in že čutim, da se bliža trenutek, ko bosta odletela iz gnezda. In prav je tako – v tem duhu ju tudi vzgajava. Seveda sva na to ponosna, a ta proces spremljajo tudi močna čustva, zato se moram včasih kar pogovoriti sama s sabo.

Vas je kaj strah zanju tudi glede na čas, v katerem živimo?
Včasih se vprašam, kam drvi svet. Ne vem, kam so izginile vrednote in zakaj ljudje drvimo v nekaj, kar se je v tisočletjih pokazalo, da ni dobra stvar. Verjamem, da mora vsak začeti pri sebi in da se vsaka stvar najprej rodi v nas. Naravnana sem tako, da najprej v red spravim sebe, se usmerjam na pravo pot v življenju in živim vrednote – ne le da o njih samo govorim v intervjujih. Če bi se vsakdo malce zamislil in začel pri sebi, bi bil svet drugačen. A ljudje bežimo sami pred seboj in pred vrednotami – zakaj, ne vem. Premalo je solidarnosti, sočutja in skrbi za skupnost. Številni ljudje pozabljajo na svoje dolžnosti – v ospredju so predvsem pravice, torej tisto, kar jim pripada, zato marsikdo pozabi na dolžnosti. Mi smo bili vzgojeni na drugačen način. Opažam, da ogromno ljudi veliko govori o vrednotah, dela pa ravno nasprotno. Svoja sinova vedno učim, naj začneta pri sebi, verjameta vase, živita vrednote ter se trudita lepšati svet.