Če je Charlie Chaplin znal iz tragičnega narediti smešno in Buster Keaton ostati kameniti obraz sredi kaosa, potem je Karl Valentin tisti, ki je šel še korak dlje – nasmeh je zamrznil v grimaso, smeh prekril z nelagodjem, absurden vsakdan pa razgalil do kosti.
Bil je klovn brez barv, ujet v svet, ki je izgubljal smisel, in umetnik, ki je iz jezika naredil labirint, v katerem so se ljudje izgubili – in našli.
Mizarjev sin
Rodil se je 4. junija 1882 v münchenski četrti Au kot Valentin Ludwig Fey, sin mizarja in prevoznika pohištva. Družina ni bila revna, a tudi ne bogata – živel je v okolju meščanskega reda, ki mu je pozneje tako pogosto nastavljal ogledalo. Že kot otrok je bil plah, suhcen in pogosto bolan, kar mu je ostalo za vse življenje. Družinsko pričakovanje je bilo jasno: sin bo nadaljeval obrt. In res je Valentin nekaj časa delal kot vajenec v mizarski delavnici – a njegovo srce je bilo drugje.
Privlačila ga je iluzija, oder, beseda, predvsem pa jezik kot zmeda. Kot najstnik je obiskoval razna varietéjska prizorišča in v njem se je začela prebujati želja po nastopanju. Njegovi prvi javni poskusi v kabaretih in na uličnih dogodkih so bili negotovi, pogosto posmehljivi, a vztrajnost je bila njegovo skrivno orožje.
V tistem času je začel uporabljati umetniško ime Karl Valentin – bolj zveneče, bolj odrsko. A zven je bil še najmanj pomemben. Valentin je iskal nekaj, kar ni bilo običajno: čuden pogled na običajne stvari. Na odru ni želel zgolj zabavati – hotel je zmešati logiko, zrušiti pravila, pokazati, kako neroden in brezsmiseln je lahko vsakdan, če mu vzameš oporo zdrave pameti.
Kabaret, kjer resničnost razpade
München v začetku 20. stoletja je bil razgibano mesto – umetniško, politično, intelektualno vrenje je tik pod površjem vsakdanjega bavarskega reda gojilo ekscentrične figure, kot je bil Karl Valentin. Njegova prva resna prizorišča so bili kabareti, ki so takrat uspešno združevali glasbo, satirično besedo in grotesko. Valentin je bil v tem okolju nekaj posebnega. Ni iskal aplavza zaradi domiselnih šal, temveč zaradi neprijetne resnice, ki jo je s skeči postavljal pred publiko kot razbito ogledalo.
Njegov humor ni bil »ha-ha« – bil je tih, čuden, pogosto nelagoden. Nič ni delovalo gladko. Jezik v njegovih dialogih se je zapletal, stavki so se sesedali sami vase, logika je razpadala sredi povedi. Postal je znan po t. i. »Sprachkomik«, jezikovni komiki, kjer absurdi niso prihajali iz dejanj, temveč iz govora samega. Če si poskušal razumeti, si se izgubil – če si se prepustil, si se znašel v briljantni zmedi.
Ključni preobrat v njegovi karieri pa je bilo srečanje z Liesl Karlstadt – igralko, pevko in kasneje neločljivo umetniško partnerico. Spoznala sta se leta 1911, ko je bila ona še trgovka s klobuki. Valentin je bil že ekscentričen, a razbit; ona mu je prinesla strukturo, disciplino, predvsem pa ravnotežje. Bila je njegovo ogledalo in protiutež – če je on vrtal v absurden kaos, je ona stala ob njem kot trezna, prizemljena sila.
Skupaj sta postala legendaren duet. Njun nastop ni bil klasična klovnovska dinamika, temveč inteligentna, zbadljiva igra med spoloma, razredi, jezikom in absurdnostjo vsakdanjega življenja. Nista zgolj igrala – skupaj sta gradila svet, v katerem nič ne deluje, pa vendar vse zveni znano.
Film – svet, kjer nič ne gre prav
Karl Valentin je zgodaj spoznal moč novega medija – filma. Za razliko od kabareta, kjer je bil odvisen od neposrednega stika z občinstvom, mu je film omogočal natančno zrežirane nesmisle. Prvi film je posnel že leta 1912, a njegovo najplodnejše obdobje je bilo v 20. in 30. letih, ko je ustvaril vrsto kratkih filmov – večinoma komičnih vinjet, v katerih je prevladovala jezikovna zmeda, telesna nezgoda in logični absurd. Njegov pristop k filmu je bil bolj podoben eksperimentu kot klasični produkciji. Ni snemal, da bi prodal, ampak da bi preizkušal – možnosti, ritme, zanke in predvsem absurdn
osti vsakdanjega vedenja.
V filmu Der neue Schreibtisch (Nova pisalna miza, 1913 oz. znova posnet 1927) Valentin igra moža, ki želi izboljšati svojo delovno mizo. Z vsakim posegom – rezanjem nog, prestavljanjem predalov – jo naredi bolj neuporabno, dokler ne ostane samo še kup deske. Ta film je popoln primer vizualne metafore neuspeha racionalnega popravka – simbol modernih posegov, ki rušijo, kar naj bi izboljšali.
Drugi pomembni film je Orchesterprobe (Orkestrska vaja), kjer se udeleženci ne morejo zediniti o najosnovnejših pravilih igre. Rezultat je popolna kakofonija – komedija, ki razpade v kaos, a pri tem razkrije nesmisel pravil, če jih nihče ne razume.
Enako velja za Die Erbschaft (Dedščina), kjer formalnosti postopka dedovanja postanejo tako zmedene, da nihče več ne ve, kdo je dedič in kaj se sploh deduje.
Valentin v filmu nikoli ni bil le komik – bil je opazovalec človeške zmedenosti, ki jo je prestavil v svet, kjer stvari navidez delujejo, a se v resnici nikoli ne izidejo. S svojim dolgim telesom, nespretno hojo in izgubljenim pogledom je postal lik, ki mu nič ne uspe, a ravno v tem neuspehu odkrije resnico o svetu.
Njegovo filmsko ustvarjanje ni bilo finančno uspešno – pogosto si je moral snemanja financirati sam, kopije filmov so bile slabo arhivirane, mnoge so danes izgubljene ali ohranjene v slabem stanju. A njegov vpliv je trajen.
Med njegovimi občudovalci in nasledniki so Bertolt Brecht, ki ga je označil za enega največjih umetnikov jezika, Loriot, ki je prevzel njegov minimalizem, in številni evropski ustvarjalci absurda, od gledališča do televizije. Tudi če Valentin ni bil popularen v hollywoodskem smislu, je spremenil način, kako Evropa razume komiko – kot nekaj več kot zgolj sredstvo za smeh.
Klovn, ki je umrl v tišini
Ko je nacizem zavladal Nemčiji, se je Karl Valentin znašel v neprijetnem položaju. Njegova umetnost je bila preveč ekscentrična, preveč kritična, preveč nejasna za uradne okuse novega režima. Čeprav ga niso prepovedali, je bil postopoma odrinjen. Kabareti so izgubili svobodo, satira je postala nevarna, absurdi so morali počakati. Valentin je postal nevaren v svoji tišini – in zato je poniknil. Zapustila sta ga tako publika kot institucionalna podpora.
Od leta 1941 naprej je živel v kraju Planegg, v hiši, ki mu jo je pomagala kupiti družina, potem ko je njegovo stanovanje v Münchnu utrpelo škodo v bombnem napadu. Tam je preživel vojna leta v precejšnji osami, fizično in psihično vse bolj izčrpan.
Po nekaterih virih je trpel za podhranjenostjo, depresijo in propadanjem zob, ki jih zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel zdraviti. Po drugi svetovni vojni se ni več zares pobral. Bil je osamljen, reven in spregledan, pogosto bolan, skoraj pozabljen tudi v lastnem Münchnu. Umrl je 9. februarja 1948, zaradi pljučnice, v skromnih razmerah. Njegova umetniška partnerica Liesl Karlstadt ga je preživela, a tudi sama zašla v dolga obdobja duševnih stisk. Njuna zgodba je bila na koncu tragikomična – tako kot njun humor.
A svet se ga je sčasoma znova spomnil. V 60. in 70. letih so ga začeli odkrivati mlajši umetniki, kritiki in zgodovinarji gledališča. Danes je Karl Valentin kanonska figura nemške umetnosti. V Münchnu deluje Karl Valentin Musäum, muzej, posvečen njegovemu življenju in delu, v katerega lahko vstopiš skozi Isartor – eden redkih muzejev, kjer je že arhitektura poklon ironiji.
Njegovi filmi in skeči so danes učni material, njegova poetika absurda je vplivala na vse od Dadaizma in brechtovskega teatra pa do televizijskih skečev 20. stoletja. Njegov »nesmisel« je bil jasnejši od resnice, njegova zmeda natančnejša od analiz, njegova tišina glasnejša od besed.
Če je bil Chaplin ulični poet in Keaton strogo zamišljeni genij gibanja, potem je bil Karl Valentin filozof padca, klovn propada, bard nesporazuma. In prav v tem – še danes – žari njegova genialnost.
Jezik kot past in orožje
Valentinov humor ni slonel na punchlinu, ni sledil klasični dramaturgiji vzroka in posledice. Njegova komika je bila mehanična, metajezikovna, skoraj robotska, a ravno zato tako človeška. Besede v njegovih dialogih niso vodile do pomena, temveč so ustvarjale zanko – stavki so se pogosto začeli smiselno in končali v zmedi, poslušalec pa ni bil prepričan, ali se mora smejati ali prestrašiti.
V enem njegovih najbolj znanih dialogov nek lik pravi: »Če pustimo, da nekaj ostane tako, kot je bilo, in potem to spremenimo, potem bo drugače kot prej, ampak isto kot zdaj.« Valentin je mojstrsko rušil logiko z natančnostjo, ki je delovala kot jezikovna groteska – skoraj kot jezikovna konstrukcija norosti, kakršno najdemo v poznejšem gledališču absurda.
Ni bil pisatelj v klasičnem smislu – njegovo pisanje je bilo odrsko, ritmično, fonetično. Humor je prihajal iz načina izgovorjave, iz zbadanja z bavarskim narečjem, iz prelomov in zatikov. Deloval je, kot da ne zna govoriti, a v resnici je razstavljal govor do temeljev.
Brechtov Valentin
Bertolt Brecht, eden najvplivnejših dramatikov 20. stoletja, je večkrat javno priznal, da je bil Karl Valentin njegov učitelj. Valentinovo lomljenje pričakovanj, njegova zmeda med resnim in smešnim, njegov učinek odtujenosti – vse to je vplivalo na nastanek brechtovskega Verfremdungseffekta. Brecht je Valentinovo delovanje imenoval »skrajna umetniška poštenost«.
Sodelovala nista neposredno, a Brecht je bil reden obiskovalec Valentinovih nastopov. Valentin pa je do Brechta ostal zadržan – bolj kot ideologija mu je bila pomembna lastna samosvoja poetika. Nikoli ni hotel postati »del sistema umetnosti«. Zato tudi ni sodeloval z oblastjo – nobeno. Ni se uklonil nacistom, ni se zavezal revolucionarjem. Bil je samosvoj otok, kjer je logika izgubljala smisel, ljudje pa so postajali – bolj resnični.
Liesl Karlstadt – več kot senca
Liesl Karlstadt ni bila le Valentinova partnerica na odru – bila je njegova druga polovica, čeprav ni nikoli prejela enakega priznanja. Bila je tista, ki je poskrbela, da so Valentinove ideje dobile obliko. Ko je on zašel v abstrakcijo, je ona prizemljila prizor. Ko je on molčal, je ona govorila. A odnos ni bil enostaven – Valentin je bil zahtevna, pogosto manipulativna osebnost, in Karlstadtova je večkrat doživela živčne zlome in psihične stiske, med drugim tudi poskus samomora leta 1935.
Čeprav sta na odru delovala usklajeno, je bil njun zasebni odnos poln napetosti. Nikoli nista bila par, a bila sta bolj povezana kot mnogi ljubimci. Liesl je Valentinov svet razumela do podrobnosti – in z njim preživela desetletja ustvarjanja, bolečin in molka. Danes raziskovalci čedalje bolj poudarjajo, da je bila Karlstadtova enakovreden del umetniškega fenomena Karl Valentin – ne le spremljevalka, ampak soavtorica norosti.
