To je bila Connie Francis – dekle italijanskih priseljencev, ki je postala ena največjih zvezd zlatega obdobja pop glasbe, dolgo preden so oder zavzele pevke, kot so Madonna, Whitney Houston ali Mariah Carey. Njena zgodba ni le zgodba o uspehu, temveč tudi o boju, padcih, bolečinah in neumorni želji po ustvarjanju.
Iz Newarkovega predmestja v sanje
Concetta Rosa Maria Franconero se je rodila 12. decembra 1937 v italijansko-ameriški družini v četrti Ironbound v Newarku v New Jerseyu. Bila je prvorojenka Georgea Franconera in Ide. Prva leta otroštva je preživela v Crown Heights v Brooklynu (na križišču Utica Avenue in St. Mark's Place), nato pa se je družina preselila v New Jersey.
Odraščala je v mešani italijansko-judovski soseski, kar ji je omogočilo, da se je tekoče naučila jidiš. Pozneje je prav zaradi tega posnela nekaj pesmi v jidišu in hebrejščini.
V svoji avtobiografiji Who's Sorry Now?, izdani leta 1984, je Francisova zapisala, da jo je oče že kot deklico spodbujal k rednim nastopom na talentih, lepotnih tekmovanjih in drugih prireditvah v soseski, kjer je pela in igrala harmoniko.
Med pripravami na nastop v oddaji Arthur Godfrey’s Talent Scouts decembra 1950 ji je Godfrey svetoval, naj si zaradi lažje izgovorjave spremeni umetniško ime v Connie Francis. Hkrati ji je predlagal, naj opusti harmoniko – nasvet, ki ga je z veseljem sprejela, saj je težek in okoren inštrument že močno zasovražila. Približno v tem času je začela delati tudi kot pevka na demonstracijskih posnetkih – to so bile testne verzije pesmi, s katerimi so želeli producente in znane pevce prepričati, da jih posnamejo profesionalno.
Leta 1951 in 1952 je obiskovala umetniško srednjo šolo Newark Arts High School, nato pa se je družina preselila v Belleville v New Jerseyju. Leta 1955 je končala tamkajšnjo srednjo šolo kot druga najboljša učenka v razredu. Še naprej je nastopala na dogodkih in talentih – nekatere so celo prenašali po televiziji – in se pojavljala izmenično kot Concetta Franconero ali Connie Franconero. Pod slednjim imenom je med letoma 1953 in 1955 nastopala v NBC-jevi razvedrilni oddaji Startime Kids.
Tu jo je opazil producent in menedžer George Scheck in začel delati z njo. Prvih nekaj singlov, ki jih je izdala pri založbi MGM Records, ni doseglo uspeha. MGM ji je grozil z odpovedjo pogodbe – dokler njen oče ni vztrajal, naj posname še eno pesem: staro, skoraj pozabljeno skladbo iz leta 1923. Pesem se je imenovala Who's Sorry Now?
Začetek meteorskega vzpona
Leta 1957 je Connie Francis posnela pesem, ki ji je spremenila življenje – in to skoraj proti svoji volji. Who's Sorry Now? je bila predelava stare skladbe iz časa Charlestona, a njen oče je vztrajal, da imajo ljudje radi znane melodije in da bo prav ta pesem zadela v srce poslušalcev. Imel je prav. Ko so skladbo predvajali v oddaji American Bandstand, se je čez noč povzpela na lestvice. Do marca 1958 je že bila med petimi najbolj priljubljenimi pesmimi v ZDA in na 1. mestu v Veliki Britaniji. Connie Francis je s tem postala prva ameriška pevka po drugi svetovni vojni, ki ji je uspelo osvojiti vrh britanske lestvice.
S tem se je začela tudi njena zlata doba, v kateri je Francisova nanizala uspešnice kot po tekočem traku: Stupid Cupid, Lipstick on Your Collar, My Happiness, Among My Souvenirs, Frankie in mnoge druge. Bila je glas generacije, a ni bila le najstniški idol – imela je tehnično izpiljen in čustveno prepojen glas, ki je segel globlje.
Zlata leta – prva prava pop diva
Med letoma 1958 in 1964 je Connie Francis veljala za eno najuspešnejših pop pevk na svetu. Prodala je več kot 100 milijonov plošč, snemala v devetih jezikih, gostovala po vsem svetu in nastopala na najpomembnejših odrih. V Nemčiji je postala prava ikona z uspešnicami, kot je Die Liebe ist ein seltsames Spiel, ki je leta 1960 osvojila vrh tamkajšnje lestvice. Nekatere njene pesmi so bile prirejene tudi pri nas. Njen hit Breakin’ in a Brand New Broken Heart je pri nas kot Dolina brez odmeva pela Elda Viler.
Posebnost Connie Francis je bila v tem, da je razumela, kako pomembno je peti v materinščini poslušalcev. Tako je snemala pesmi v italijanščini, španščini, francoščini, hebrejščini in številnih drugih jezikih, kar ji je odprlo vrata tudi na manjše evropske trge. V očeh občinstva je združevala ameriško bleščavost in evropsko toplino, kar jo je naredilo edinstveno. Večkrat je nastopila tudi v San Remu
Connie ni bila le glasbena zvezda – bila je tudi obraz, slog in vpliv. Njene obleke, pričeske in vedenje so narekovali modne smernice. Čeprav se je kasneje večkrat znašla v senci mlajših izvajalk, je bila prav ona prototip sodobne pop dive – dolgo pred Madonno.
Filmska zvezda za kratek čas
V zgodnjih 60. letih je Connie Francis postala tako velika glasbena zvezda, da se je hitro znašla tudi v hollywoodskih načrtih. Med letoma 1960 in 1965 je zaigrala v vrsti lahkotnih glasbenih filmov, med katerimi najbolj izstopa Where the Boys Are (1960), njen najbolj znan in danes že kultni film, ki je postal klasika mladinske kinematografije ter prinesel tudi istoimensko glasbeno uspešnico.
V naslednjih letih so sledili še filmi, kot so Follow the Boys (1963), Looking for Love (1964) in When the Boys Meet the Girls (1965), v katerih je pogosto upodobila simpatična, sanjava dekleta, ki jih žene hrepenenje po ljubezni, slavi ali sreči.
Čeprav nikoli ni razvila resne igralske kariere, so ji ti filmi služili kot dodatna odskočna deska na glasbeni poti – prinesli so ji nove oboževalce in utrdili njeno javno podobo.
Vse manj melodij in vse več tišine
Proti koncu 60. let so se v svetu popularne glasbe začele temeljite spremembe. Pojavili so se The Beatles, Bob Dylan in nov, bolj angažiran in eksperimentalen rock. Za Connie Francis, ki je svojo kariero gradila na »stari šoli« popa, baladah in nostalgičnih melodijah, je bil ta prehod zahteven. Poskušala se je prilagoditi novemu zvoku, a brez večjih uspehov.
Leta 1969 je doživela še en hud udarec – operacijo glasilk, ki je resno ogrozila njeno petje. Po posegu je za nekaj časa povsem prenehala nastopati. Glas se je spremenil, pevka pa se je borila z občutkom izgube identitete.
A to je bil šele začetek njenega najbolj temačnega obdobja.
Ko je udarila tema
Ko se je zdelo, da bi se Connie Francis sredi 70. let morda lahko vrnila na glasbeno sceno, je doživela eno najhujših osebnih travm. Leta 1974 je bila med nastopom v New Yorku žrtev posilstva, do katerega je prišlo pozneje, v sobi motela v Jerichu blizu New Yorka. Napadalca niso nikoli prijeli, a dogodek jo je globoko zaznamoval – čustveno, psihično in fizično. Umaknila se je iz javnosti, trpela za hudo depresijo in razvila agorafobijo – strah pred odprtimi prostori in množicami – zaradi katere dolga leta skoraj ni zapuščala doma.
Tragedij s tem ni bilo konec. Leta 1981 je bil njen mlajši brat, George Franconero Jr., zvesti spremljevalec in zaveznik skozi vsa leta kariere, umorjen v mafijskem obračunu, ko bi moral pričati proti njim. Čeprav je bil sam odvetnik brez povezav s kriminalnim podzemljem, so ga ustrelili pred domačo hišo. Connie je ta dogodek doživela kot dokončni notranji zlom.
V tem času je bila Francisova večkrat hospitalizirana, zaradi psihičnih težav pa je prestala številne terapije – tudi elektrošok. Javnost je šele pozneje izvedela, da je že od začetka 70. let trpela za bipolarno motnjo, ki je dolgo ostajala skrita za masko glamurja in nasmeha. 1984 je celo poskusila narediti samomor in bila več dni v komi.
A kljub vsemu se ni predala. V 80. letih je začela javno govoriti o pravicah žrtev posilstev in o duševnih boleznih. Pogosto se je pojavljala v medijih kot glas ranljivih in spregovorila o temah, ki so bile takrat še tabu. S tem je postala ena prvih znanih osebnosti, ki je odprto spregovorila o teh vprašanjih – daleč pred časom gibanj, kot je #MeToo, in pred sodobnim družbenim razumevanjem duševnega zdravja.
Ljubezen, ki je ušla – Bobby Darin in drugi
Na začetku kariere so Connie Francis predstavili Bobbyju Darinu, takrat mlademu pevcu in avtorju pesmi, ki ji je pomagal pri pisanju več skladb. Med ustvarjalnim sodelovanjem je med njima vzklila romanca, ki pa jo je hitro zatrl njen strogi oče George Franconero. Ko je izvedel, da ji je Darin po enem izmed nastopov predlagal, naj skupaj pobegneta in se poročita, ga je z orožjem v roki dobesedno pregnal iz stavbe.
Connie in Bobby sta se nato srečala le še dvakrat – enkrat ob skupnem nastopu v televizijski oddaji in drugič, ko je bila Francisova predstavljena v oddaji This Is Your Life. Do takrat se je Darin že poročil z igralko Sandro Dee. V avtobiografiji je Francisova zapisala, da je ob poslušanju novice o njuni poroki med vožnjo skozi Lincolnov predor občutila tako hudo bolečino, da je zaželela, naj se vanj izlije reka Hudson in ju z očetom pogoltne. Pozneje je dejala, da je bila odločitev, da se ne poroči z Darinom, največja napaka njenega življenja.
Connie Francis je bila štirikrat poročena. Leta 1964 se je za kratek čas poročila z Dickom Kanellisom, predstavnikom za stike z javnostjo in vodjem zabavnega programa v hotelu Aladdin. Leta 1971 se je poročila z Izzyjem Marionom, lastnikom frizerskega salona, a zakon se je končal po desetih mesecih. Njen edini daljši zakon je bil tisti z Josephom Garzillijem, lastnikom restavracije in potovalne agencije – poročena sta bila med letoma 1973 in 1977. V tem času je Francisova posvojila dečka po imenu Joey. Četrtič se je poročila leta 1985 s producentom televizijskih oddaj Bobom Parkinsonom, a tudi ta zakon je razpadel že v istem letu.
V poznejših letih je bila v dolgoletni zvezi s Tonyjem Ferrettijem, s katerim je bila skupaj od okoli leta 2003 do njegove smrti leta 2022. Februarja 2022 sta skupaj nastopila v videu na njenem uradnem YouTube kanalu, kjer sta zapela duet You Made Me Love You.
Ikona preteklosti, vpliv prihodnosti
Kljub tragičnim preizkušnjam in dolgemu umiku iz javnosti Connie Francis ni nikoli povsem izginila iz kolektivnega spomina. V 80. letih je presenetila z več javnimi nastopi in celo koncerti, čeprav so bili redki in previdno načrtovani. Leta 1989 je izdala avtobiografijo z naslovom Who's Sorry Now, ki je postala uspešnica in razgalila globine njenega notranjega sveta – brutalno iskreno, brez olepševanja.
Glasbeni svet ji je ostal zvest – nastopila je na posebnih dogodkih, gostovala v oddajah, njena stara dela pa so izhajala na kompilacijah in digitalno restavriranih zbirkah. V devetdesetih je začela znova nastopati, večinoma pred zvesto publiko, ki je ostala z njo vse od 50. let. Leta 1992 je doživela novo osebno tragedijo, ko je zaradi zdravniške napake skoraj povsem izgubila glas, a z operacijo in terapijami si ga je delno povrnila.
Skozi desetletja so njeno glasbo citirali, prirejali in reinterpretirali številni glasbeniki – od Cher in Barbre Streisand do novejših pevcev, ki so odraščali ob starših, ki so poslušali Connie. Bila je most med obdobji – klasika iz časov vinilov, a s toplino, ki je presegala čas.
Zadnje poglavje
V začetku leta 2025 si je Connie Francis poškodovala kolk, zaradi česar je postala odvisna od invalidskega vozička. Bila je vključena v terapijo z matičnimi celicami in še maja je upala, da bo povsem okrevala. A konec junija je začela tožiti zaradi bolečin v desnem delu medenice, zdravniki pa so ugotovili, da so bolečine posledice zloma. Napovedali so ji daljšo rehabilitacijo in daljše obdobje v vozičku.
V začetku julija letos so jo zaradi močnih bolečin hospitalizirali na Floridi. V bolnišnici je prestala vrsto preiskav na oddelku za intenzivno nego, nato so jo premestili v zasebno sobo. V objavi na Facebooku je sama ugibala, da bi težave lahko bile povezane s poškodbo. 4. julija je zapisala, da se po dolgem času počuti bolje. Kmalu po odpustu pa se je njeno stanje nenadoma poslabšalo, in 14. julija je za vedno izgubila zavest.
Connie Francis je mirno umrla 16. julija 2025 v Pompano Beachu na Floridi, stara 87 let. Njeno smrt je dan pozneje sporočil dolgoletni prijatelj in tiskovni predstavnik Ron Roberts, ki je tudi razkril, da so ji tik pred smrtjo diagnosticirali pljučnico.
Ob svoji smrti je veljala za eno najbolje prodajanih glasbenih izvajalk vseh časov – s skupno prodajo preko 100 milijonov plošč.
